Wikipedija

Rižarna, Trst: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
mBrez povzetka urejanja
IP 213 (pogovor | prispevki)
17.898 urejanj
za silo uredil v enciklopedično geslo
Vrstica 1:
{{drugipomeni|Rižarna (razločitev).}}
 
[[Slika:Rizarna1.jpg|sličica|Vhod v Rižarno - spomenik]]
Vrstica 6:
[[Slika:Rizarna-kij.jpg|sličica|Kij s katerim so žrtev udarili po glavi, preden so jo porinili v peč.]]
 
{{wikificiraj}}
{{slog|razlog=skoraj brez povezav, esejistični vložki, uporaba sedanjika itd.}}
{{refimprove}}
 
'''Rižarna''' ({{jezik-it|Risiera di San Saba}}), zbirno in uničevalno taborišče v [[Trst]]u ([[Trieste]]).'''
 
Rižarna je velika stavba pri Sv. Soboti (San Sabba), v kateri so najprej luščili [[riž]], leta [[1943]] pa so jo nacisti spremenili v koncentracijsko taborišče. Leta [[1944]] so v notranjosti zgradili krematorijsko peč, v kateri so sežgali okrog 4000 do 5000 ljudi. Zmogljivost peči je bila 50 do 70 trupel dnevno. Žrtve so bili po večini [[Slovenci]], nato [[Hrvati]], italijanski protifašisti in [[ŽidiJudje]]. Za hitrejše iztrebljanje so ljudi tudi obešali, ob koncu so v plinsko celico predelali en kamion. Rižarna je bila tudi zbirno središče za nacistična uničevalna [[koncentracijsko taborišče|koncentracijska taborišča]], skozi katero je šlo okrog 20.000 oseb. Rižarno je vodil [[Odilo Globocnik]], rojen leta [[1904]] kot Globočnik v [[Trst]]u, kjer je služboval njegov oče Franc, po rodu iz [[Tržič]]a na Gorenjskem, stotnik v avstrijski vojski, mati Anna pa je bila iz [[Banat]]a. Po prvi svetovni vojni so odšli v Avstrijo, kjer se je Odilo zelo hitro vključil v nacistično stranko. Bil je specialist za uničevalna taborišča, pred tem je postavljal oz. vodil taborišča [[Sobibor]], [[Majdanek]] in [[Treblinka]]. V [[Trst]]u je deloval kot višji vodja SS in policije za operativno cono Jadranskega Primorja. Njegova najbolj znana pomočnika sta bila najprej [[Christian Wirth]], nato pa [[August Dietrich Allers]]. Dela krvnikov so opravljali razni kolaboracionisti, pazniki pa so bili po večini italijanski [[fašisti]]. Njegov najtesnejši sodelavec je bil tudi [[Gaetano Collotti]], vodja političnega odseka posebnega italijanskega policijskega inšpektorata v Trstu. Leta [[1965]] so Rižarno s predsedniškim odlokom razglasili za državni spomenik. Zgradbo so obnovili pod vodstvom arhitekta Romana Boica in spremenili v mestni muzej ({{jezik-it|Civico museo della Risiera di San Sabba}}).
 
== Ustanovitev ==
'''Koncentracijsko taborišče Rižarna'''
 
Koncentracijsko taborišče Rižarna (it. Risiera di San Saba) je bilo ustanovljeno takoj po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943. Sprva je služilo kot vojaško oz. policijsko taborišče (Polizeilager), že od konca istega leta pa kot uničevalno taborišče (Vernichtungslager). Rižarna je bilo edino nacistično taborišče s krematorijem na tleh današnje Italije. Zapuščen industrijski kompleks nekdanje luščilnice riža, zgrajen tik pred prvo svetovno vojno, je nacistom z vso pripadajočo infrastrukturo ponujal idealne pogoje za svoje njihove zločinske namene.
 
