Ušesne svečke: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Krefts (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 9:
 
== SESTAVA IN OBLIKA UŠESNIH SVEČ ==
Ušesne sveče so narejene iz nebeljenega bombaža ali lana, namočenega v vosek (tj. parafin ali čebelji vosek), oblikovanega v votli stožec ali valj. Med izdelavo ušesnih sveč se lahko vosku dodajo zelišča, kot so navadni žajbelj (''Salvia officinalis''), prava kamilica (''Chamomila recutita''), vrtnice, navadni rožmarin (''Rosmarinus officinalis''), navadni repinec (Arctium lappa), jojoba in druga. Vosku dodana zelišča naj bi podprla delovanje postopka še s strani aromaterapije. Ušesne sveče merijo v dolžino približno 30 cm, okrog 1,5 cm v premer na vrhu in okoli 0.5 cm na stožčastem dnu.
Skozi stoletja so bili razviti različni voski za ušesne svečke: iz različnih maščob, olj in voskom podobnih snovi iz živali, rastlin in kamnov. Voski so snovi, ki imajo splošne fizikalno kemijske značilnosti: pri sobni temperaturi so v trdnem stanju, pri višjih temperaturah pa so v tekočem stanju. Primarno so sestavljeni predvsem iz ogljikovodikov, so hidrofobni, nizke toksičnosti, reaktivnosti, vonja in gorljivi. Vsi voski so torej primarno ogljikovodiki, ne glede na to ali izhajajo iz živali, rastlin ali petroleja. Proizvajalci uporabljajo pri izdelavi ušesnih svečk različne voske, najpogostejše čebelji vosek, sojin vosek, parafin in vosek, ki se uporablja v prehrambni industriji. Nikoli ni bilo dokazano, da bi lahko bili voski, ki se uporabljajo za izdelavo ušesnih sveč lahko toksični ali kako drugače škodljivi za ljudi. Največja težava, s katero se srečujejo proizvajalci, je izdelava sveče, ki bo gorela počasi in dosledno. Stene sveče morajo biti dovolj tanke, da pri gorenju ne bo nastajalo preveč saj in da ogorki ne bodo predstavljali potencialne nevarnosti za uporabnika. Povečano povpraševanje po ušesnih svečkah v zadnjih desetih letih je privedlo do širše proizvodnje, pri kateri pa so proizvajalci začeli uporabljati cenejše in lažje dostopne, a neprimerne in v nekaterih primerih nevarne materiale. Posledica nepravilno izbranih materialov za izdelavo svečk, so poškodbe zunanjega in notranjega ušesa uporabnika, pogoste so tudi poškodbe ušesnega bobniča. Za dosego uravnavanja hitrosti zgorevanja sveče je zato potrebno primerjati značilnosti več voskov.
Čebelji vosek ima v alternativni medicini, ki se opira na naravne vire, marketinško prednost pred vsemi ostalimi, saj je v očeh uporabnika sinonim za naraven, organski in okolju prijazen material. Vendar pa se pri izdelavi sveč ne obnaša idealno, pojavljajo se namreč težave, saj je lepljiv, mehek, debelejše sestave, ob gorenju se poveča nevarnost kapljanja in s tem tudi nevarnost opeklin potrošnika. Poleg navedenih lastnosti je težava čebeljega voska zelo variabilna sestava (okoli 280 različnih spojin od katerih še niso bile vse identificirane), hkrati ga ne moremo označiti za povsem organskega, saj ne moremo predvideti gibanja vsake izmed čebel izven njihovega panja. Izdelava ušesnih sveč, katerih sestava bi bila 100% le iz čebeljega voska, je zato nemogoča.