Josip Vidmar: Razlika med redakcijama

dodanih 323 zlogov ,  pred 6 leti
brez povzetka urejanja
{{Infopolje Oseba
| name = Josip Vidmar
| image =
| caption =
| birth_date = 14. oktober 1895
| birth_place = Ljubljana
| death_date = 11. april 1992
| death_place = Ljubljana
| other_names =
| known_for = slovenski literarni in gledališki kritik,dramaturg, prevajalec, esejist, politik
| occupation = literarni kritik, dramaturg
}}
{{bioslika|islike=Josip Vidmar.jpg}}
'''Josip Vidmar''' [jósip vídmar], [[Slovenci|slovenski]] literarni in gledališki [[kritik]], [[dramaturg]], [[prevajalec]], [[esejist]] in [[politik]], * [[14. oktober]] [[1895]], [[Ljubljana]], † [[11. april]] [[1992]], [[Ljubljana]].
 
Bil je eden od ustanoviteljev [[Osvobodilna fronta|OF]] in, odposlanec [[Zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju|Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju]]., Bil je naudeleženec drugemdrugega zasedanjuzasedanja Avnoja. Po vojni je bil predsednik Prezidija skupščine NR Slovenije (do 1953), zbora narodov zvezne skupščine. Bil [[profesor]] za teorijo drame na [[Akademija za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani|Akademiji za igralsko umetnost]]. Leta 1949 postal redni član, od leta 1952 do 1976 pain predsednik [[Slovenska akademija znanosti in umetnosti|Slovenske akademije znanosti in umetnosti]].
 
== Življenje ==
JosipRodil se je rodil [[Josipina Vidmar|Josipini]] in [[Josip Vidmar starejši|Josipu Vidmarju]], st. Je mlajši brat [[Milan Vidmar|Milana]], Mile (por. Favai), [[Stane Vidmar|Staneta]], Ivane (por. z Milanom Skrbinškom) ter starejši brat [[Ciril Vidmar|Cirila]] in [[Meta Vidmar|Mete]].<ref> Splošno žensko društvo 1901–1945, od dobrih deklet do feministk, 136–137.{{COBISS|ID=122836224}}</ref><ref> Josip Vidmar: Moj obraz. Zbrala in uredila Živa Vidmar, 451–460.{{COBISS|ID=255436544}}</ref>
 
 
Josip Vidmar je poPo petih letih osnovne šole je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Po maturi, ki jo je končal z odliko, se je leta 1914. vpisal na visoko tehniško šolo v Pragi, kjer je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko. 15. septembra 1915 je na fronti v Galiciji prebežal na rusko stran in bil do maja 1918 v ruskem ujetništvu. Po [[Prva svetovna vojna|1. sv. v.]] je študiral filozofijo in literaturo v [[Praga|Pragi]], [[Pariz|Parizu]], [[Zagreb|Zagrebu]] in 1932 diplomiral v Ljubljani iz slovenske književnosti in primerjalne literarne zgodovine s teorijo.
 
Uveljavil se je najprej kot prevajalec in interpret ruskih literarnih in filozofskih del. Prevajal je iz [[ruščina|ruske]], [[nemščina|nemške]] (maturitetni jezik), [[francoščina|francoske]], [[angleščina|angleške]], [[hrvaščina|hrvaške]] književnosti, največ dramatike: [[Nikolaj Vasiljevič Gogolj|Gogolj]]a, [[Aleksander Sergejevič Gribojedov|Gribojedov]]a, [[Miroslav Krleža|Krležo]], [[Jean Baptiste Poquelin Molière|Molière]]a, [[Branislav Nušić|Nušić]]a, [[Aleksander Sergejevič Puškin|Puškin]]a, [[Aleksej Konstantinovič Tolstoj|Alekseja Tolstoja]] in dela drugih pisateljev. Prevod I. N. [[Leonid Nikolajevič Andrejev|Andrejev]]a ''Črne maske'' je postal libreto [[Marij Kogoj|Kogoj]]eve opere.
 
Njegovo najvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost. Po [[Druga svetovna vojna|2. sv. v.]] pa ''Obrazi,'' svojevrstni avtobiografsi spomini. V njej so z značilno kritičnostjo zapisana njegova pričevanja o več kot 30 sodobnikih iz književnega, kulturnega in političnega sveta.
 
Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame ''[[Veronika Deseniška]]''. Kritike je objavljal v [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskem zvonu'' (LZ)]]. 1922. je ustanovil z A. [[Anton Podbevšek|Antonom Podbevškom]] in M. Kogojem modernistično revijo ''[[Trije labodje]],'' ki pa je po 2. št. zaradi ideoloških razhajanj s Podbevškom prnehala z izhajanjem. Od leta 1925 do 1927 je izdajal revijo ''Kritika ''vkateri je izdajal polemične članke o kulturi, književnosti in narodu. V ''LZ'' je polemiziral s katoliškimi intelektualci (A. [[Aleš Ušeničnik|Ušeničnik]], A. Vodnik, B. Vodušek), kjer je odločno branil stališče, da svetovni nazor ni torišče umetniške presoje, velja le estetsko merilo, ki je strukturirano v vsečloveški univerzalnosti. S knjižico ''Kulturni problem slovenstva'' se je postavil na stran slovenske samobitnosti in avtonomnosti proti t. i. naprednim liberalnim razumnikom, ki so zagovarjali »jugoslovenarstvo« (povod je bil esej O. [[Oton Župančič|Župančiča]] ''Adamič in slovenstvo, ''posledica pa Speransova/Kardeljeva knjiga ''Razvoj slovenskega narodnega vprašanja),'' hkrati pa sprožil krizo v ''Ljubljanskem zvonu'' {{COBISS|ID=623617}}, zato je 1933 s somišljeniki ustanovil »neodvisno« revijo ''[[Sodobnost (revija)|Sodobnost.]]'' Jeseni 1934 je postal dramaturg ljubljanske Drame. Prevajal je operne in dramske tekste, urejal ''Gledališki list'' in v njem objavljal kritike o uprizoritvah, ki so bile pozneje objavljene v knjigi "Dramaturški listki." Leta [[1939]] se je kot umetniški vodja lotil režije drame "Striček Vanja"[[Anton Pavlovič Čehov|Antona Čehovega]]. V Drami je služboval do 1942, ko je šel v ilegalo in nato v partizane.
 
Pred 2. sv. v. se je moral Vidmar opredeliti v dilemi: ali fašizem ali komunizem. Opredelil se je za sodelovanje s komunisti, zato se je politično angažiral v Društvu prijateljev Sovjetske zveze (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v Osvobodilni fronti, katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. S tem se je začela njegova pot politika. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, bil član delegacije na 2. zasedanju Avnoja v Jajcu, kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi Tito naziv maršal. Po vojni opravljal številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ), Sveta federacije SFRJ 1967–74, Predsedstva SRS 1974–82 itd. — Kot politik se je zelo zgodaj odzval na slovensko kolaboracijo (1942 in na Zboru slovenskih odposlancev), vedel za povojne poboje in polemiziral s [[Edvard Kocbek|Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Böllom]]. — 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja in vstopil v komunistične vrste.
103

urejanja