== Delovanje ==
Kljub zaslišanju številnih prič, popolnih podatkov o številu pobitih ali sežganih v krematoriju ni bilo mogoče dobiti. Vendar pa je po ocenah šlo skozi taborišče Rižarna med 20.000 in 25.000 ljudi, predvsem Slovencev, Hrvatov, Judov in italijanskih antifašistov. Kar 95 odstotkov jih je umrlo, od tega 3.000 do 4.000 v sami Rižarni. Večina je bila Slovencev. Druge so, potem ko so jim ob prihodu odvzeli še vso preostalo premoženje ter ga skladiščili v kompleksu te nekdanje luščilnice, transportirali sprva v Auschwitz, kasneje, ko so se mu približevali Sovjeti, pa v Dachau in Buchenwald. Vse te tovarne smrti je preživelo le 1.500 oseb, ki so šle skozi taborišče Rižarna. Vendar bolj kot številke nas pretrese samo dejstvo, česa je zmožen človek in to samo on, »po božji podobi ustvarjen«, superioren. Nacistična psihoza je s totalno dresuro množic speljala tok zgodovine na rob prepada, kamor je zdrsela tudi človekova duševnost. Koncentracijsko taborišče Rižarna v Trstu je tako eden najpomembnejših pomnikov zgodovine in hkrati ogledalo človeku. Zamislimo se torej nad dejstvom, da to ni samo stvar
Posebna enota SS, Einsatzkommando Reinhard, (okrog 100 članov), katere naloge so bile vodenje taborišč na Vzhodu in od koder so se morali zaradi sovjetskega napredovanja zdaj umakniti, že konec oktobra 1943 prispe v Trst. Še prej so uničiti vse sledi za taborišči na okupiranih ozemljih na Vzhodu. Njeno nemško poveljstvo in vojaki, večinoma Ukrajinci, niso imeli nikakršne zveze z borbenimi enotami SS (Waffen-SS). Rižarna jim je najprej služila kot logistična baza oz. Polizeilager za oskrbovanje enot v Istri. Ob ukrajinskih je bilo v Rižarni do 40 italijanskih esesovcev, v sklopu stražarskega bataljona (SS – Wachmannschaften), polovica je bila prostovoljcev, drugo polovico pa so predstavljali precej demoralizirani vojaki. Njihova naloga je bila predvsem zunanja straža taborišča, le v skrajni sili so jih uporabili za likvidacije večjega števila ujetnikov. Močni in dobro izurjeni Ukrajinci so bili v glavnem zadolženi za pobijanje jetnikov.
zgodovine, nekega prostora ali časa, ampak predvsem del človeka samega.
 
Prvi poveljnik Rižarne je postal Kriminalkommisär in Sturmbannführer Christian Wirth (»Divji Kristjan«), ki je prej vodil taborišča Hartheim, Belsen, Sobibor in Treblinko, kot idejni vodja »Aktion Tiergarten 4«, programa za evtanazijo duševno bolnih pa je bil tudi odgovoren za poboj 275.000 Nemcev. Ko so Wirtha spomladi 1944 iz zasede ubili partizani, ga je nadomestil Ernst Allers, prej organizator evtanazij v »Aktion Tiergarten 4« ali »Gnadentot« (milostna smrt), kot so tudi imenovali to organizacijo.
'''Kratka zgodovina severnega Jadrana'''
 
Prostor med vzhodnimi Alpami in Jadranom, vključno z Istro, je že od konca antike stičišče treh največjih kultur Evrope. Ustalitev slovanskih in germanskih plemen na mejah romanskega kulturnega področja vzdolž jadranske obale, predvsem v urbanih središčih in veleposestvih v notranjosti, je pomenila novo obdobje razvoja kulture. Z vdorom osmanskega cesarstva na Balkan in s tem uničenjem Bizantinske in Srbske države,  je postalo območje današnje Hrvaške in Slovenije obrambni koridor zahodne krščanske kulture pred vzhodno islamsko. Ob tem pa je bil slovanski živelj podrejen germanskih in ogrskim državnim tvorbam in njihovim kulturam.
 
Romanska kultura, jezik in prebivalstvo so prevladovali v urbanih središčih vzdolž vse vzhodne jadranske obale, korenine teh centrov pa pogosto datirajo še iz predrimskih časov, kasneje še pod vplivom Bizanca, kar pa je ideologiji iredentizma predstavljalo
neodtujljivo italijansko ozemlje, čeprav k tej državi nikdar ni pripadalo. Kljub temu pa sta vsa ta stoletja slovanska in romanska kultura ter njuni jeziki sobivali brez medetničnih sporov in se enakovredno razvijali v duhu renesanse in humanizma. Med 14. in 17. stoletjem je bila kontinuiteta poselitve prekinjena. Kuga je takrat morila širom po Evropi in tako tudi na tem področju. Nastajale so širne pustote, zapuščena polja, vasi in mesta.  Takrat se etnična struktura prebivalstva ponovno nekoliko spremeni, ko se priselijo Hrvati, Srbi in Vlahi iz območja okupiranega južnega Balkana s strani takrat enega najnaprednejših imperijev sveta – turškega cesarstva.
 
