Žito: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 16:
==Delitve==
Zaradi izrednega pomena žit za človeštvo jih obravnava več ved, kar je vzrok za več mogočih načinov razvrščanja, odvisno od poudarka strokovnega področja in umeščenosti v časovno-krajevni okvir. Velja, da botanika kot osnovna veda o rastlinah najbolj celovito zajema lastnosti žit kot rastlin, druge vede pa le delno, za osnovo razvrščanja namreč vzamejo le nekatere morfološko in biološke znake, vendar prav te vede lahko naglašajo lastnosti, ki so za botanika manj pomembne. Agronomi žita delijo na prava (pšenica, ječmen, rž, oves) in prosasta (proso
* '''Prava žita''' (tudi '''strnena''' ali '''bela žita'''<ref>Todorić, Gračan, 1982: 9.</ref>) vzkalijo že pri temperaturi nad 0 °C, potrebujejo razmeroma visoko vlažnost, normalna klica ima vsaj dve prakoreninici, navadno več kot tri, bilna kolenca so izrazita in jih navadno ni več kot šest, bil vsebuje malo sladkorjev, za zrno pa sta značilni brazda in bradica.<ref>Tajnšek, 1980: 23.</ref> Bil je votla. Za kaljenje potrebuje več vode kot prosasta žita, odrasle rastline pa zaradi nižjega transpiratornega koeficienta laže prenašajo sušo. Prava žita veljajo za žita zmerno toplega pasu.<ref>Todorić, Gračan, 1982: 9-10.</ref>
* '''Prosasta žita''' (poimenovanje po prosu, zaradi značilnega lata; tudi '''neprava žita''') vzkalijo pri višji temperaturi, navadno ok. 8 °C, imajo le eno prakoreninico, bilna kolenca so neuzrazita, a jih je več kot šest, bil vsebuje veliko sladkorjev, zrnje pa nima brazde in bradice.<ref>Tajnšek, 1980: 23.</ref> Bil je zapolnjena s parenhimskim tkivom, za kalitev potrebujejo razmeroma malo vode, za nadaljnjo rast pa več. Prosasto žito velja za žito toplega pasu.
* '''Ajda''' zaradi posebnih morfoloških lastnosti ne sodi v nobeno izmed gornjih skupin, vendar se zaradi uporabe obravnava kot nepravo žito (psevdožito).<ref>Todorić, Gračan, 1982: 9-10.</ref>
Glede na kolobarjenje ločimo žita, ki jih lahko sadimo v monokulturah (koruza, rž) in žita, ki so za to bolj občutljiva. <br>
Glede na način gojenja (agrotehnika) ločimo '''okopavine''' (koruza) in '''strnine''' (prava žita), vendar je takšna delitev že zastarela, saj v Sloveniji tudi koruze ne okopavamo več, po drugi strani pa ponekod okopavajo tudi strnine. <br>
Vrstica 24 ⟶ 25:
* '''Krušna žita''' so tista, ki jih največ [[mletje|meljejo]] v [[moka|moko]], iz katere lahko zamesimo [[testo]] za [[kruh]] (pšenica, rž); nekdaj je bila pogosta mešanica pšenične in ržene moke ([[soržica]]).
* '''Nekrušna''' ali '''kašnata žita''' so tista, ki jih ne meljejo, ampak le luščijo v [[kaša|kaše]]. Iz njihove moke težko zamesimo testo, mešati jo moramo s krušno moko. Ker se nekrušna žita pogosto uporabljajo za krmo, se imenujejo tudi '''krmna'''.<ref>Tajnšek, 1980: 23.</ref>
==Opis==
===Zrno===
Žito obrodi enosemenski plod - zrno (caryopsis ali kariopsa). Glede na to, ali se zrna še po tem, ko odpade z rastline, držijo pleve, ločimo plevasto zrno ali plevenec ter golo (goleno) zrno ali golec (tudi golenec, golič). Zrno sestavljajo lupina, meljak in kalček. Zrno od zunaj obdaja zaščitna '''lupina''', katere debelina je odvisna od rastnih razmer, načeloma pa velja, da pri plevastih kultivarjih znese do 40 % teže zrna, pri neplevastem pa 10-15 %. Sestavljena je iz zunanje ali plodnične (perikarp) in notranje ali semenske lupine (testa). Znotraj teste je za človeka ključni del zrna: s škrobom bogati '''meljak''' (endosperm). Zunanja plast meljaka se imenuje alevronska plast, saj jo sestavlja množica membranica s kristali alevrona. Tu je veliko beljakovin, encimov (npr. za kaljenje pomembna kvasna diastaza) in barvil (rumeno barvilo [[ksantofil]], ki daje značilno barvo zrelega zrna). Notranjost meljaka sestavljajo