Umetnostna zgodovina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
mBrez povzetka urejanja |
dopolnjeno iz tujih wiki |
||
Vrstica 3:
Stroke, ki poskušajo umetnine ohranjati v dobrem stanju in jih zavarovati pred propadom pa so [[konzervatorstvo]], [[muzeologija]], [[restavratorstvo]], [[arheologija]] in [[etnologija]].
Tehnično umetnostni zgodovinar uporablja historično metodo, ko išče odgovore na vprašanja: Kako je umetnik prišel do ideje za delo, kdo so bili naročniki, kdo so bili umetnikovi učitelji, kdo je publika, kdo so bili umetnikovi učenci? Kakšne zgodovinske sile so oblikovale umetnikov opus in kako je umetnik ustvarjal ter s tem vplival na umetnostne, politične in družbene dogodke? Na veliko vprašanj te vrste ni mogoče zadovoljivo odgovoriti brez upoštevanja tudi temeljnega vprašanja o naravi umetnosti.
Umetnostna zgodovina ni samo biografsko prizadevanje. Umetnostni zgodovinarji pogosto osnujejo svojo študijo s pregledom posameznih predmetov. Tako poskušajo odgovoriti na zgodovinsko specifičen način na vprašanja, kot so: Katere so glavne značilnosti tega sloga, pomen, ki ga obravnavani predmet izraža, kako deluje vizualno, ali je umetnik izpolnil svoje cilje, kateri simboli so vpleteni in ali umetnina deluje diskurzivno?
Zgodovinska hrbtenica discipline je kronologija lepih umetnin, ki so jih naročili javne ali verske inštitucije ali bogati posamezniki v zahodni Evropi. Takšen vpliv ostaja izrazit, kar je prikazano z izbiro umetnin v umetniških zgodovinskih učbenikih. Zato je v 20. stoletju nastalo prizadevanje za ponovno opredelitev discipline, ki bo bolj vključevala ne-zahodne umetnosti, umetnosti, ki jo ustvarjajo ženske in ljudsko ustvarjalnost.
== Viri ==
{{sklici}}
== Zunanje povezave ==
*[http://www.dictionaryofarthistorians.org/ Dictionary of Art Historians], baza podatkov o pomembnih umetnostnih zgodovinarjev [[Duke University]]
| |||