Ta etnična in nacionalna struktura se ponovno spremeni med 18. in 19. stoletjem, ko interesi takrat močnega avstro-ogrskega imperija narekujejo preseljevanje različnih skupin in posameznikov širom cesarstva v nova industrijska in urbana središča na njenih jadranskih obalah. Trst je bil leta 1719 izbran za privilegirano trgovsko pristanišče Habsburške monarhije. Do leta 1913 se je njegovo prebivalstvo povečalo s  3500 na kar 220000. Pulj pa je medtem postal glavno oporišče avstrijske vojne mornarice, do prve svetovne vojne pa je število njegovih prebivalcev naraslo s 1000 na 58000 oseb. Reka pa je samo od leta 1868, ko je bila izbrana za glavno pristanišče ogrskega oz. madžarskega dela monarhije, porasla s 5000 na 50000 prebivalcev. Razvoj je bil očitno vrtoglav.
 
Čeprav je Rižarna nemško, torej nacistično in ne italijansko fašistično taborišče, pa moramo kljub temu nekoliko podrobneje pogledati razvoj fašizma, njegove cilje in metode do okupiranih narodov, predvsem Slovencev in Hrvatov. Sam fašizem je prevzel ideologijo iredentizma, s prisotnostjo Slovencev in Hrvatov v njihovi na novo razširjeni kraljevini pa je dobil odličnega nasprotnika, ki ga takšna ideologija tudi nujno potrebuje. Tako kot so se nacisti osredotočili na Jude in Slovane, so slednji odigrali vlogo grešnega kozla za tegobe Italije po prvi svetovni vojni. Situacija je bila tam enako nestabilna kot v Nemčiji ali na Madžarskem. Delavske vstaje v industrijskih središčih severne Italije in torej tudi v Trstu, širitev komunistične ideje pod vplivom nedavne revolucije v Rusiji, množica nezadovoljnih demobilizirancev, razrušeno gospodarstvo in prazne blagajne.
 
Vse tja do 19. stoletja, ko se ideja nacije in naroda razširi po Evropi med Italijani Slovenci in Hrvati, ni bilo nikakršnega konflikta etnične narave. Je pa italijansko govoreče prebivalstvo obvladovalo meščanske poklice, sredstva za proizvodnjo in promet, postali so lastniki veleposestev ter nadzirali politično sceno in upravo. Kmečko prebivalstvo in proletariat pa so sestavljali večinoma Slovenci in Hrvati. V tem okolju je ob naraščanju vpliva ideje nacije italijansko meščanstvo postopno preraščalo v glasnika agresivnega italijanskega nacionalizma, iz česar se je rodil fašizem.
 
Že leta 1866 je Kraljestvo Italije skupaj z Benečijo, ki je tedaj obsegala Furlanijo do avstrijske meje, priključilo tudi okoli 35000 Slovencev oz. Furlanov, ki predstavljajo skrajno zahodno mejo slovanske poselitve že od časa Langobardov. Takoj se je začela italijanizacija krajevnih imen, nato pa še osebnih imen in priimkov. Slovenski jezik je bil v šolah in vseh javnih ustanovah  prepovedan. Politika iredentizma, ki je zavračala lojalnost Habsburžanov, je postala prevladujoča na novi italijanski vzhodni meji ter se hitro osredotočila na asimilacijo Slovencev in Hrvatov kot manjvrednih narodov, nevrednih kulturnega in političnega napredka. Sam izraz izhaja iz besede irredente, kar pomeni »neodrešeno«, s čimer je bilo mišljeno po njihovem neodrešeno ozemlje poseljeno s Slovani. Posledično so se Slovenci in Hrvati ob takšnem protislovanskem rasizmu večinsko opredelili za lojalnost avstrijskemu imperiju, saj je ta z zakoni ščitil njihov jezik in kulturno avtonomijo. V bistvu je iredentizem mešanica med seboj različnih sestavin: demokratično socialnih in protidemokratičnih elitističnih prvin. Finančni tokovi so prihajali iz prostozidarskih lož, ki jih zaradi mafijskega delovanja ni priznala niti glavna loža v Londonu. Seveda pa je bil ekonomski interes italijanskega meščanstva prevlada nad pristanišči, ki so konkurirala tistim na zahodni (njihovi) jadranski obali. Trst je tako postal središče tega gibanja, njegova gonilna sila pa je bilo poitalijančeno meščanstvo. Podobni procesi so potekali na Južnem Tirolskem oz. Tridentu, kjer so propagirali zatiranje tamkajšnjih Italijanov pod habsburško oblastjo, kar pa je bil spet samo še en lažen mit, ki je dodatno opravičeval vojno morijo, ki je kmalu sledila. Poudariti je treba, da so precejšen del iredentističnega ekstremizma sestavljali ljudje iz mešanih ali poitalijančenih slojev, ki so tako želeli zakriti svojo neitalijansko identiteto. V takšnem tržaškem talilnem loncu so se poleg Slovanov znašli tudi tamkajšnji Nemci, Grki, Armenci in drugi.
 
