Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

odstranjenih 199 zlogov ,  pred 5 leti
brez povzetka urejanja
Njegovo najvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost. Po [[Druga svetovna vojna|2. sv. v.]] pa ''Obrazi,'' svojevrstni avtobiografsi spomini o več kot 30 sodobnikih iz književnega, kulturnega in političnega sveta.
 
Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame ''[[Veronika Deseniška]]''. Kritike je objavljal v [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskem zvonu'']]. 1922 je ustanovil z [[Anton Podbevšek|Antonom Podbevškom]] in M. Kogojem modernistično revijo ''[[Trije labodje]],'' ki pa je po 2. št.številki zaradi ideoloških razhajanj s Podbevškom prnehalaprenehala z izhajanjemizhajati. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo ''Kritika ''vkateri, v kateri je izdajal polemične članke o kulturi, književnosti in narodu. V ''LZ'' je polemiziral s katoliškimi intelektualci (A. [[Aleš Ušeničnik|Ušeničnik]], A. Vodnik, B. Vodušek), kjer je odločno branil stališče, da svetovni nazor ni torišče umetniške presoje, velja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vsečloveški univerzalnosti. S knjižico ''Kulturni problem slovenstva'' se je postavil na stran slovenske samobitnosti in avtonomnosti proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo« (povod je bil esej O. [[Oton Župančič| Otona Župančiča]] ''Adamič in slovenstvo, ''posledica pa Speransova/Kardeljeva knjiga ''Razvoj slovenskega narodnega vprašanja),'' hkrati pa sprožil krizo v ''Ljubljanskem zvonu'' {{COBISS|ID=623617}}, zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnost.]]'' Jeseni 1934 je postal dramaturg ljubljanske Drame. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal ''Gledališki list'' in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi "''Dramaturški listki''." Leta [[1939]] se je kot umetniški vodja lotil režije drame "''Striček Vanja"'' [[Anton Pavlovič Čehov|Antona Čehovega]]. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane.
 
== Politika ==
Pred 2. sv.svetovno v.vojno se je moral Vidmar opredeliti v dilemi: ali fašizem ali komunizem. Opredelil se jeopredelil za sodelovanje s komunisti, zatoin se je politično angažiral v [[Društvo prijateljev Sovjetske zveze|Društvu prijateljev Sovjetske zveze]] (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v Osvobodilni fronti, katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. S tem se je začela njegova pot politika. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, bil član delegacije na 2. zasedanju [[AVNOJ|Avnoja]] v Jajcu, kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi [[Tito]] naziv maršal. Po vojni je opravljal številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ), Sveta federacije SFRJ 1967–74, Predsedstva SRS 1974–82 itd. — Kot politik seVedel je zelo zgodaj odzval na slovensko kolaboracijo (1942 in na Zboru slovenskih odposlancev), vedel za povojnepovojni pobojepoboj in polemiziral s [[Edvard Kocbek|Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Böllom]]. — 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja in vstopil v komunistične vrste.
 
Na Titovo pobudo je v vili Bistrica nad Tržičem ustanovil kulturniški »triumvirat«: J. V., M. [[Miroslav Krleža|Krleža]] in M. Ristić (Vila Bistrica nad Tržičem), ki je pripomogel k razgraditvi socialističnega realizma v Sloveniji. V polemiki o socialističnem realizmu proti B. Ziherlu in M. Livšickemu je J. V. spet zagovarjal umetniško avtonomijo.
 
== Delo ==
V literaturo se je vrnil z [[estetika|estetsko]] in »politično« odklonilno kritiko knjige E. [[Edvard Kocbek|Kocbeka]] ''Strah in pogum'' in s kritiko J. [[Juš Kozak|Juša Kozaka]] ''Lesena žlica.'' Od 1961 do 1968 je kritično spremljal uprizoritve v [[Ljubljanska Drama|ljubljanski Drami]]. Podobno kot v književni kritiki je tudi tu prisegal na literarno gledališče, ni prenašal izmišljenih, »neživljenjskih« konstruktov, odrskega življenja, ki ni upoštevalo vseh treh človeških dimenzij (jaz–moja ožja okolica–družba), degradacijo in nihilizem. Sem sodi polemika o vprašanjih moderne drame z V. [[Vladimir Kralj|Vladimirjem Kraljem]] (1961) in kritika režije M. Koruna Cankarjevega ''Pohujšanja v dolini šentflorjanski'' (1965). Polemično kulturno-aktualnikulturnoaktualni so bili tudi članki ''[[Iz dnevnika]]'' in ''[[K našemu trenutku]]'' ''(Delo,'' 1965–67, 1971–73), kjer je obravnaval zanj problematična vprašanja v kulturi in umetnost, zlasti svoj odnos do mlajših umetniških ustvarjanj.
 
Skoraj osemdesetleten se je lotil svojih spominov, ki jih je podal v ''Obrazih'' (1979, razširjena izdaja 1985) izdal svoje spomine. Obudil je spomin na vse svoje mrtvepokojne: brata [[Milan Vidmar|Milana]], [[Ivan Cankar|Ivana Cankarja]], ki ga je videval na Rožniku, prijatelje [[Karel Dobida|Karla Dobido]], [[Marij Kogoj|Marija Kogoja]], [[Ferdo Kozak|Ferda Kozaka]], morda tudi [[Edvard Kardelj|Edvarda Kardelja]] in [[Boris Kidrič|Borisa Kidriča]] ter vrsto sodobnikov – umetnikov, ki niso samo vplivali na njegovo življenje, temveč usodno na vso slovenstvo samo: Katoliškikatoliški krog ([[France Koblar]], [[France Stelé]], [[Ivan Prijatelj]], [[Anton Vodnik]], [[Franc Saleški Finžgar|Franc S. Finžgar]], [[Izidor Cankar]]), [[Rihard Jakopič]], [[Anton Lajovic]], [[Alojz Gradnik]], [[Anton Novačan]], [[Ivan Pregelj]], [[Pavel Golia]], [[Oton Župančič]], [[Juš Kozak]], [[Fran Albreht]], [[Miran Jarc]], [[Prežihov Voranc]] in edina ženska [[Lili Novy]]. Vse to je zapisal izpovedno in kritično prozno. Poleg spomina je analiziral svoj odnos do portretiranca, odnos portretiranca do njega in napisal analitično študijopredstavil portretirančevegaportretirančevo deladelo. V prvi izdaji je bilo 25 portretirancev plus avtorski »obraz«. V drugi razširjeni izdaji je število obrazov naraslo na več kot trideset, tj. še: [[Srečko Kosovel]] (v sklepu obudi svojo ljubezen do njegove sestre Karmele Kosovel), [[Lojz Kraigher]], Stanko Leben, [[Igo Gruden]], [[Vladimir Bartol]] (zgodba o nastanku Alamuta), [[Mile Klopčič]], [[Ciril Kosmač]], [[Miško Kranjec]], [[Edvard Kocbek]] (nanj kritični politični pogled), [[France Bevk]].
 
Vidmarjev labodji spev je ''Mrtvaški ples ''(1983). Doživel je šok, ko so mu v oseminosemdesetem letu operirali rak na črevesju. V svoji minljivosti se je oprijel razmišljanja o spevih smrti v slovenski poeziji, ki jih je pregledal od Prešerna naprej. Posledica tega premišljevanja je tudi pesem, ki jo je posvetil svoji vnukinji Gaji Trbižan.
103

urejanja