Sonetje nesreče: Razlika med redakcijama

'''''Sonetje nesreče''''' so cikel šestih [[Sonet|sonetov]], katere je [[France Prešeren]] napisal med bivanjem v [[Celovec|Celovcu]] leta 1832. Prvič so bili objavljeni v 4. zvezku [[Kranjska Čbelica|Kranjske Čbelice]] leta 1834, druga objava pa je sledila v Poezijah leta 1846. To je druga generalna izpoved Prešernovega življenjskega nazora. Njena predhodnica je [[Elegija|elegija]] [[Slovo od mladosti]], saj v obeh delih izpoveduje osebno spoznanje o življenju in svojem mestu v njem, to spoznanje pa privzdigne in posploši v notranje povezan življenjski nazor, tako da bi pesmi lahko uvrstili v filozofsko, natančneje v [[Bivanjska lirika|bivanjsko liriko]]. Elegija Slovo od mladosti začenja, Sonetje nesreče pa dokončno uveljavijo slovensko pesniško [[Romantika|romantiko]]. Sonetje nesreče imajo posebno vrednost za razumevanje in razlago Prešernove [[Poezija|poezije]] v letih 1832 do 1834. Narava ljubezenskega pa tudi [[Domovinsko pesništvo|domovinskega]], [[Poetološko pesništvo|poetološkega]] in [[Satirično pesništvo|satiričnega pesništva]] iz tega obdobja je mnogo bolj razložljiva upoštevajoč bivanjske položaje, kakršni so se razkrili iz Sonetov nesreče in ki predstavljajo najgloblji tloris pesnikovega pogleda na svet in nase.

V četrtem zvezku Kranjske Čbelice je Prešeren sonetom po črtanju prvega odvzel ime in vseh šest imenoval na kratko Sonet. Drugič so bili Sonetje nesreče natisnjeni v [[Poezije|Poezijah]] leta 1846.

Med bivanjem v [[Celovec|Celovcu]] spomladi leta 1832, se je pesnika lotilo tragično razpoloženje. Začel je razmišljati o romantični ljubezenski tragediji. Omenjeno tragično občutje se je stopnjevalo zaradi pesnikovega nejasnega in moralno zapletenega razmerja z [[Marija Johana Khlun|Marijo Johano Khlun]], poleg tega pa so ga spremljale težave z izpiti, občutek izkoreninjenosti iz domačega kraja ter nedomačnosti v meščanskem svetu. Od vseh biografskih razlogov za njegovo razpoloženje bi utegnila imeti še največ teže Prešernova zanesljiva slutnja neuspeha in nesreče na poklicni poti. Prešeren je bil namreč še dobra tri leta po doktoratu (1828) brezplačni praktikant. V tem času je dvakrat (avgusta 1829 in maja 1830) neuspešno prosil za razpisano plačano praktikantsko mesto pri davčnem uradu v [[Celovec|Celovcu]], zatem je leta 1832 sledil odvetniški in sodniški izpit, na katerem je prišel v spor z izpraševalcem, čemur je posledično sledila zadostna ocena, ki za njegovo napredovanje do samostojnega odvetnika ni bila brez pomena. Oktobra 1832 je namreč prvič prosil za razpisano odvetniško mesto, vendar brez uspeha.