Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

odstranjenih 232 zlogov ,  pred 6 leti
brez povzetka urejanja
| other_names =
| known_for = slovenski literarni in gledališki kritik,dramaturg, prevajalec, esejist, politik
| occupation = literarniprofesor kritik,za dramaturgteorijo drame
}}
{{bioslika|islike=Josip Vidmar.jpg}}
'''Josip Vidmar''' [jósip vídmar], [[Slovenci|slovenski]] literarni in gledališki [[kritik]], [[dramaturg]], [[prevajalec]], [[esejist]] in [[politik]], * [[14. oktober]] [[1895]], [[Ljubljana]], † [[11. april]] [[1992]], [[Ljubljana]].
 
Bil je eden od ustanoviteljev [[Osvobodilna fronta|OF]], odposlanec [[Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]], in udeleženec drugega zasedanja Avnoja. Po vojni je bil predsednik Prezidija skupščine NR Slovenije (do 1953), zbora narodov zvezne skupščine. Bil je [[profesor]] za teorijo drame na [[Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani|Akademiji za igralsko umetnost]] in predsednik [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]].
 
== Življenje ==
Rodil se je [[Josipina Vidmar|Josipini]] in [[Josip Vidmar starejši|Josipu Vidmarju]], st. Je mlajši brat [[Milan Vidmar|Milana]], Mile (por. Favai), [[Stane Vidmar|Staneta]], Ivane (por. z [[Milan Skrbinšek|Milanom Skrbinškom) ter starejši brat [[Ciril Vidmar|Cirila]] in [[Meta Vidmar|Mete]].<ref> ''Splošno žensko društvo 1901–1945'', od dobrih deklet do feministk, 136–137. {{COBISS|ID=122836224}}</ref><ref> Josip Vidmar: ''Moj obraz''. 451–460. {{COBISS|ID=255436544}}</ref>
 
Po petih letih osnovne šole je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Po maturi, ki jo je končal z odliko, se je leta 1914. vpisal na visoko tehniško šolo v Pragi, kjer je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko. 15. septembra 1915 je na fronti v Galiciji prebežal na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetništvu. Po [[Prva svetovna vojna|1. sv.svetovni v.vojni]] je študiral filozofijo in literaturo v [[Praga|Pragi]], [[Pariz|Parizu]], [[Zagreb|Zagrebu]] in 1932 diplomiral v [[Ljubljana|Ljubljani]] iz slovenske književnosti in primerjalne literarne zgodovine s teorijo.
 
Uveljavil se je najprej kot prevajalec in interpret ruskih literarnih in filozofskih del. Prevajal je iz [[ruščina|ruske]], [[nemščina|nemške]] (maturitetni jezik), [[francoščina|francoske]], [[angleščina|angleške]], in [[hrvaščina|hrvaške]] književnosti, največ dramatike: [[Nikolaj Vasiljevič Gogolj|Gogolj]]a, [[Aleksander Sergejevič Gribojedov|Gribojedov]]a, [[Miroslav Krleža|Krležo]], [[Jean Baptiste Poquelin Molière|Molière]]a, [[Branislav Nušić|Nušić]]a, [[Aleksander Sergejevič Puškin|Puškin]]a, [[Aleksej Konstantinovič Tolstoj|Alekseja Tolstoja]] in dela drugih pisateljev. Prevod I. N. [[Leonid Nikolajevič Andrejev|Andrejev]]a ''Črne maske'' je postal libreto [[Marij Kogoj|Kogoj]]eve opere.
Po petih letih osnovne šole je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Po maturi, ki jo je končal z odliko, se je leta 1914. vpisal na visoko tehniško šolo v Pragi, kjer je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko. 15. septembra 1915 je na fronti v Galiciji prebežal na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetništvu. Po [[Prva svetovna vojna|1. sv. v.]] je študiral filozofijo in literaturo v [[Praga|Pragi]], [[Pariz|Parizu]], [[Zagreb|Zagrebu]] in 1932 diplomiral v Ljubljani iz slovenske književnosti in primerjalne literarne zgodovine s teorijo.
 
Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame ''[[Veronika Deseniška]]''. Kritike je objavljal v [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskem zvonu'']]. 1922 je ustanovil z [[Anton Podbevšek|Antonom Podbevškom]] in M.Marijem Kogojem ustanovil modernistično revijo ''[[Trije labodje]],'' ki pa je po 2. številki zaradi ideoloških razhajanj s Podbevškom prenehala izhajati. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo ''Kritika '', v kateri jeso izdajalizšli polemičnepolemični člankečlanki o kulturi, književnosti in narodu. V ''LZ'' je polemiziral s katoliškimi intelektualci (A. [[Aleš Ušeničnik| Aleš Ušeničnik]], A. Vodnik, B. Vodušek), kjer je odločno branil stališče, da svetovni nazor ni torišče umetniške presoje,. veljaVelja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vsečloveški univerzalnosti. SNjegovo knjižiconajvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 1933. V njem se je postavilzavzel naza stranslovensko slovenskenacionalno samobitnostisamobitnost in avtonomnostiavtonomnost proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo«. (povodPovod je bil esej [[Oton Župančič| Otona Župančiča]] ''Adamič in slovenstvo, ''posledica pa Speransova/Kardeljeva knjiga ''Razvoj slovenskega narodnega vprašanja),''. hkratiHkrati pa je sprožil krizo v ''Ljubljanskem zvonu'' {{COBISS|ID=623617}}, zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnost.]]''. Jeseni 1934 je postal dramaturg [[Ljubljanska Drama|ljubljanske Drame]]. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal ''Gledališki list'' in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi ''Dramaturški listki''. Leta [[1939]] se je kot umetniški vodja lotil režije drame ''Striček Vanja'' [[Anton Pavlovič Čehov|Antona Čehovega]]. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane.
Uveljavil se je najprej kot prevajalec in interpret ruskih literarnih in filozofskih del. Prevajal je iz [[ruščina|ruske]], [[nemščina|nemške]] (maturitetni jezik), [[francoščina|francoske]], [[angleščina|angleške]], [[hrvaščina|hrvaške]] književnosti, največ dramatike: [[Nikolaj Vasiljevič Gogolj|Gogolj]]a, [[Aleksander Sergejevič Gribojedov|Gribojedov]]a, [[Miroslav Krleža|Krležo]], [[Jean Baptiste Poquelin Molière|Molière]]a, [[Branislav Nušić|Nušić]]a, [[Aleksander Sergejevič Puškin|Puškin]]a, [[Aleksej Konstantinovič Tolstoj|Alekseja Tolstoja]] in dela drugih pisateljev. Prevod I. N. [[Leonid Nikolajevič Andrejev|Andrejev]]a ''Črne maske'' je postal libreto [[Marij Kogoj|Kogoj]]eve opere.
 
Njegovo najvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost. Po [[Druga svetovna vojna|2. sv.svetovni v.vojni]] pa ''Obrazi,'', svojevrstni avtobiografsiavtobiografski spomini o več kot 30 sodobnikih iz književnega, kulturnega in političnega sveta.
 
Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame ''[[Veronika Deseniška]]''. Kritike je objavljal v [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskem zvonu'']]. 1922 je ustanovil z [[Anton Podbevšek|Antonom Podbevškom]] in M. Kogojem modernistično revijo ''[[Trije labodje]],'' ki pa je po 2. številki zaradi ideoloških razhajanj s Podbevškom prenehala izhajati. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo ''Kritika '', v kateri je izdajal polemične članke o kulturi, književnosti in narodu. V ''LZ'' je polemiziral s katoliškimi intelektualci (A. [[Aleš Ušeničnik|Ušeničnik]], A. Vodnik, B. Vodušek), kjer je odločno branil stališče, da svetovni nazor ni torišče umetniške presoje, velja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vsečloveški univerzalnosti. S knjižico ''Kulturni problem slovenstva'' se je postavil na stran slovenske samobitnosti in avtonomnosti proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo« (povod je bil esej [[Oton Župančič| Otona Župančiča]] ''Adamič in slovenstvo, ''posledica pa Speransova/Kardeljeva knjiga ''Razvoj slovenskega narodnega vprašanja),'' hkrati pa sprožil krizo v ''Ljubljanskem zvonu'' {{COBISS|ID=623617}}, zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnost.]]'' Jeseni 1934 je postal dramaturg ljubljanske Drame. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal ''Gledališki list'' in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi ''Dramaturški listki''. Leta [[1939]] se je kot umetniški vodja lotil režije drame ''Striček Vanja'' [[Anton Pavlovič Čehov|Antona Čehovega]]. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane.
 
== Politika ==
Pred 2. svetovno vojno se je Vidmar opredelil za sodelovanje s komunisti in se je politično angažiral v [[Društvo prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v Osvobodilni fronti, katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, član delegacije na 2. zasedanju [[AVNOJ|Avnoja]] v [[Jajcu|Jajce, Bosna]], kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi [[Tito]] naziv maršal. Po vojni je opravljal številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ), Sveta federacije SFRJ 1967–74, Predsedstva SRS 1974–82 itd. Vedel je za povojni poboj in polemiziral s [[Edvard Kocbek|Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Böllom]]. — 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja. Na Titovo pobudo je v vili Bistrica nad Tržičem ustanovil kulturniški triumvirat: J. V., [[Miroslav Krleža|Miroslav Krleža]] in vstopilM. Ristić, ki je pripomogel k razgraditvi socialističnega realizma v komunističneSloveniji. V polemiki o socialističnem realizmu proti Borisu Ziherlu in M. Livšickemu je zagovarjal umetniško vrsteavtonomijo.
 
Na Titovo pobudo je v vili Bistrica nad Tržičem ustanovil kulturniški triumvirat: J. V., M. [[Miroslav Krleža|Krleža]] in M. Ristić, ki je pripomogel k razgraditvi socialističnega realizma v Sloveniji. V polemiki o socialističnem realizmu proti B. Ziherlu in M. Livšickemu je zagovarjal umetniško avtonomijo.
 