Nova geopolitična realnost, ki je nastopila s koncem prve svetovne vojne, je za Trst pomenila prekinitev ekonomskih tokov s Podonavjem, kamor je bil popolnoma osredotočen, saj je predstavljal osrednje pristanišče avstro-ogrskega cesarstva. Za Slovence in Hrvate pa je to pomenilo izgubo teritorialne etnične enotnosti na zahodu, s čimer je Italijansko kraljestvo dobilo narodnostno mešano ozemlje z večinskim slovanskim prebivalstvom, kar je bila zanj novost. Hkrati je Italiji pripadla z nemško manjšino naseljena Južna Tirolska. Trst je torej bistveno pred nastopom Mussolinija postal središče, od koder se je izvajala represivna iredentistična politika Kraljevine Italije proti Slovencem, Hrvatom in ostankom avstrijskega vpliva. Orodje te politike pa je bil velekapital nove italijanske boržoazije. Še pred fašističnim prevzemom oblasti je Mussolini leta 1920 v Pulju množicam kričal, da: »V odnosih z manjvredno slovansko raso ne smemo izbirati politike sladkorčkov, temveč politiko palice. Meje očetnjave morajo biti na Brennerju, na Snežniku in na Dinari!« Fašisti so se oklenili tajnega Londonskega sporazuma, s katerim so Italiji v zameno za vstop v prvo svetovno vojno in odprtje soške fronte obljubili območje, ki ga je Italija po vojni tudi dobila ter še precejšnje dele Dalmacije in južnih jadranskih otokov, kar pa je nato z Rapalsko pogodbo pripadlo novoustanovljeni Kraljevini SHS.
 
Genocid nad Slovenci in Hrvati je še danes neznanka v kolektivnem spominu Italijanov, kljub temu da je izdatno dokumentiran. Pričel se je z deportacijami, izgoni, nasiljem in umori intelektualcev, duhovnikov, sindikalistov, pa z napadi in požigi kulturnih ustanov, med katerimi je uničenje Narodnega doma v Trstu leta 1920 le eden izmed mnogih. Akcije so sprva izvajali t.i. škvadristi, ki so se pojavili še pred Mussolinijevimi fašisti, nato pa slednji ob očitni pomoči policije in sodstva. In tako kot so že v 19. stoletju italijanizirali krajevna in osebna imena ter priimke v Furlaniji, so zdaj enako taktiko asimilacije uporabili na ozemlju, ki ga je Italija na novo pridobila. Med letoma 1926 in 1945 je tako izgubilo identiteto okrog pol milijona Slovencev in Hrvatov. Prav tako so si prilaščali njihova podjetja, zemljo in ostalo lastnino. Tolpe fašistov so ropale, morile in posiljevale po slovenskih in hrvaških vaseh. Takšna represija je ob gospodarski krizi pognala v beg v Jugoslavijo, Avstrijo, Severno in Južno Ameriko med 100000 in 150000 pripadnikov obeh slovanskih narodov, njih pa so zamenjali koloni iz drugih delov Italije. Ta eksodus je prav tako zamolčan v italijanskem zgodovinopisju. Ob vseh dezinformacijah so Italijani izgubili večnacionalen zgodovinski spomin in tako izenačili domoljubnost z nacionalizmom. Fašistično nasilje, ob katerem je bila zakonita obramba nemogoča, je spodbudilo organiziranje odporniških gibanj tako med slovensko in hrvaško manjšino, kot tudi med italijanskimi demokrati. Izvajali so se atentati in sabotaže, leta 1919 je 8 mesecev celo ostajala t.i. Labinska republika po uporu tamkajšnjih rudarjev in velja za prvi antifašistični upor nasploh. V tem boju se je tudi izkazala organizacija TIGR, ustanovljena leta 1927, ki je poleg gverilskega boja organizirala ilegalno izobraževanje.
 
