Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

dodanih 184 zlogov ,  pred 5 leti
bom sporočila dr. M. Hladniku. Živa Vidmar
(slog)
(bom sporočila dr. M. Hladniku. Živa Vidmar)
}}
{{bioslika|islike=Josip Vidmar.jpg}}
'''Josip Vidmar''' [jósip vídmar], partizansko ime Saša, [[Slovenci|slovenski]] literarni in gledališki [[kritik]], [[dramaturg]], [[prevajalec]], [[esejist]] in [[politik]], * [[14. oktober]] [[1895]], [[Ljubljana]], † [[11. april]] [[1992]], [[Ljubljana]].
 
Bil je eden od ustanoviteljev [[Osvobodilna fronta|OF]], odposlanec [[Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]] in udeleženec drugega zasedanja Avnoja. Po vojni je bil predsednik Prezidija skupščine NR Slovenije (do 1953), zbora narodov zvezne skupščine. Bil je dramaturg v Drami, [[profesor]] za teorijo drame na [[Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani|Akademiji za igralsko umetnost]] in predsednik [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]].
Rodil se je [[Josipina Vidmar|Josipini]] in [[Josip Vidmar starejši|Josipu Vidmarju]], st. Je mlajši brat [[Milan Vidmar|Milana]], Mile (por. Favai), [[Stane Vidmar|Staneta]], Ivane (por. z [[Milan Skrbinšek|Milanom Skrbinškom]]) ter starejši brat [[Ciril Vidmar|Cirila]] in [[Meta Vidmar|Mete]].<ref> ''Splošno žensko društvo 1901–1945'', od dobrih deklet do feministk, 136–137. {{COBISS|ID=122836224}}</ref><ref> Josip Vidmar: ''Moj obraz''. 451–460. {{COBISS|ID=255436544}}</ref>
 
Po petih letih osnovne šole je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Po (nemški) maturi, ki jo je končal z odliko, se je leta 1914 vpisal na visoko tehniško šolo v Pragi, kjer je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko. 15. septembra 1915 je na fronti v Galiciji prebežal na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetništvu. Po [[Prva svetovna vojna|1. svetovni vojni]] je študiral filozofijo in literaturo v [[Praga|Pragi]], [[Pariz|Parizu]], [[Zagreb|Zagrebu]] in 1932 diplomiral v [[Ljubljana|Ljubljani]] iz slovenske književnosti in primerjalne literarne zgodovine s teorijo.
 
Uveljavil se je najprej kot prevajalec in interpret ruskih literarnih in filozofskih del. Prevajal je iz [[ruščina|ruske]], [[nemščina|nemške]] (maturitetni jezik), [[francoščina|francoske]], [[angleščina|angleške]] in [[hrvaščina|hrvaške]] književnosti, največ dramatike: [[Nikolaj Vasiljevič Gogolj|Gogolj]]a, [[Aleksander Sergejevič Gribojedov|Gribojedov]]a, [[Miroslav Krleža|Krležo]], [[Jean Baptiste Poquelin Molière|Molière]]a, [[Branislav Nušić|Nušić]]a, [[Aleksander Sergejevič Puškin|Puškin]]a, [[Aleksej Konstantinovič Tolstoj|Alekseja Tolstoja]] in dela drugih pisateljev. Prevod [[Leonid Anrejev|Leonida Nikolajeviča Andrejeva]] ''Črne maske'' je postal libreto [[Marij Kogoj|Kogoj]]eve opere.
 
Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame ''[[Veronika Deseniška]]'' v [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskem zvonu'']] (1924). 1922 je z [[Anton Podbevšek|Antonom Podbevškom]] in Marijem Kogojem ustanovil modernistično revijo ''[[Trije labodje]],'' ki pa je po 2. številki zaradi ideoloških razhajanj s Podbevškom prenehala izhajati. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo ''Kritika'', v kateri so izšli polemični članki o kulturi, književnosti in naroduumetnosti. V ''LZ'' je polemiziral s katoliškimi intelektualci ([[Aleš Ušeničnik]], A. Vodnik, B. Vodušek), kjer je odločno branil stališče, da svetovni nazor ni torišče umetniške presoje. Velja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vsečloveški univerzalnosti.
 
Njegovo najvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost in avtonomnost proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo«. Povod je bil esej [[Oton Župančič|Otona Župančiča]] ''Adamič in slovenstvo, ''posledica pa Speransova/Kardeljeva knjiga ''Razvoj slovenskega narodnega vprašanja''. Hkrati pa je sprožil krizo v ''Ljubljanskem zvonu'' {{COBISS|ID=623617}}, zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnost]]''. Jeseni 1934 je postal dramaturg [[Ljubljanska Drama|ljubljanske Drame]]. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal ''Gledališki list'' in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi ''Dramaturški listki''. Leta [[1939]] se je kot umetniški vodja lotil režije drame ''Striček Vanja'' [[Anton Pavlovič Čehov|Antona Pavloviča Čehova]]. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane; njegovo partizansko ime je bilo Saša.
 
