Josip Vidmar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m slika v infopolje, {{normativna kontrola}} |
usklajevanje |
||
Vrstica 7:
| death_date = {{datum smrti in starost|1992|4|11|1895|10|14}}
| death_place = Ljubljana
| other_names = partizansko ime Saša
| known_for = literarni in gledališki kritik, dramaturg, prevajalec, esejist, politik
| occupation = profesor
}}
'''Josip Vidmar''' [jósip vídmar]
Bil je eden od ustanoviteljev [[Osvobodilna fronta|OF]], odposlanec [[Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]] in udeleženec drugega zasedanja Avnoja. Po vojni je bil do 1953 predsednik Prezidija skupščine NR Slovenije,<ref>Funkcija
== Življenje ==
Vrstica 34:
H kritiki, osnovnemu poklicu, se je vrnil 1952, ko je napisal [[estetika|estetsko]] in »politično« odklonilno kritiko in polemiko knjige [[Edvard Kocbek|Edvarda Kocbeka]] ''Strah in pogum'' in odklonilno kritiko knjige [[Juš Kozak|Juša Kozaka]] ''Lesena žlica.'' Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v [[Ljubljanska Drama|ljubljanski Drami]]. Podobno kot v književni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, »neživljenjskih« konstruktov, odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz–moja ožja okolica–družba), in nihilizma. O vprašanjih moderne drame je polimiziral z [[Vladimir Kralj|Vladimirjem Kraljem]] (1961) in kritziral režijo [[Mile Korun|Mileta Koruna]] Cankarjevega ''[[Pohujšanje v dolini šentflorjanski|Pohujšanja v dolini šentflorjanski]]'' (1965). Polemično aktualni so bili tudi članki ''Iz dnevnika'' in ''K našemu trenutku ''(''Delo'' 1965–67, 1971–73), kjer je obravnaval problematična vprašanja v kulturi in umetnost, zlasti svoj odnos do sodobne umetnosti.
Svoje spomine je skoraj petinosemdesetleten izdal v ''Obrazih'' (1979, razširjena izdaja 1985). Obudil je spomin samo na pokojne: brata [[Milan Vidmar|Milana]], [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]], ki ga je obiskoval na Rožniku (tu je pričevanje o Cankarjevem govoru v Narodnem domu), prijatelje [[Karel Dobida|Karla Dobido]], [[Marij Kogoj|Marija Kogoja]], [[Ferdo Kozak|Ferda Kozaka]], [[Edvard Kardelj|Edvarda Kardelja]] in [[Boris Kidrič|Borisa Kidriča]] ter vrsto sodobnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč na vse slovenstvo: katoliški krog ([[France Koblar]], [[France Stelé]], [[Ivan Prijatelj]], [[Anton Vodnik]], [[Franc Saleški Finžgar|Franc S. Finžgar]], [[Izidor Cankar]]), [[Rihard Jakopič]], [[Anton Lajovic]], [[Alojz Gradnik]], [[Anton Novačan]], [[Ivan Pregelj]], [[Pavel Golia]], [[Oton Župančič]], [[Juš Kozak]], [[Fran Albreht]], [[Miran Jarc]], [[Prežihov Voranc]] in edina ženska [[Lili Novy]]. Analitično je predstavil portretirančevo delo, analiziral svoj odnos do portretiranca in odnos portretiranca do njega. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski »obraz«. V drugi, razširjeni izdaji je dodal še druge že umrle: [[Srečko Kosovel]] (obudil svojo ljubezen do njegove sestre Karmele Kosovel), [[Lojz Kraigher]], [[Stanko Leben]], [[Igo Gruden]], [[Vladimir Bartol]] (zgodba o nastanku [[Alamut (Bartol)|Alamuta]]), [[Mile Klopčič]], [[Ciril Kosmač]], [[Miško Kranjec]], [[Edvard Kocbek]] (kritično politični pogled), [[France Bevk]].
Vidmarjev labodji spev je ''Mrtvaški ples ''(1983), ki ga je napisal po operaciji raka na črevesju v oseminosemdesetem letu. Iz zavesti minljivosti je pričel razmišljati o spevih smrti v slovenski poeziji. Pregledal jih je od Prešerna naprej.
| |||