Umetnostna zgodovina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dopolnjeno iz tujih wiki |
dodano |
||
Vrstica 1:
'''Umetnostna zgodovina''' je [[Humanizem|humanistična]] veda, ki se ukvarja z razvojem likovne umetnosti. Ohranja spomin na umetnine in jih z raziskovanjem okoliščin nastanka pojasnjuje. Kot samostojna akademska disciplina se je uveljavila v 2. polovici 19. stoletja, ko so stilne in vsebinske analize del in monografij o umetnikih omogočile razvrstitev umetniških del v zgodovinske sklope: stari, srednji in novi vek. [[Stari vek]] se deli na ustvarjanje v času prazgodovine in prvih visokih kultur ([[Mezopotamska umetnost|mezopotamska]] in [[egipčanska umetnost]], umetnost [[Egejska umetnost|egejskih]] kultur, [[grška umetnost|grška]], [[etruščanska umetnost|etruščanska]] in [[rimska umetnost]]). [[Srednji vek]] se deli na [[starokrščanska umetnost|starokrščansko]] in [[bizantinska umetnost|bizantinsko umetnost]], [[romanika|romaniko]] in [[gotika|gotiko]]. [[Novi vek]] se deli na [[renesansa|renesanso]] in [[manierizem]], [[barok]] in [[rokoko]], umetnost 19. stoletja, [[impresionizem]] in umetnost 20. stoletja.
Stroke, ki poskušajo umetnine ohranjati v dobrem stanju in jih zavarovati pred propadom pa so [[konzervatorstvo]], [[muzeologija]], [[restavratorstvo]], [[arheologija]] in [[etnologija]].
Vrstica 5:
Tehnično umetnostni zgodovinar uporablja historično metodo, ko išče odgovore na vprašanja: Kako je umetnik prišel do ideje za delo, kdo so bili naročniki, kdo so bili umetnikovi učitelji, kdo je publika, kdo so bili umetnikovi učenci? Kakšne zgodovinske sile so oblikovale umetnikov opus in kako je umetnik ustvarjal ter s tem vplival na umetnostne, politične in družbene dogodke? Na veliko vprašanj te vrste ni mogoče zadovoljivo odgovoriti brez upoštevanja tudi temeljnega vprašanja o naravi umetnosti.
Umetnostna zgodovina ni samo biografsko prizadevanje. Umetnostni zgodovinarji pogosto osnujejo svojo študijo s pregledom posameznih predmetov. Tako poskušajo odgovoriti na zgodovinsko specifičen način na vprašanja, kot so: Katere so glavne značilnosti tega sloga,
Zgodovinska hrbtenica discipline je kronologija lepih umetnin, ki so jih naročili javne ali verske inštitucije ali bogati posamezniki v zahodni Evropi. Takšen vpliv ostaja izrazit, kar je prikazano z izbiro umetnin v umetniških zgodovinskih učbenikih. Zato je v 20. stoletju nastalo prizadevanje za ponovno opredelitev discipline, ki bo bolj vključevala ne-zahodne umetnosti, umetnosti, ki jo ustvarjajo ženske in ljudsko ustvarjalnost.
== Lastnosti likovnega dela ==
Vsako likovno delo, bodisi [[slika]]rsko, [[kip]]arsko ali [[arhitektura|arhitekturno]], je potrebno z vidika umetnostne zgodovine, razčleniti glede na:
* zgodovinske podatke, ki pomagajo uvrstiti delo v ustrezno okolje in zgodovinski čas, podatke o avtorju, času nastanka, kdo je bil naročnik in podobno;
* fizične lastnosti - ugotavljamo zvrst (slika, kip, stavba), material in tehniko, dimenzije in ohranjenost ter druge lastnosti vse glede na konkretno likovno delo;
* vsebinsko razčlenitev, ki pomaga razumeti upodobitev, saj je ista podoba pri različnih kulturah in v različnem obdobju lahko zelo različna;
* oblikovno analizo, kjer ugotavljamo uporabo likovnih prvin (površina, prostor, perspektiva, kompozicija, skladnost, ritem, ...), kako jih je umetnik uporabil za pripoved in podobno.
Za likovno delo se je vedno potrebno vprašati za razlog da je delo nastalo in kakšen pomen je imelo v času nastanka.
== Vsebinska razčlenitev ==
Najprej je treba upodobitev natančno pogledati. Zaznati je potrebne vse najmanjše podrobnosti, ugotoviti vsebino, jo eventualno povezati z zgodovinskim ozadjem, mitologijo, poskušati najti motiv, ugotoviti možne simbole, atribute, poosebitve itd. Razlikujemo:
* stvarno vsebino (to kar vidimo),
* čustveno vsebino (kar izpričuje) in
* sporočilno vsebino.
Pri razčlenjevanju naletimo na naslednje pojme:
'''[[Ikonografija]]''', ki se ukvarja z opisom in poimenovanjem ter določanje upodobljene snovi in '''[[ikonologija]]''', ki razlaga in interpretira upodobitev. Uporablja pisne vire (zgodovinske vire, literaturo, ...), upošteva družbene okoliščine, naročnikove želje, eventualne prikrite pomene in podobno.
Pri opredeljevanju naletimo na pojme motiv, téma, snov, vsebina,...
Vsebino likovnega dela predstavlja '''[[motiv]]'''. Motivi, kot ''neposredno spoznavni motiv'', so: [[krajina]], notranjščina (''interier''), [[žanr]], [[tihožitje]], [[portret]], [[akt]].
'''Téma''' nam pove od kod je ideja vzeta (mitologija, zgodovina, literatura, nabožna snov,...). Ikonografske téme delimo na '''nabožne''' in '''posvetne'''. '''Mitološki motiv''' je množično zastopan v likovni umetnosti. V mitologijo sodijo legende, pripovedi, sage, ki so se ohranile še iz antičnih časov. V likovni umetnosti tako najdemo bogove in razna mitološka bitja. Dogodke iz preteklosti upodabljajo kot zgodovinske in literarne motive. '''Literarni motiv''' ima podlago v zapisanem besedilu, '''zgodovinski motiv''' pa v dogodkih, ki so se zgodili (bitke, vladarska dejanja, portreti, socialno angažirane vsebine,...)
== Viri ==
{{sklici}}
* Nataša Golob, Umetnostna zgodovina, DZS, 2010, ISBN 978-961-02-0178-6
== Zunanje povezave ==
| |||