Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

'''Josip Vidmar''' [jósip vídmar], partizansko ime Saša, [[Slovenci|slovenski]] literarni in gledališki [[kritik]], [[dramaturg]], [[prevajalec]], [[esejist]] in [[politik]], * [[14. oktober]] [[1895]], [[Ljubljana]], † [[11. april]] [[1992]], [[Ljubljana]].

Bil je eden od ustanoviteljev [[Osvobodilna fronta|OF]], odposlanec [[Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]] in udeleženec drugega zasedanja Avnoja. Po vojni je bil predsednik Prezidija skupščine NR Slovenije (do 1953), zbora narodov zvezne skupščine. Bil je dramaturg v Drami, [[profesor]] za teorijo drame na [[Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani|Akademiji za igralsko umetnost]] in predsednik [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]].

Rodil se je [[Josipina Vidmar|Josipini]] in [[Josip Vidmar starejši|Josipu Vidmarju]], st. Je mlajši brat [[Milan Vidmar|Milana]], Mile (por. Favai), [[Stane Vidmar|Staneta]], Ivane (por. z [[Milan Skrbinšek|]Milanom Skrbinškom) ter starejši brat [[Ciril Vidmar|Cirila]] in [[Meta Vidmar|Mete]].<ref> ''Splošno žensko društvo 1901–1945'', od dobrih deklet do feministk, 136–137. {{COBISS|ID=122836224}}</ref><ref> Josip Vidmar: ''Moj obraz''. 451–460. {{COBISS|ID=255436544}}</ref>

Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame ''[[Veronika Deseniška]]''. Kritike je objavljal v [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskem zvonu'']]'' ''(1924). 1922 je z [[Anton Podbevšek|Antonom Podbevškom]] in Marijem Kogojem ustanovil modernistično revijo ''[[Trije labodje]],'' ki pa je po 2. številki zaradi ideoloških razhajanj s Podbevškom prenehala izhajati. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo ''Kritika '', v kateri so izšli polemični članki o kulturi, književnosti in narodu. V ''LZ'' je polemiziral s katoliškimi intelektualci ([[Aleš Ušeničnik| Aleš Ušeničnik]], A. Vodnik, B. Vodušek), kjer je odločno branil stališče, da svetovni nazor ni torišče umetniške presoje. Velja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vsečloveški univerzalnosti. Njegovo najvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost in avtonomnost proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo«. Povod je bil esej [[Oton Župančič| Otona Župančiča]] ''Adamič in slovenstvo, ''posledica pa Speransova/Kardeljeva knjiga ''Razvoj slovenskega narodnega vprašanja''. Hkrati pa je sprožil krizo v ''Ljubljanskem zvonu'' {{COBISS|ID=623617}}, zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnost]]''. Jeseni 1934 je postal dramaturg [[Ljubljanska Drama|ljubljanske Drame]]. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal ''Gledališki list'' in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi ''Dramaturški listki''. Leta [[1939]] se je kot umetniški vodja lotil režije drame ''Striček Vanja'' [[Anton Pavlovič Čehov|Antona Čehovega]]. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane.

Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v [[Društvu prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]], katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec [[kočevski zbor|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]], član delegacije na 2. zasedanju [[AVNOJ|Avnoja]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]], kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi [[Tito]] naziv maršal. Po vojni je opravljalbil do 1953 predsednik Prezidija Slovenije in imel številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ), Sveta federacije SFRJ 1967–74, Predsedstva SRS 1974–82 itd. 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja. Na Titovo pobudo soje kot predsednik prezidija povabil v vilivilo BistricaBistrico nad Tržičem Josip Vidmar, [[Miroslav Krleža|MiroslavMiroslava KrležaKrležo]]. inPovabil je še [[Marko Ristić|Marka Ristića]] ustanoviliin kulturnonjihovo združenje, kidruženje je pripomoglo k razgraditvi našega [[socialistični realizem|socialističnega realizma]] v Sloveniji. V polemiki o socialističnem realizmu proti [[Boris Ziherl|Borisu Ziherlu]] in [[Mihail Aleksandrovič Lifšic|M. Lifšicu]] je zagovarjal umetniško avtonomijo, v zvezi z razkritjem [[Povojni izvensodni poboji v Sloveniji|povojnih pobojev]] pa je polemiziral z [[Edvard Kocbek|Edvardom Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Heinrichom Böllom]].