škrobna zrnca, katerih oblika je vrstno specifična. Meljak predstavlja 80-90 % mase zrna. Pri enokaličnicah je ob meljaku en klični list, na zunanji strani ščitka pa drugi, zakrneli (epiblast). Na spodnji trebušni strani zrna (v osnovi zrna) je umeščen kalček, ki ga od meljaka loči prepustna opna ščit(ek) - zelo pomembno vlogo prenosa snovi opravlja med kaljenjem. Je poln maščob, encimov, vitaminov in aminokislin. Kalček se deli na prakorenin(ic)o (radicula), prabil(ko) (plumula) in pralist ali pranožnico (coleoptila). Vsi našteti organčki tvorijo primarne organe, pralist ščiti prabil med kalitvijo, nato pa se umakne pravemu listu. Kalček je najmanjši del zrna: pri pšenici, ječmenu in rži predstavlja do 3 % (Tajnšek za pšenico navaja do 5 %<ref>Tajnšek, 1988: 18.</ref>), pri ovsu do 4 %, pri koruzi 10-14 % mase zrna.<ref>Todorić, Gračan, 1982: 10.</ref>
===Korenine===
Vsa žita imajo šopaste korenine, torej množico enakovrednih korenin brez izrazite glavne korenine. Izjema je le ajda, ki ima vretenaste korenine.<br>
Za žita so značilne dvojne korenine: prvotne (primarne) in drugotne (sekundarne). Prvotne korenine zrasejo neposredno iz kalčka, zato jih imenujemo tudi klične (embrionalne ali seminalne) ali prakoreninice. Med prodiranjem v zemljo jih varuje kapa. Celice povrhnjice (epidermalne celice) od koreninskega vršička vzdolž koreninice poženejo izrastke, dlačicam podobne laske, ki preskrbujejo rastlino z rudninami. Dejavne so vso rastno dobo, a se sčasoma njihova vloga zmanjšuje. Pravo žito ima do 10 prakoreninic; pšenica in oves vzklijeta s 3, rž s 4, ječmen s 5-8. Prosasta žita imajo le eno prakoreninico, saj se začne razraščati, torej tvoriti drugotne korenine in bili, takoj po vzniku. Pravo žito se prične razraščati kasneje, najmočneje iz prvega kolenca pod zemljo, t. i. razrastišča. Razraščanja se ponavlja tudi pri drugotnih bilih, tudi pri njih iz prvega podzemnega kolenca (zato drugotne korenine imenujemo tudi nodalne), če pa razrastišče propade, celo v kalčkovem kolencu. Koruza in sirek sta zmožna pognati korenine tudi nad zemljo - te korenine imajo poleg črpanja tudi oporno vlogo, imenujemo jih nadomestne (adventivne, starinsko tudi zračne).<ref>Todorić, Gračan, 1982: 10.</ref>
===Bil===
Steblo žit se imenuje bil, včasih tudi bilka. Bili pravih žit se lahko reče tudi lat. Je valjasta, dolžina je odvisna od vrste in sorte, barva je svetla ali temno zelena. Žitna bil je členkovita, torej se izmenjujejo odebeljeni deli kolenca (nodij) in medkolenca ali členki (internodij). Število členkov je odvisno od rastnih razmer in vrste: koruza in sirek jih imata 8-12, celo do 40, druga žita navadno 5-6. Spodnji členki so najkrajši in najdebelejši (podzemni merijo le nekaj milimetrov), zgornji pa najtanjši in najdaljši. Celice v spodnjih členkih imajo debelejše membrane in tako zmanjšujejo poleganje. Praviloma je dolžina členka enaka povprečni dolžini sosednjih členkov (1 zgornjega in 1 spodnjega), razen pri pritlikavih sortah, ki ne zrastejo nad 0,5 m. Členki so pri pravem žitu votli, pri prosastem zapolnjeni s puhlim strženom; kolenca so pregrajena s prečno celično ploščo ali prečno membrano (diafragma). Kot korenine ima tudi žitna bil zmožnost razraščanja ali košatenja. V prečnem prerezu bili ločujemo: kožico (epiderm), asimilacijsko celičje (celice s klorofilom), žilr prevodnice, mehanično celičje (sklerenhim, ogrodje), osnovno celičje (parenhim).<ref>Todorić, Gračan, 1982: 10-11.</ref>