== Delo ==
V literaturo se je vrnil z [[estetika|estetsko]] in »politično« odklonilno kritiko knjige E. [[Edvard Kocbek|Kocbeka]] ''Strah in pogum'' in s kritiko [[Juš Kozak|Juša Kozaka]] ''Lesena žlica.'' Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v [[Ljubljanska Drama|ljubljanski Drami]]. Podobno kot v književni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, »neživljenjskih« konstruktov, odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz–moja ožja okolica–družba), degradacijo in nihilizem. Sem sodi polemika o vprašanjih moderne drame z [[Vladimir Kralj|Vladimirjem Kraljem]] (1961) in kritika režije M. Koruna Cankarjevega ''Pohujšanja v dolini šentflorjanski'' (1965). Polemično kulturnoaktualni so bili tudi članki ''[[Iz dnevnika]]'' in ''[[K našemu trenutku]]'' ''(Delo'' 1965–67, 1971–73), kjer je obravnaval problematična vprašanja v kulturi in umetnost, zlasti svoj odnos do mlajših umetniških ustvarjanj.
 
Skoraj osemdesetleten je v ''Obrazih'' (1979, razširjena izdaja 1985) izdal svoje spomine. Obudil je spomin na pokojne: brata [[Milan Vidmar|Milana]], [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]], ki ga je videval na Rožniku, prijatelje [[Karel Dobida|Karla Dobido]], [[Marij Kogoj|Marija Kogoja]], [[Ferdo Kozak|Ferda Kozaka]], morda tudi [[Edvard Kardelj|Edvarda Kardelja]] in [[Boris Kidrič|Borisa Kidriča]] ter vrsto sodobnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč na vso slovenstvo: katoliški krog ([[France Koblar]], [[France Stelé]], [[Ivan Prijatelj]], [[Anton Vodnik]], [[Franc Saleški Finžgar|Franc S. Finžgar]], [[Izidor Cankar]]), [[Rihard Jakopič]], [[Anton Lajovic]], [[Alojz Gradnik]], [[Anton Novačan]], [[Ivan Pregelj]], [[Pavel Golia]], [[Oton Župančič]], [[Juš Kozak]], [[Fran Albreht]], [[Miran Jarc]], [[Prežihov Voranc]] in edina ženska [[Lili Novy]]. Poleg spomina je analiziral svoj odnos do portretiranca, odnos portretiranca do njega in analitično predstavil portretirančevo delo. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski »obraz«. V drugi, razširjeni izdaji je število obrazov naraslo na več kot trideset, tj.dodal še: [[Srečko Kosovel]] (v sklepu obudiobudil svojo ljubezen do njegove sestre Karmele Kosovel), [[Lojz Kraigher]], Stanko Leben, [[Igo Gruden]], [[Vladimir Bartol]] (zgodba o nastanku Alamuta), [[Mile Klopčič]], [[Ciril Kosmač]], [[Miško Kranjec]], [[Edvard Kocbek]] (nanj kritičnikritično politični pogled), [[France Bevk]].
 
Vidmarjev labodji spev je ''Mrtvaški ples ''(1983). DoživelV jeoseminosemdesetem šok, koletu so mu v oseminosemdesetem letu operirali rakraka na črevesju. VIz svojizavesti minljivostio seminljivosti je oprijelpričel razmišljanjarazmišljati o spevih smrti v slovenski poeziji, ki jih je pregledal od Prešerna naprej. Posledica tega premišljevanja je tudi pesem, ki jo je posvetil svoji vnukinji Gaji Trbižan.
 
Nadi je posvetil spis ''Angleški kralj'' ter ''Esej o lepoti.'' V njem je predstavil temeljne kriterije, ki se jih je držal pri presojanju umetniških del.
Vidmarjev labodji spev je ''Mrtvaški ples ''(1983). Doživel je šok, ko so mu v oseminosemdesetem letu operirali rak na črevesju. V svoji minljivosti se je oprijel razmišljanja o spevih smrti v slovenski poeziji, ki jih je pregledal od Prešerna naprej. Posledica tega premišljevanja je tudi pesem, ki jo je posvetil svoji vnukinji Gaji Trbižan.
 
Posmrtno so izšla njegova pisma Karmeli Kosovel, starejši sestri Srečka Kosovela in nekdanji prijateljici
Avgusta Černigoja, ki so ji ga v družini prepovedali in ki je študirala klavir v Münchnu, v katerovanjo se je zaljubil po Srečkovi smrti. Ob izredni čustveni nabitosti obsegajo pisma tudi visok kulturno-umetniški nivo.
 
Poročen je bil dvakrat. Prvič z Angelo Kosmatin (1921–42), s katero je imel sina Tita (1929–99, urednik ''Dela)'' ter še
tri otroke, ki so umrli kot dojenčki. Druga žena je bila [[Nada Vidmar|Nada]] Stritar]] (1917–1990, operna pevka), s katero je imel tri otroke: Rok (1944–), Nada, por. Mlač (1946–2003) in Živa (1949–, por. Trbižan). Nadi je bil posvečen spis ''Angleški kralj'' ter ''Esej o lepoti.'' V njem je predstavil temeljne kriterije, ki se jih je držal pri presojanju umetniških del.
 
== Bibliografija knjižnih izdaj ==
103

urejanja