Wikipedija

Križarske vojne: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Vitosmo (pogovor | prispevki)
6.370 urejanj
Brez povzetka urejanja
Vitosmo (pogovor | prispevki)
6.370 urejanj
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 1:
{{About|temi srednjeveške verske vojne |druge rabe|Križarska vojna(razločitev)|Križar (razločitev)}}
[[File:Byzantiumforecrusades.jpg|upright=1.5|thumb|{{center|The [[Bizantinski imperij]] in [[Sultanate Rûma]] pred [[prva križarska vojna|prvo križarsko vojno]]}}]]▼
 
▲[[File:Byzantiumforecrusades.jpg|upright=1.5|thumb|{{center|The [[Bizantinski imperij]] in [[Sultanateseldžuški Rûma]]sultanat Rum pred [[prva križarska vojna|prvo križarsko vojno]]}}]]
'''Križarske vojne''' so bili vojaški podvigi Latinske [[Rimokatoška cerkev|rimokatoliške cerkve]] od srede srednjega veka vse do konca poznega srednjega veka. Leta 1095 je [[Pape# Urban II|Papež Urban II]] pozval na prvo križarsko vojno, katere cilj je bil kristjanom zagotoviti dostop do svetih krajev v [[Jeruzalem]]u in njegovi bližini.Za številne zgodovinarje in nekatere sodobnike, kot je bil sveti [[Bernard iz Clairvauxa]] so enako pomembne bile tudi druge vojaške operacije iz različnih verskih, ekonomskih in političnih razlogov, ki so dobile papežev blagoslov, kot je bila na primer [[križarska vojna proti Albigencem]], [[Aragonska križarska vojna]], [[Reconquista]] in [[severne križarske vojne]].<ref name="Davies 1997 362–364">{{Harvnb|Davies|1997|pp=362–364}}</ref> Po prvi križarski vojni se je s prekinitvami 200 let dolgo bojevalo za nadzor nad [[Sveta dežela|Sveto deželo]], s še šestimi večjimi križarskimi vojnami in številnimi manj pomembnimi vojnami. Konflikta je bilo konec leta 1291, ko je padla zadnja krščanska trdnjava v Sveti deželi v [[Acre, Izrael | Akri]]; Rimskokatoliška Evropa se odtlej ni nikoli več usklajeno obrnila proti vzhodu. ▼
 
▲'''Križarske vojne''' so bili vojaški podvigi Latinske [[RimokatoškaRimokatoliška cerkev|rimokatoliške cerkve]] od srede srednjega veka vse do konca poznega srednjega veka. Leta 1095 je [[Pape# Urban II|Papež Urban II]] pozval na prvo križarsko vojno, katere cilj je bil kristjanom zagotoviti dostop do svetih krajev v [[Jeruzalem]]u in njegovi bližini.Za številne zgodovinarje in nekatere sodobnike, kot je bil sveti [[Bernard iz Clairvauxa]] so enako pomembne bile tudi druge vojaške operacije iz različnih verskih, ekonomskih in političnih razlogov, ki so dobile papežev blagoslov, kot je bila na primer [[križarska vojna proti Albigencem]], [[Aragonska križarska vojna]], [[ReconquistaRekonkvista]] in [[severne križarske vojne]].<ref name="Davies 1997 362–364">{{Harvnb|Davies|1997|pp=362–364}}</ref> Po prvi križarski vojni se je s prekinitvami 200 let dolgo bojevalo za nadzor nad [[Sveta dežela|Sveto deželo]], s še šestimi večjimi križarskimi vojnami in številnimi manj pomembnimi vojnami. Konflikta je bilo konec leta 1291, ko je padla zadnja krščanska trdnjava v Sveti deželi v [[Acre, Izrael | Akri]]; RimskokatoliškaRimokatoliška Evropa se odtlej ni nikoli več ni usklajeno obrnila protilotila vzhoduvzhoda.
 