Z okupacijo Jugoslavije leta 1941, si je fašistična Italija prisvojila še zahodno in osrednjo Slovenijo - t.i. Ljubljansko pokrajino, vso Dalmacijo ter dele Bosne in Hercegovine in Črne Gore. Represalije se niso osredotočile samo na partizane, ampak predvsem na civilno prebivalstvo. Sistematično so požigali in morili civiliste, kar 67000 pa so jih internirali v taborišča kot sta Rab in Gonars ter na delovno obveznost širom po Italiji. 11600 ljudi je ob tem izgubilo življenje. Pri tem so bili fašistom v izdatno pomoč domači kolaboracionisti. Italijanski nacionalizem je usmerjen proti t.i. nižji slovanski kulturi, medtem ko ne slovenski ne hrvaški ne dojemata italijanske kulture kot nekaj negativnega. Vendar pa sta v zavesti oba slovanska naroda italijanstvo neločljivo povezala z nacionalizmom in fašizmom. Komunistični internacionalizem med partizanskim odporom pa je tovrstno posploševanje bistveno omilil.
 
'''Zgodovina Rižarne'''
 
Ogromen kompleks, ki je bil namenjen predelavi oz. luščenju riža, so zgradili leta 1913 na depresivni ravnici, nekaj sto metrov od Miljskega zaliva. V njem so imeli namen predelati kar tisoč krat več riža kot ga dejansko so. S koncem vojne se je namreč tudi za podjetje, ki je nastalo v ambicijah privilegiranega trgovskega pristanišča Habsburškega imperija, situacija bistveno spremenila. Podjetje je do svojega propada životarilo tja do sredine dvajsetih let. Stavbni kompleks je bil nekaj časa zapuščen, kasneje pa preurejen za potrebe prehodnega taborišča za konjenike novarskega polka.
 
Po kapitulaciji, ki jo je v Rimu podpisal general Badoglio, je v severni Italiji nastala Mussolinijeva oziroma nemška marionetna država '''Italijanska socialna republika''' (Repubblica Sociale Italiana - RSI). Trst je postal glavno mesto t.i. '''Operativne zone Jadransko primorje''' (Operation Zone Adriatisches Künstenland - OZAK), ki je zajemala Ljubljansko, Videmsko, Goriško, Tržaško, Puljsko in Reško pokrajino. Bolzano je postal glavno mesto t. i. '''Operationszone Alpenvorland''' (OZAV). Oba teritorija sta v teoriji pripadali Socialni republiki, dejansko pa sta bila priključena nemškemu rajhu kot »nov biser Hitlerjeve krone«, kot ju je poimenoval Josef Göbbels. Vrhovni komisar Jadranskega primorja je postal koroški Gauleiter, strasten nacist Reichsprotektor '''Fridrich  Reiner''', ki je imel popolno oblast nad pokrajino, odgovoren pa je bil neposredno Hitlerju. Reiner je bil med Hitlerjevimi vazali med najmočnejšimi in najuglednejšimi. Kot koroški Gauleiter je  izvajal represijo nad Slovenci na Gorenjskem in Koroškem že pred letom 1943. Takoj ob kapitulaciji Italije leta 1943 je največja zaveznika med Slovenci našel v generalu Leonu Rupniku, ki ga je imenoval za poveljnika domobranskih enot in v ljubljanskem škofu Gregoriju Rožmanu. V Trstu je za sodelavce med domačimi kolaboranti izbral konzervativne meščane iz časa Avstro-ogrske, industrialce, birokrate in veleposestnike. Reinerjeva imenovanja so temeljila na predlogih zelo vplivne Zveze industrialcev, katere vodilna člana sta bila tudi prefekt '''Bruno Coceani''' in tržaški župan '''Cesaro Pagnini'''. Tako kot se je približevala Rdeča armada in jugoslovanski partizani, tako je rasel tudi strah pred komunizmom oziroma »slavokomunizmom« kot so ga poimenovali. Italijanski predstavniki kapitala zato kljub nenaklonjenosti Nemcem sprejmejo nacizem kot garant reda in obrambe pred Slovani. To zasedeno območje je Reiner dojemal kot izključno last nemškega rajha, kjer pa seveda manjvredno slovansko prebivalstvo nima kaj početi ali pa mora pasti v popolno tlačanstvo višji rasi. Sam načrt za okupacijo je bil narejen že pred samim padcem Mussolinija.
 