== Literarna kritika in polemika ==
H kritiki, osnovnemu poklicu, se je vrnil 1952, ko je napisal [[estetika|estetsko]] in »politično« odklonilno kritiko in polemiko knjige [[Edvard Kocbek|Edvarda Kocbeka]] ''Strah in pogum'' in odklonilno kritiko knjige [[Juš Kozak|Juša Kozaka]] ''Lesena žlica.'' Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v [[Ljubljanska Drama|ljubljanski Drami]]. Podobno kot v književni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, »neživljenjskih« konstruktov, odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz–moja ožja okolica–družba), in nihilizemnihilizma. O vprašanjih moderne drame je polimiziral z [[Vladimir Kralj|Vladimirjem Kraljem]] (1961) in kritziral režijo [[Mile Korun|Mileta Koruna]] Cankarjevega ''[[Pohujšanje v dolini šentflorjanski|Pohujšanja v dolini šentflorjanski]]'' (1965). Polemično aktualni so bili tudi članki ''Iz dnevnika'' in ''K našemu trenutku ''(''Delo'' 1965–67, 1971–73), kjer je obravnaval problematična vprašanja v kulturi in umetnost, zlasti svoj odnos do mlajšihsodobne ustvarjalcevumetnosti.
 
Svoje spomine je skoraj osemdesetletenpetinosemdesetleten izdal v ''Obrazih'' (1979, razširjena izdaja 1985). Obudil je spomin samo na pokojne: brata [[Milan Vidmar|Milana]], [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]], ki ga je videvalobiskoval na Rožniku (pričevanje o Cankarjevem govoru v Narodnem domu), prijatelje [[Karel Dobida|Karla Dobido]], [[Marij Kogoj|Marija Kogoja]], [[Ferdo Kozak|Ferda Kozaka]], [[Edvard Kardelj|Edvarda Kardelja]] in [[Boris Kidrič|Borisa Kidriča]] ter vrsto sodobnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč na vse slovenstvo: katoliški krog ([[France Koblar]], [[France Stelé]], [[Ivan Prijatelj]], [[Anton Vodnik]], [[Franc Saleški Finžgar|Franc S. Finžgar]], [[Izidor Cankar]]), [[Rihard Jakopič]], [[Anton Lajovic]], [[Alojz Gradnik]], [[Anton Novačan]], [[Ivan Pregelj]], [[Pavel Golia]], [[Oton Župančič]], [[Juš Kozak]], [[Fran Albreht]], [[Miran Jarc]], [[Prežihov Voranc]] in edina ženska [[Lili Novy]]. Analitično je predstavil portretirančevo delo, analiziral svoj odnos do portretiranca in odnos portretiranca do njega. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski »obraz«. V drugi, razširjeni izdaji je dodal še druge že umrle: [[Srečko Kosovel]] (obudil svojo ljubezen do njegove sestre Karmele Kosovel), [[Lojz Kraigher]], [[Stanko Leben]], [[Igo Gruden]], [[Vladimir Bartol]] (zgodba o nastanku [[Alamut (Bartol)|Alamuta]]), [[Mile Klopčič]], [[Ciril Kosmač]], [[Miško Kranjec]], [[Edvard Kocbek]] (kritično politični pogled), [[France Bevk]].
 
Vidmarjev labodji spev je ''Mrtvaški ples ''(1983), ki ga je napisal po operaciji raka na črevesju v oseminosemdesetem letu. Iz zavesti minljivosti je pričel razmišljati o spevih smrti v slovenski poeziji. Pregledal jih je od Prešerna naprej.
 
Posmrtno so izšla njegova pisma [[Karmela Kosovel|Karmeli Kosovel]], starejši sestri [[Srečko Kosovel|Srečka Kosovela]] in prijateljici [[Avgust Černigoj|Avgusta Černigoja]], ki je študirala klavir v [[München|Münchnu]], vanjo se je zaljubil po Srečkovi smrti.
[[Avgust Černigoj|Avgusta Černigoja]], ki je študirala klavir v [[München|Münchnu]], vanjo se je zaljubil po Srečkovi smrti.
 
Poročen je bil dvakrat. Prvič z Angelo Kosmatin (1921–42), s katero je imel sina [[Tit Vidmar|Tita]] (1929–99, urednik ''Dela)'' ter še tri otroke, ki so umrli kot dojenčki. Druga žena je bila [[Nada Vidmar|Nada Stritar]] (1917–1990, operna pevka), s katero je imel tri otroke: Rok (1944–), Nada, por. Mlač (1946–2003) in Živa (1949–, por. Trbižan). Nadi je posvetil spis ''Angleški kralj'' ter ''Esej o lepoti.'' V njem je predstavil temeljne kriterije, ki se jih je držal pri presojanju umetniških del.
tri otroke, ki so umrli kot dojenčki. Druga žena je bila [[Nada Vidmar|Nada Stritar]] (1917–1990, operna pevka), s katero je imel tri otroke: Rok (1944–), Nada, por. Mlač (1946–2003) in Živa (1949–, por. Trbižan). Nadi je posvetil spis ''Angleški kralj'' ter ''Esej o lepoti.'' V njem je predstavil temeljne kriterije, ki se jih je držal pri presojanju umetniških del.
 
== Bibliografija knjižnih izdaj ==
* ''[[Oton Župančič: kritična portretna študija]]'' (1935) {{cobiss|ID=22835456}}
* ''[[Wikipedija:WikiProjekt Romani/Literarne kritike|Literarne kritike]]'' (1951) {{COBISS|ID=2145039}}
* ''Dr. France Prešeren. Esej''
* ''[[Meditacije]]'' (1954) {{cobiss|ID=1281793}}
* ''[[Dramaturški listki]]'' (1962) {{cobiss|ID=5307392}}
Brezimni uporabnik