Sonetje nesreče: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
[[Slika:Sonetje nesreče at Prešeren's house.jpg|sličica|Rokopis v Prešernovi rojstni hiši]]
'''''Sonetje nesreče''''' so cikel šestih [[Sonet|sonetov]], katere je [[France Prešeren]] napisal med bivanjem v [[Celovec|Celovcu]] leta 1832. Prvič so bili objavljeni v 4. zvezku [[Kranjska Čbelica|Kranjske Čbelice]] leta 1834, druga objava pa je sledila v [[Poezije|Poezijah]] leta 1846. To je druga generalna izpoved Prešernovega življenjskega nazora. Njena predhodnica je [[Elegija|elegija]] [[Slovo od mladosti]], saj v obeh delih izpoveduje osebno spoznanje o življenju in svojem mestu v njem, to spoznanje pa privzdigne in posploši v notranje povezan življenjski nazor, tako da bi pesmi lahko uvrstili v filozofsko, natančneje v [[Bivanjska lirika|bivanjsko liriko]]. Elegija Slovo od mladosti začenja, Sonetje nesreče pa dokončno uveljavijo slovensko pesniško [[Romantika|romantiko]]. Sonetje nesreče imajo posebno vrednost za razumevanje in razlago Prešernove [[Poezija|poezije]] v letih 1832 do 1834. Narava ljubezenskega pa tudi [[Domovinsko pesništvo|domovinskega]], [[Poetološko pesništvo|poetološkega]] in [[Satirično pesništvo|satiričnega pesništva]] iz tega obdobja je mnogo bolj razložljiva upoštevajoč tragične bivanjske položaje, polne nesreče, razočaranja in resignacije, kakršni so se razkrili iz Sonetov nesreče.
Najprej jih je bilo sedem, nato pa je uvodni sonet ''Pov'do let starih čudne izročila'' v rokopisu črtal, saj naj bi bil motivno preveč zapleten
V šestih sonetih je Prešeren upesnil svoje notranje občutke, katere je strnil v enovito doživet nazor. Soneti so razporejeni smotrno, iz njihovega zaporedja se kaže zaporedje spoznanj, ki ni naključno in ga ni mogoče obrniti.
Vrstica 18 ⟶ 17:
''Hrast, ki ga vihar na tla zimski trešne'' je sonet poraženosti. Kvartini zavzema prispodoba o hrastu, ki ga je podrl zimski vihar in mu nobena pomlad več ne more vzbuditi resnične moči, pa tudi če požene nekaj zelenih vej. Tercini iz te alegorične zgodbe izluščita misel, da kogar usoda (»sovražna sreča«) pobije ob tla, mu ni več pomoči, upiranje je zaman in njegova pot je hiranje. Gre za zavest človekovih nemoči, ki se neogibno iztekajo v smrt. Stanje poraženosti tukaj privede do skrajnosti, saj v središče zavesti prodre občutek popolne ujetosti v nesrečno usodo. Ta položaj je posledica in zaostritev prejšnjega soneta, v katerem odkrije »brezno brez vse rešne poti.«
''Komur je sreče dar bila klofuta'' je sonet vdanosti. Iz prejšnjega soneta nadaljuje temo [[Fatalizem|fatalizma]], in sicer tako, da jo stopnjuje in utemelji s trdo preizkušnjo, saj spozna, da ljudem kot je on, življenje ne bo nikoli naklonjeno. Ob notranji dotolčenosti se okrepi motiv smrti, ki se je pojavil v sklepu prejšnjega soneta, in dobi glavno mesto v naslednjem. Komur je usoda prisodila nesrečo, naj se še toliko trudi, a nikdar ne doseže sreče in miru. Lirski subjekt opisuje tegobe in nesreče tistih, ki imajo takšno nesrečo v življenju, kakor on sam. Mir jim v življenju lahko prinese le smrt. Smrt torej izgublja svojo konotacijo strahu in groze ter vse bolj postaja kraj počitka, miru in odrešitve.
''Življenje ječa, čas v nji rabelj hudi'' je sonet smrti. Tema smrti, ki se pojavlja že na koncu tretjega soneta in nato še izraziteje v sklepu četrtega soneta, postane tukaj glavna tema, ki je navzoža skozi vse štiri kitice. Bivanjski položaj, ki ga predstavi ta sonet, je skrajen. Izraža namreč željo po smrti, celo hrepenenje po njej, predstavlja mu odrešitev iz trpljenja. Smrt je tukaj konec in nič več, odsotna je vsakršna onostranska razsežnost kot prostor odrežitve od trpljenja. Zanjo uporabi izraz »trohljivost«. V tercetnem delu začne naštevati razloge, zakaj si želi smrti ter kaj mu resnično dela življenje neznosno. Je namreč polno skrbi, trpljenja, obupa in kesa. Poziva »prijazno smrt« naj čimprej pride in ga odreši. Ko bo namreč mrtev, ga krivice ne bodo več dosegle. Prihaja do opozicije med »tje«, kamor si želi, in »tu«, kjer se nahaja in trpi.
''Čez tebe več ne bo, sovražna sreča'' je sonet ravnodušnosti in resignacije. Kot sklepni sonet nosi posebno vsebinsko težo, saj zaključi vsa prejšnja občutja in
V tem zadnjem stanju se odprejo položaji popolne notranje onemoglosti: omrtvičenost srca in duha, izginotje upa in strahu. Zanimivo je, da na tej točki odpade motiv smrti, ki je bil prej v središču. Položaj notranje otrplosti in neobčutljivosti je prikazan tudi kot stanje neranljivosti in posledično odpornosti. To stanje sicer nima več nobene zveze z upanjem ali smislom, pojavi se neke vrste utrjenost in moč, saj je lirski subjekt postal odporen na življenjske preizkušnje in nič več ga ne more prizadeti. ===Pov'do let starih čudne izročila===
Vrstica 30:
==Metaforika v sonetih==
V drugem sonetu bi metaforične plasti lahko vezali na svetopisemsko puščavsko metaforiko oziroma paraboliko. Prispodobo o človeku, ki zaide v divjo puščavo in se znajde v brezizhodni situaciji in obdan z zvermi, bi lahko povezali tudi z [[Dante Alighieri|Dantejevo]] [[Božanska komedija|Božansko komedijo]]. V četrtem sonetu so prisotne metafore, ki se navezujejo na [[Grška mitologija|grško mitologijo]], svoji nesreči namreč ne more uiti, tudi če bi imel moč [[Gigant|Gigantov]] in vse darove [[Plut|Pluta]]- darovi potrebni Pluta, t. j. denar, ki je človeku potreben za življenje. Metaforika zadnjega soneta opozarja na premik v Prešernovem slogu. Opazno je preslojevanje k »nižjemu«, vsakdanjemu besedju iz kmečkega življenja (naprimer butara, pleča, podplat je koža čez in čez postala, tnalo), kar se je dogajalo že v prvem, tretjem in petem sonetu. To nam pove, da se je Prešernovo izražanje odmikalo od [[Antika|antične]], [[Krščanstvo|krščanske]] in [[Renesansa|renesančne]] tradicije in se prebijalo k slogu, ki je bil bliže pesnikovemu prvotnemu jezikovnemu poreklu.
==Viri==
| |||