Poveljstvo Trsta je bilo dodeljeno najzvestejšim nacistom, na čelu katerih je bil '''Odilo Lotario Ludovico Globočnik''' (Höherer und Polizeiführer, Generalleutnant der Polizei SS Gruppenführer in der OZAK), komandant posebne enote SS-a Einsatzkommando Reinhard (tudi Kommando Reinhard, Aktion Reinhard ali Sonderabteilung Einsatz R – ime si je nadela po zloglasnem, leta 1942 ubitem Heydrichu Reinhardu), ki je bila ena izmed operativnih enot za izvedbo holokavsta. Globočnik je vzpostavil taborišča Majdanek, Belsen, Sobibor, Treblinka in druga, v katerih je bilo pobitih prek dva milijona ljudi. Od tod so prišli tudi poveljniki taborišča Rižarne ter vsi ostali oficirji in vojaki. Einsatzkommando Reinhard je bila razdeljena v Einsatzgruppe Abteilung R/1 v Trstu, R/2 v Reki in R/3 v Vidmu. Globočnik je imel pod kontrolo vse represivne organe v pokrajini, od policije, gestapa do SS-a. Svojemu nadrejenemu poveljniku SS-a Heinrichu Himmlerju opiše naloge svoje enote kot: preselitev prebivalstva, izrabljanje delovne sile, uporaba premoženja ter zaplemba nepremičnin in skritih bogastev. In slednje ga je kot izredno pohlepnega človeka še posebej zanimalo. Globočnik je bil namreč večkrat obtožen sleparstva, a ker je bil Himmlerjev varovanec, je bil pod okriljem esesa varen. Načrt dokončne likvidacije Judov pokojnega Heydricha, ki ga je zdaj vodil Adolf Eichmann, je tako tekel naprej, zdaj tudi v Trstu.
 
Tandem Reiner in Globočnik je imel torej nalogo zelo sistematičnega očiščenja tega Nemčiji priključenega teritorija, ki je postala nekakšna SS država. Oba sta avstrijskega izvora in prezirata Italijane, zato sta v propagandne namene izkoristila tudi stari mit Avstro-Ogrske ter taktiko kolaboracije in podpihovanja lokalnih patriotizmov. Nacionalna in socialna nasprotja je Reiner seveda dobro izkoriščal in vodil dvojno politiko do Slovencev in Italijanov, ko je zavezništva iskal pri enih ali drugih. Slovencem je celo hinavsko dodelil pravice v šolstvu, ki so jim jih Italijani vedno odrekali, v Trstu pa je odprl (italijansko) univerzo, ki so jo že dolgo čakali. Sam nacionalističen element Jugoslovanskih partizanov, ki so zahtevali popravke zahodne meje pa je botroval odporu Italijanov in skromnemu odzivu na skupen boj s Titom proti nacizmu. Vendar sta bili kljub temu vključeni v jugoslovanski odpor tudi dve italijanski diviziji – Italia in Garibaldi, s kar 41000 člani, večinoma ob kapitulaciji Italije demobiliziranih vojakov. Na osvobojenih ozemljih v goratih predelih Furlanije, Ligurije, Benečije in Emilije, od poletja 1944 pa tudi v urbanih središčih, je s pomočjo italijanskih antifašističnih enot različnih političnih usmeritev in ljudskega odpora nastajala demokratična Italija.
 
Globočnik je bil Tržačan, pripadnik avstro-ogrskega uradniškega razreda slovenskega (!) rodu, ki se je po prvi svetovni vojni preselil v Celovec, kjer je postal goreč nacist. Trst se je namreč od konca prve svetovne vojne spremenil iz živahnega trgovskega pristanišča v mesto uslužbencev in storitvenih dejavnosti, mesto brez ambicij. Tu pa se je ohranila neka posebnost še iz časov Avstro-Ogrske, ki je nacistom olajšala zločinska početja. Zelo so bila namreč razširjena ovajanja, ki so jih ljudje anonimno pošiljali na različne naslove nemških represivnih organov. Podobno je bilo tudi v sami Nemčiji, kjer Gestapo sploh ni potreboval razširjene mreže lastnih agentov, saj so vlogo ovaduhov prevzeli (mnogi) državljani sami. Sicer pa je bil verjetno najnizkotnejši takšen primer v Rižarni Jud Mauro Grini (prej Grün), ki je živel v taborišču z vso družino. Deloval je pod okriljem Franza Stangla, nekdanjega poveljnika Treblinke, in mu izdajal Jude v Benečiji in Furlaniji.
 