Nekateri zgodovinarji vidijo v križarskih vojnah izključno obrambne vojne proti širitvi [[Islam]]a na Bližnjem vzhodu, drugi jih razumejo kot znak dolgotrajnega konflikta na mejah Evrope, spet drugi pa kot samozavesten in napadalen poskus, pod vodstvom papeža širiti zahodno krščanstvo.[[Bizanc]] ni bil sposoben, ponovno osvojiti ozemlja, zgubljena v arabsko-bizantinskih in bizantinsko-seldžuških vojnah, v katerih je Bizanc bil ob plodno kmetijsko zemljo <ref name="JLTeall1959">{{cite book |last=Teall |first=J.L. |authorlink=J.L. Teall |year=1959 |publisher=Dumbarton Oaks Papers |title=The Grain Supply of the Byzantine Empire, 330-1025 |pages=85–94 |volume=Volume 13}}</ref> in obsežne pašne površine [[Anatolija|Anatolije]]<ref name="HansenWickham2000">{{cite book|author1=Inge Lyse Hansen|author2=Chris Wickham|title=The Long Eighth Century|url=http://books.google.com/books?id=F6FbuKU3ZAYC&pg=PA244|year=2000|publisher=BRILL|isbn=90-04-11723-7|pages=244–}}</ref>, potem ko so ga seldžuški Turki porazili v bitki pri Manzikertu. Urban II je skušal združiti Krščansko cerkev pod svojim vodstvom in v ta namen ponudil cesarju [[Alexios I Komnenos|Aleksiju I]] vojaško pomoč.
Vrstica 7 ⟶ 9:
Več sto tisoč rimskokatoliških kristjanov se je pridružilo križarjem z javno zaobljubo in odpustki, ki jih je podelil Vatikan <ref name=Nelson40> Nelson '' bizantinski vidik prve križarske vojne '' p. 40 </ref><ref name=Asbridge1>Asbridge ''Crusades'' p. 1</ref> Križarji so prišli iz različnih fevdalnih kraljestev zahodne Evrope, zaradi česar so vsi poskusi oblikovati enotno osrednje poveljstvo bili obsojeni na neuspeh. Med križarji je bilo na stotine aristokratov in plemičev, vsak med njimi osredotočen na lastno slavo, bogastvo in pomembnost; že sama ideja, da bi se fevdalec odpovedal poveljstvu nad njemu zvestim moštvom in ga predal enemu samemu poveljniku, plemiču in tekmecu na dvoru, je bilo nepredstavljiva in žaljiva zanje. To pomanjkanje osrednjega poveljstva je vodilo pogosto do prepirov med plemiči, cerkvenimi voditelji in dvorjani in do verskih političnih ločin in nestalnih zavezništev med stotinami muhastih fevdalcev, ki so se pričkali med sabo za politično prednost in vpliv na vojsko; na trenutke je to vodilo do precej bizarnih situacij, kot takrat, ko so križarji povabili islamski[[ sultanat Rum]], da se jim pridruži v peti križarski vojni.
 
Vpliv križarskih vojn je bil globok in sodbe o nehanju in ravnanju križarjev so zelo različne, od zelo kritičnih do laskavih. [[Jonathan Riley - Smith ]] vidi gledav na neodvisne državeneodvisnih državah, kot so bile na primer [[ Kraljevina Jeruzalema]] in [[križarske države]], kot na prvi poskus "»Prekomorske Evrope" «. Ti dogodki so ponovno odprli Sredozemsko morje za trgovino in potovanje in omogočili razcvet [[ GenoaGenova|Genove ]] in [[ Benetke|Benetk]]. Križarske vojske so na pohodu trgovale z lokalnim prebivalstvom in [[pravoslavje|pravoslavni]] Bizantinski cesarji so za križarje, ko so bili na poti skozi njihovo ozemlje, pogosto uredili trge. Križarsko gibanje je utrdilo kolektivno identiteto Latinske cerkve pod vodstvom papeža in predstavljalo vir junaštva , [[ viteštvo|viteštva ]] in srednjeveške pobožnosti, iz njih pa je izvirala srednjeveška romanca, filozofija in literatura<ref>{{Harvnb|Davies|1997|p=359}}</ref> Križarske vojne pa so okrepile vezi v zahodnem krščanstvu, [[fevdalizem ]] in [[ militarizem]] , ki je bil v nasprotju z mirom in in božjim premirjem, za katerega se je zavzemal Urban.
 
Križarje so pogosto na običajni srednjeveški način plenili države, skozi katere jih je nesla pot. Plemiči so pogosto zadržali večino osvojenega ozemlja, namesto da ga, kot so bili prisegli, vrnejo Bizantincem.<ref name="Davies 1997 358">{{Harvnb|Davies|1997|p=358}}</ref><ref>{{Harvnb|Hillenbrand|1999|pp=64–66}}</ref> Ob spodbudi Cerkve je med križarskimi vojnami prišlo do pogromov v Porenju in do pomora več tisoč Judov. Konec 19. stoletja so judovski zgodovinarji te dogodke uporabili kot argument za [[Cionizem]].<ref name="Cambridge UP">{{cite book|last1=Althoff|first1=Gerd|last2=Fried|first2=Johannes|last3=Geary|first3=Patrick J.|title=Medieval Concepts of the Past: Ritual, Memory, Historiography|url=http://books.google.com/books?id=MxS6-pQZzGsC&pg=PA307|year=2002|publisher=Cambridge UP|pages=305–8}}</ref>
 
V četrti križarski vojni so Rimokatoliki [[Obleganje Konstantinopla(1204)|zavzeli Konstantinopel]], kar je pomenilo konec upov, da se Krščanska cerkve po [[Vzhodno-zahodna shizma|razkolu]] spet združi; onemoglo [[Bizantinsko cesarstvo]] je kasneje padlo v roke Otomanom. Kljub vsemu pa so mnogi križarji bili samo revni ljudje, ki so stiskam srednjeveškega življenja skušali ubežati z orožjem v roki, z romanjem, katerega konec naj bi bilo vnebovzetje v Jeruzalemu.<ref name="Cohn 1970 61,64">{{Harvnb|Cohn|1970|p=61,64}}</ref>
 
[[Slika:1099jerusalem.jpg|thumb|250px|Obleganje Jeruzalema leta 1099]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Križarske_vojne«