Ušesne svečke

Ušesnime svečke oz. ušesni tulci so izdelki za odmaševanje ušes. Metodo ki jo imenujemo tudi ušesno stožkanje je bila prvenstveno alternativna metoda zdravljenja v holistične namene, danes pa se pogosteje uporablja za odpravljanje težav z ušesnim maslom.

IZVOR

Zgodovina in izvor te metode je precej nejasen. Uporaba naj bi po nekaterih podatkih segala 2500 let pr.n.št, ko so bile sveče narejene iz lanu, medtem ko drugi podatki trdijo drugače, in sicer, da se je uporaba začela z udomačitvijo čebel in pridobivanjem čebeljega voska. Viri si med seboj niso enotni niti pri podajanju kraja izvora, nekateri metodo pripisujejo starim Egipčanom, Kitajcem, Tibetancem, drugi pa spet Indijancem ali Majem. Nekatera indijanska plemena so tako npr. uporabljala stožčaste sveče, da so vpihovala zeliščni dim v uho med pripravami na obrede in rituale. To ravnanje se je smatralo za duhovni proces za razjasnitev misli in čutov. V raziskavi so prišli do ugotovitve, da je uporaba ušesnih sveč stara okoli 80 let.

NAČIN IN NAMEN UPORABE

Tradicionalno je opravljal proces stožkanja mojster energetskih zdravilcev, danes ga izvajajo v različnih kozmetičnih salonih, lahko pa se ga izvaja tudi doma. En konec ušesne svečke se vstavi v uho osebe, drugi konec pa prižge. Plamen se občasno zmanjša s škarjami in nato ugasne 5-10 centimetrov do drugega konca, ki ga ima oseba v ušesu. Bolnik leži na strani, tako da je uho, ki se ga zdravi s svečkami, obrnjeno navzgor. Sveča se lahko zatakne skozi papirnato ali aluminijasto ploščo oz. katerokoli zaščito pred vročim voskom in pepelom, ki bi lahko padel z gorečega dela sveče in poškodoval bolnika. Ob osebi mora biti postavljena posoda z vodo. Proces traja približno eno uro in se porabita ena ali dve ušesni sveče za vsako uho. Svetuje se, da ga posameznik ne izvaja sam na sebi.

SESTAVA IN OBLIKA UŠESNIH SVEČ

Ušesne sveče so narejene iz nebeljenega bombaža ali lana, namočenega v vosek (tj. parafin ali čebelji vosek), oblikovanega v votli stožec ali valj. Med izdelavo ušesnih sveč se lahko vosku dodajo zelišča, kot so navadni žajbelj (Salvia officinalis), prava kamilica (Chamomila recutita), vrtnice, navadni rožmarin (Rosmarinus officinalis), navadni repinec (Arctium lappa), jojoba in druga. Vosku dodana zelišča naj bi podprla delovanje postopka še s strani aromaterapije. Ušesne sveče merijo v dolžino približno 30 cm, okrog 1,5 cm v premer na vrhu in okoli 0.5 cm na stožčastem dnu. Skozi stoletja so bili razviti različni voski za ušesne svečke: iz različnih maščob, olj in voskom podobnih snovi iz živali, rastlin in kamnov. Voski so snovi, ki imajo splošne fizikalno kemijske značilnosti: pri sobni temperaturi so v trdnem stanju, pri višjih temperaturah pa so v tekočem stanju. Primarno so sestavljeni predvsem iz ogljikovodikov, so hidrofobni, nizke toksičnosti, reaktivnosti, vonja in gorljivi. Vsi voski so torej primarno ogljikovodiki, ne glede na to ali izhajajo iz živali, rastlin ali petroleja. Proizvajalci uporabljajo pri izdelavi ušesnih svečk različne voske, najpogostejše čebelji vosek, sojin vosek, parafin in vosek, ki se uporablja v prehrambni industriji. Nikoli ni bilo dokazano, da bi lahko bili voski, ki se uporabljajo za izdelavo ušesnih sveč lahko toksični ali kako drugače škodljivi za ljudi. Največja težava, s katero se srečujejo proizvajalci, je izdelava sveče, ki bo gorela počasi in dosledno. Stene sveče morajo biti dovolj tanke, da pri gorenju ne bo nastajalo preveč saj in da ogorki ne bodo predstavljali potencialne nevarnosti za uporabnika. Povečano povpraševanje po ušesnih svečkah v zadnjih desetih letih je privedlo do širše proizvodnje, pri kateri pa so proizvajalci začeli uporabljati cenejše in lažje dostopne, a neprimerne in v nekaterih primerih nevarne materiale. Posledica nepravilno izbranih materialov za izdelavo svečk, so poškodbe zunanjega in notranjega ušesa uporabnika, pogoste so tudi poškodbe ušesnega bobniča. Za dosego uravnavanja hitrosti zgorevanja sveče je zato potrebno primerjati značilnosti več voskov. Čebelji vosek ima v alternativni medicini, ki se opira na naravne vire, marketinško prednost pred vsemi ostalimi, saj je v očeh uporabnika sinonim za naraven, organski in okolju prijazen material. Vendar pa se pri izdelavi sveč ne obnaša idealno, pojavljajo se namreč težave, saj je lepljiv, mehek, debelejše sestave, ob gorenju se poveča nevarnost kapljanja in s tem tudi nevarnost opeklin potrošnika. Poleg navedenih lastnosti je težava čebeljega voska zelo variabilna sestava (okoli 280 različnih spojin od katerih še niso bile vse identificirane), hkrati ga ne moremo označiti za povsem organskega, saj ne moremo predvideti gibanja vsake izmed čebel izven njihovega panja. Izdelava ušesnih sveč, katerih sestava bi bila 100% le iz čebeljega voska, je zato nemogoča. Sojin vosek, ki je sprejemljiv za potrebe naravnega zdravljenja, je dejansko hidrogenirano sojino olje. Postopek hidrogeniranja je običajno izveden pri visokih temperaturah (400-700ᵒC), pod visokim tlakom in v prisotnosti katalizatorja (npr. Ni). Ker je olje hidrogenirano postopoma, je možno spremljati in prilagajati njegove optimalne vrednosti in lastnosti nadaljnji uporabi (npr. jodno št., tališče 50ᵒ-53ᵒC, idr.). Po koncu hidrogeniranja se katalizator odstrani in olje je lahko nadaljnje beljeno. V primerjavi s čebeljim voskom je sojin vosek zelo masne sestave na otip, z nižjo temperaturo tališča, z veliko rezidualnega voska pri izgorevanju in tudi velike tendence po kapljanju. Za izdelavo sveč se zato uporabljajo različne količine navedenih voskov v kombinaciji s sintetičnimi, k prispevajo h konsistenci sveče, omogočajo vezavo eteričnih olj, zmanjšajo možnost tvorbe zračnih mehurčkov in, kar je najpomembnejše, preprečijo kapljanje voska ob izgorevanju. Iz navedenega lahko torej sklepamo, da organska ušesna svečka ne obstaja.