'''Taborišče'''
 
Posebna enota SS-a Einsatzkommando Reinhard (okrog 100 članov), katere naloge so bile vodenje taborišč na Vzhodu in od koder so se morali zaradi sovjetskega napredovanja zdaj umakniti, že konec oktobra 1943 prispe v Trst. Še prej so uničiti vse sledi za taborišči na okupiranih ozemljih na Vzhodu. Njeno nemško poveljstvo in vojaki, večinoma Ukrajinci, niso imeli nikakršne zveze z borbenimi enotami SS (Waffen-SS). Rižarna jim je najprej služila kot logistična baza oz. Polizeilager za oskrbovanje enot v Istri. Ob ukrajinskih je bilo v Rižarni do 40 italijanskih esesovcev, v sklopu stražarskega bataljona (SS – Wachmannschaften), polovica je bila prostovoljcev, drugo polovico pa so predstavljali precej demoralizirani vojaki. Njihova naloga je bila predvsem zunanja straža taborišča, le v skrajni sili so jih uporabili za likvidacije večjega števila ujetnikov. Močni in dobro izurjeni Ukrajinci so bili  v glavnem zadolženi za pobijanje jetnikov.
 
''»Zverine so prišle ob štirih … Vdrli so v hiše. V trenutku so z vratov in prstov vaških deklet izginile verižice in prstani. Neki divjak je ženski brez pomisleka odrezal prst, ker ji ni mogel sneti prstana … Toda to je bil le uvod. Brzostrelke, pištole, noži, vse je bilo pripravljeno. Ženske so strahoma opazovale, kaj se bo zgodilo. Otroci so jokali in se držali za krila svojih mater. In nato je sledil pokol. Od vsepovsod kri in stok … Iz hiše sedemdeset letnega Ivana Čeligoja so prihajali klici na pomoč. Že so ga pobijali, z bajoneti so rezali njegove mlade vnuke. Najmlajši je imel leto dni. Nato so ubili še mater. Enega otroka so našli zabodenega v kotu, medtem, ko je mlajši ležal v mlaki krvi v zibelki … Posiljevali so, trupla razkosavali …« ''Poročilo Osvobodilnega ljudskega odbora za Istro o pokolu 257 vaščanov 30. aprila 1944 v hrvaški vasi Lipa med Snežnikom in Reko.
 
Upoštevati moramo, da je Einsatzkommando Reinhard le formalno podrejena Himmlerju po hierarhični lestvici in Reinerju neposredno za operacije. Globočnik deluje skoraj popolnoma samostojno. Nasploh se je Hitler posluževal principa  »deli in vladaj«, kar se je kazalo v podvajanju in prekrivanju funkcij in kompetenc med posameznimi ustanovami in funkcionarji, (ne)prevzemanju odgovornosti, neučinkovitem poveljevanju itd. Tako  je vojaška in partijska elita Tretjega rajha delovala predvsem v ozračju spletk in prilizovanja Führerju. Zapletli so se toliko, da kljub bližajočemu se porazu slednjemu do samega konca niso odrekli zvestobe.
 
Prvi poveljnik Rižarne je tako postal Kriminalkommisär in Sturmbannführer '''Christian Wirth (»Divji kristjan«)''', ki je prej vodil taborišča Hartheim, Belsn, Sobibor in Treblinko, kot idejni vodja »Aktion Tiergarten 4«, programa za evtanazijo duševno bolnih pa je bil tudi odgovoren za poboj 275000 Nemcev, pač v imenu načela »rasne higiene«. Bil je izredno pogumen in se izkazal za odličnega organizatorja. Izredno je sovražil partizane in se večkrat udeleževal bojev. Znan pa je bil tudi zaradi biča, ki ga imel zmeraj pri sebi in se z njim znašal nad jetniki in celo podrejenimi. Veljal je za enega najokrutnejših v enoti. Osovražen je bil tudi med svojimi vojaki. Ko Wirtha spomladi 1944 iz zasede ubijejo partizani, ga nadomesti''' Ernst Allers''', prej organizator evtanazij v »Aktion Tiergarten 4« ali »Gnadentot« (milostna smrt), kot so tudi imenovali to organizacijo. (Leta 1970 je bil obsojen na osem let ječe za zločine storjene v Nemčiji. Odsedi le dve leti.)
 