Bil raste interkalarno; nima le enega, ampak več rastnih vršičkov, ležečih v nožnici, v spodnjem delu členka. Njihova rast ni enako hitra: ko prvi členek zrase do ok. polovice končne dolžine, začne rasti naslednji. Rast je najhitrejša v času klasenja, tedaj so tudi potrebe po hranilih največje. Interkalarna rast ima pomemeben gospodarski pomen, saj se zgodaj polegla rastlina lahko zopet dvigne zaradi bujnejše kasnejše rasti, v kolencih pa lahko tudi spremeni smer rasti. [[povrhnjica|Povrhnjico]] sestavljajo celice izmenjajočih se oblik in listne reže, katerih gostota je višja v zgornji polovici členka. Povrhnjico pokriva kutikula, lahko tudi voščeni poprh. Pod povrhnjico so tri celične plasti ([[parenhim]]a z vmesnim [[sklerenhim]]skim opornim celičjem. [[Kambij]] je tik pod povrhnjico, zato se olesenevanje širi v notranjost bili od dničnih členkov navzgor. Prevodno celičje je v dveh sosrednih krogih, zunanji tik pod povrhnjico.<ref>Tajnšek, 1988: 31–33.</ref>
===List===
Listi so premenjalno nameščeni. Sestavljeni so iz listne nožnice, cevastega nastavka, ki objema spodnji del členka, in listne ploskve (lamina), ki je suličasta in vzporedno žilnata. Nožnica ni zrasla z biljo in tudi ni povsem zaprta, pogosto pa se oba objemajoča dela prekrivata. Nožnica je na mestu objema odebeljena - to je listno kolence, ki leži malce nad bilnim kolencem. Listno kolence dodatno utrjuje bil, jo ščiti pred zunanjimi vplivi in pomaga pri dvigu poleglega žita. Listna ploskev je trakasta in se konča z ostrim vrhom. Zgornji listi so širši kot spodnji, razen dva krajša zgornja lista. Število listov se običajno ujema s številom listnih kolenc. Pred kolenčenjem se listi pšenice, rži in ječmena zvijajo na desno, ovsa pa na levo. Kožnat listič, podaljšek notranje nožnične povrhnjice, ki se tesno prilega bili in preprečuje, da bi voda vdrla med nožnico in bil, je jeziček (ligula). Nožnica se bili oklepa s srpastima izrastlinama, t. i. ušescema (auriculae).<ref>Todorić, Gračan, 1982: 11-12.</ref> Nožnica je zelena in vsebuje klorofil, jeziček in ušesca pa navadno ne. Ker vsa žita nimajo jezička in ušesca, sta pomembna taksonomska znaka; po njih lahko tudi ločimo pšenico od rži, ječmena in ovsa: ječmen ima manjša jezička kot pšenica ter večja, a nedlakava ušesca, rž in oves pa ušesc nimata (oves ima dolga in ostro nazobčana jezička).<ref>Tajnšek, 1988: 28–31.</ref>
===Cvet in socvetje===
Žito ima socvetje v obliki klasa in lata (tudi lati). Klas imajo pšenica, rž, ječmen, lat pa oves, riž, sirek in proso.<ref>Todorić, Gračan, 1982: 11-12.</ref> Kadar so peclji lata zelo kratki, govorimo o pollatu. Koruza ima obe socvetji: lat na vrhu stebla (moško socvetje) in klas (storž) v listni pazduhi (žensko socvetje).
Klas sestavlja členkovito cikcakasto klasno vreteno (rachis) z izmenjajočimi se klaski. Členi so različno dolgi, zato ločujemo redke in zbite klase.
Lat sestavlja sredinska os, bočne veje, vejice in klaski. Sredinska os je tako kot klasno vreteno podaljšek vrhnega členka. Oblika lata je različna, odvisna od rastnih razmer in vrste.
Tudi klaskovo vreteno (rachilla) je členovito. Ob strani sta čašasti ogrinjalni plevi (glumae), ki ga klasek popolnoma (pšenica, oves) ali deloma objemata (rž, ječmen). Sledi do 7 izmenjajočih se cvetov. Cvet varujeta plevi: zunanja ali krovna pleva (palea inferior), ki nosi reso ali osino, in notranja pleva ali predpleva (palea superior).<ref>Todorić, Gračan, 1982: 12-13.</ref> Vse pleve so preobraženi pravi listi. Cvetovi žit so dvospolni, le koruza ima enospolne cvetove: moške na metlici vrh stebla in ženske na storžu. Moški spolni organi so prašniki (andreceum) in prašne niti in prašnic, ženski pa pestič (gyneceum) s plodnico, vratom in brazdama. Vsa žita imajo po 3 prašnike, le riž jih ima 6. Na dnu pestiča oz. plodnične zasnove je komaj opazna luskica ali mešiček (lodicula) - med oploditvijo vsrka vodo in nabrekne, potisne plevi narazen, in cvet se odpre. Po cvetenju se mešiček ohrani kot tanka krpica na dnu krovne pleve in predpleve.<ref>Tajnšek, 1988: 33–37.</ref>
==Sklici==
| |||