Josip Vidmar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
{{Infopolje Oseba
| name = Josip Vidmar
| image =
| caption =
| birth_date = 14. oktober 1895
| birth_place = Ljubljana
| death_date = 11. april 1992
| death_place = Ljubljana
| other_names =
| known_for = slovenski literarni in gledališki kritik,dramaturg, prevajalec, esejist, politik
| occupation = literarni kritik, dramaturg
}}
{{bioslika|islike=Josip Vidmar.jpg}}
'''Josip Vidmar''' [jósip vídmar], [[Slovenci|slovenski]] literarni in gledališki [[kritik]], [[dramaturg]], [[prevajalec]], [[esejist]] in [[politik]], * [[14. oktober]] [[1895]], [[Ljubljana]], † [[11. april]] [[1992]], [[Ljubljana]].
Bil je eden od ustanoviteljev [[Osvobodilna fronta|OF]]
== Življenje ==
Uveljavil se je najprej kot prevajalec in interpret ruskih literarnih in filozofskih del. Prevajal je iz [[ruščina|ruske]], [[nemščina|nemške]] (maturitetni jezik), [[francoščina|francoske]], [[angleščina|angleške]], [[hrvaščina|hrvaške]] književnosti, največ dramatike: [[Nikolaj Vasiljevič Gogolj|Gogolj]]a, [[Aleksander Sergejevič Gribojedov|Gribojedov]]a, [[Miroslav Krleža|Krležo]], [[Jean Baptiste Poquelin Molière|Molière]]a, [[Branislav Nušić|Nušić]]a, [[Aleksander Sergejevič Puškin|Puškin]]a, [[Aleksej Konstantinovič Tolstoj|Alekseja Tolstoja]] in dela drugih pisateljev. Prevod I. N. [[Leonid Nikolajevič Andrejev|Andrejev]]a ''Črne maske'' je postal libreto [[Marij Kogoj|Kogoj]]eve opere.
Njegovo najvplivnejše delo je verjetno ''Kulturni problem slovenstva'', izdano med diktaturo kralja [[Aleksander I. Karađorđević|Aleksandra]] leta 1933. V njem se je zavzel za slovensko nacionalno samobitnost. Po [[Druga svetovna vojna|2. sv. v.]] pa ''Obrazi,'' svojevrstni avtobiografsi spomini
Kot kritik se je uveljavil z oceno Župančičeve drame ''[[Veronika Deseniška]]''. Kritike je objavljal v [[Ljubljanski zvon|''Ljubljanskem zvonu''
Pred 2. sv. v. se je moral Vidmar opredeliti v dilemi: ali fašizem ali komunizem. Opredelil se je za sodelovanje s komunisti, zato se je politično angažiral v Društvu prijateljev Sovjetske zveze (1940), po okupaciji Jugoslavije pa v Osvobodilni fronti, katere ustanovni sestanek je bil v njegovem stanovanju v očetovi hiši. S tem se je začela njegova pot politika. Bil je član IO OF, od 14. 1. 1943 do 27. 4. 1953 njegov predsednik, februarja 1944 predsednik SNOS, oktobra 1943 udeleženec Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju, bil član delegacije na 2. zasedanju Avnoja v Jajcu, kjer je predlagal v imenu slovenske delegacije, naj dobi Tito naziv maršal. Po vojni opravljal številne politične funkcije: zvezni in republiški poslanec (predsednik Sveta narodov Ljudske skupščine FLRJ), Sveta federacije SFRJ 1967–74, Predsedstva SRS 1974–82 itd. — Kot politik se je zelo zgodaj odzval na slovensko kolaboracijo (1942 in na Zboru slovenskih odposlancev), vedel za povojne poboje in polemiziral s [[Edvard Kocbek|Kocbekom]] in [[Heinrich Böll|Böllom]]. — 1948 se je pridružil Titu in nasprotnikom Informbiroja in vstopil v komunistične vrste.
|