Nace Šumi: Razlika med redakcijama

Med drugo svetovno vojno je bil interniran v [[KZ Dachau|taborišču Dachau]]. Na [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti v Ljubljani]] je diplomiral leta [[1950]], leta 1960 pa doktoriral s temo [[barok|baročne]] [[arhitektura|arhitekture]] v Ljubljani. Bil je spoštovan likovni kritik. Veljal je za enega največjih poznavalcev likovne in urbanistične podobe [[Ljubljana|Ljubljane]], njene secesije in baroka. Bil je eden vodilnih slovenskih konservatorjev, saj je s svojim delom zaznamoval prenovo Ljubljane in številnih drugih mest, gradov in cerkva. Sodeloval je z [[Jože Plečnik|Jožetom Plečnikom]] pri prenovi [[Križanke|Križank]], z Markom Mušičem pri prenovi Železniške postaje v Ljubljani in z vsemi generacijami arhitektov med njima. Usmerjal je svoje učence, zlasti konservatorje in jim pomagal v dilemah reševanja spomenikov s temeljnimi navodili. Njegovi učenci so prevzeli vodilno vlogo med konservatorji in likovnimi kritiki, ko se je umaknila generacija Steletove šole.

Od leta [[1962]] pa do upokojitve leta [[1994]] je poučeval umetnostno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani, bil njen dekan in ustanovitelj Znanstvenega inštituta. Pri njem so diplomirale številne generacije umetnostnih zgodovinarjev. Na podiplomski študij so k profesorju hodili kolegi iz vse Jugoslavije. Svoje študente je zaslužni profesor spremljal in usmerjal tudi po diplomi ali podiplomskem študiju. S predavanji, ključnimi članki v strokovnih glasilih, s strokovnimi in poljubnimi publikacijami je postavil temelje raziskav arhitekture od 16. do 20. stoletja in zgodovine urbanizma. Šumi je leta [[1990]] prejel [[Steletova nagrada|Steletovo nagrado]] za dosežke na področju konservatorstva. Dobil je nagrado Izidorja Cankarja za svoje življenjsko delo na področju umetnostne zgodovine [[2001]], leta [[1997]] pa za svoje življenjsko znanstveno raziskovalno delo - nagrado Republike Slovenije.