Ernestina Jelovšek: Razlika med redakcijama

=== Spomini ===

 

 

Na pobudo Razlaga je od 1875—76 v nemščini pisala svoje spomine (Erinnerungen an Dr. Franz Prešern). Razlagu jih je izročila skupaj s Prešernovo literarno zapuščino, ki jo 1876 dobila od Bleiweisa, kasneje je to prejel [[Fran Levstik|Levstik]]. Nov sestavek spominov brez naslova je Ernestina napisala 1877. Levstik Ernestininih podatkov ni uporabil nikjer, po njegovi smrti je Ernestina spomine prejela nazaj skupaj s Prešernovo literarno zapuščino. Za Levca je 1888 napisala nov rokopis spominov, po Razlagovi smrti je prejela svoje prvotne spomine, jih prepisovala in popravljala od 1880—83. Ta rokopis je v skrčeni obliki izdala v slovenskem prevodu Kesslerja leta 1903.

V ''Spominih'' piše Ernestina o Prešernovem zasebnem življenju in njegovi okolici. Loti se tudi interpretacije in pojasnjuje njegove pesmi ([[Krst pri Savici]], Soldaška, Zapuščena, [[Sonetni venec (France Prešeren)|Sonetni venec]], [[Pevcu]]). Pesmi so večkrat le izhodišče za popisovanje lastnih nazorov o ljubezni, duhovščini, narodu, zato ne moremo govoriti, da gre za prave interpretacije. Bolj pomembna so mesta, kjer obravnava Prešernovo zasebno življenje. Na podlagi zapisov lahko sklepamo o pesnikovem značaju in njegovem razmerju do okolja. Piše, da je bil Prešeren ponosen, trde volje, svobodomiseln, samozavesten, da ni nikdar izgubil razsodnosti, da je imel izvrsten spomin, da je bil rad neodvisen, laži in krivice ni prenašal. Prešeren je spoved preziral, saj je menil, da krivice namesto človeka ne more popraviti nihče. Uprl se je početju duhovščine, zoper Boga ni nikoli govoril. Izrazito je bil navezan na svojo mater. Svoje dolžnosti je izpolnjeval vestno in natančno, pri delu je bil dosleden. Želel je narodovo neodvisnost, narod naj bi šele po njegovi smrti uvidel, kaj je storil zanj. Domovine ni želel zapustiti niti tedaj, ko bi v Moskvi lahko dobil dobro plačano službo.

Ernestina je želela Prešerna opravičiti njegove slabosti, kot so pretirano nagnjenje do vina, kart, žensk. V poglavjih o ženskah, ki so bile bolj ali manj tesno povezane s Prešernom, je nekoliko pristranska in osebna. Do žensk naj bi bil zelo nezaupljiv, jih zaničeval, ženskam iz uglednejših krogov se je velikokrat posmehoval. Ker je rad dvoril lepim dekletom, so ta mislila, da je vanje zaljubljen, Prešeren je za ženo hotel vzeti le mater svojih otrok. Ernestina dvomi, da je bil Prešeren tako navdušen nad Julijo Primic, kot to opeva v svojih pesmih; ko je spoznal Julijo, je bila še zelo mlada, zato naj ga ne bi zanimala. Ernestina še dodaja, da Julije morda niti ni poznal. Julija naj bi bila tako le pesniška ljubezen, življenjska pa Ana Jelovšek, s katero bi se poročil, ko bi zaslužil dovolj, da bi zmogel preživljati sebe in družino. Svojo mater Ano Jelovšek kaže izrazito brezobzirno, njenega ravnanja, da jo je dala v rejo, da je imela brata raje od nje, ne želi opravičiti.

 

== Bibliografija ==