Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se politično angažiral v [[Društvu prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v [[Osvobodilna fronta|Osvobodilni fronti]], katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec [[kočevski zbor|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]], član delegacije na 2. zasedanju [[AVNOJ|Avnoja]] v [[Jajce, Bosna|Jajcu]], kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi [[Tito]] naziv maršal. Po vojni je opravljal številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ), Sveta federacije SFRJ 1967–74, Predsedstva SRS 1974–82 itd. V zvezi z razkritjem [[Povojni izvensodni poboji v Sloveniji|povojnih pobojev]] je polemiziral z [[Edvard Kocbek|Edvardom Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Heinrichom Böllom]]. 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja. Na Titovo pobudo so v vili Bistrica nad Tržičem Josip Vidmar, [[Miroslav Krleža|Miroslav Krleža]] in [[Marko Ristić]] ustanovili kulturno združenje, ki je pripomoglo k razgraditvi [[socialistični realizem|socialističnega realizma]] v Sloveniji. V polemiki o socialističnem realizmu proti [[Boris Ziherl|Borisu Ziherlu]] in [[Mihail Aleksandrovič Lifšic|M. Lifšicu]] je zagovarjal umetniško avtonomijo, v zvezi z razkritjem [[Povojni izvensodni poboji v Sloveniji|povojnih pobojev]] pa je polemiziral z [[Edvard Kocbek|Edvardom Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Heinrichom Böllom]].