V Rižarno so se naselili esesovci, hkrati pa so se tukaj urili pripadniki fašističnih formacij. Kmalu se je Polizeilager dobil še funkcijo prehodne postaje za Jude in njihovo premoženje. Rižarna je tako postala istočasno okupatorjeva vojašnica in zapor, zbirni center za nesrečnike, določene za deportacijo in skladišče naropanega blaga.
 
== Opis objektov ==
Ena izmed Globočnikovih nalog je bilo tudi varovanje komunikacij med italijansko fronto ter Avstrijo in Balkanom, ki so jih ogrožale vse pogostejše akcije partizanov. Zato so še posebej leta 1944 izvajali hajke pretežno na liniji Trst-Hrpelje-Kozina-Reka ter požigali hiše in cele vasi, mnoge prebivalce pa prepeljali v štab SS ali pa kar direktno v Rižarno na zaslišanje, mučenje, deportacijo, smrt. Akcije, ki so jih izvajali pripadniki Kommando Reinharda v bistvu sploh niso vključevale borb s partizani. Njihove naloge so bile policijske in politično-vohunske narave ter seveda grabljenje bogastva, požiganje in pobijanje neoboroženih. Ob vse pogostejših bombnih napadih od leta 1944 so z paničnimi begi v zaklonišča pokazali svojo pravo naravo. Akcije z neusmiljenimi metodami so usklajevali z generalom '''Ludwigom Küblerjem''', poveljnikom Wermachta, ki je opravil glavnino bojnih operacij ter feldmaršalom '''Albertom Kesserlingom''', poveljnikom nemške armade v Italiji. Pri hajkah, ki so imele za cilj zatiranje nacionalnega duha med Slovenci in Hrvati, je sodelovala tudi množica kolaborantskih vojaških enot – slovenski domobranci, ustaši in četniki, kozaki, vlasovci, celo ostanki španske Modre falange in drugi. Med italijanskimi formacijami je izstopala skupina  zločincev t.i. '''Collottijeva tolpa''', ki se je izkazala s pokoli in podlim načinom bojevanja. Ime je dobila po njihovem poveljniku Sicilijancu Gaetanu Collottiju, ki je bil leta 1954 posthumno celo odlikovan. Podobne metode so uporabljale tolpe ''Borsatti, Ruggiero, Rebez, Cella, Koch, Carita idr.''
Levo od glavnega vhoda v Rižarno je stražarnica s stanovanjem operativnega poveljnika taborišča v nadstropju, na desni, v stavbi, ki danes ne stoji več pa so bila stanovanja za podoficirje in ukrajinske vojake z ženami. Stavba na levi pred vhodom v drugo dvorišče je bila namenjena pisarnam. Tu so tudi izvajali zaslišanja in izrekali sodbe. Nasproti vhoda v prečni stavbi so bile vojaške spalnice, kuhinja, trgovina, ambulanta, orožarna, pisarne in skladišča. Bogat vozni park je zajemal blindirana in terenska vozila, tovornjake in celo avtobus, imeli pa so tudi odlično avtomehanično delavnico. V taborišču so imeli tudi hleve polne jahalnih konjev pa goveda, koz in perutnine za prehrano. Prehod skozi obokan portal v drugo notranje dvorišče je bil dovoljen le oficirjem in ukrajinskim esesovcem. Zaradi možnosti širjenja informacij so imeli vstop le nekateri Italijani. Tu je bilo na njegovem koncu skladišče za naropano judovsko blago, stavbno krilo na levi pa je bilo namenjeno jetnikom. V 3. nadstropju so bili prostori za tiste, ki so čakali na deportacijo, 2. nadstropje pa je bilo namenjeno krojaški in šiviljski delavnici z nekaj pogradi. V pritličju pa je 17 še danes ohranjenih t.i. ''celic smrti'' za hujše osumljence, večinoma na smrt obsojene partizane in civiliste  v sami Rižarni. Celice so bile brez oken, velike le 2 x 1,2 x 2 m, vanje pa so strpali kar 4 do 6 jetnikov. Zraven je bil še en prostor namenjen zasliševanjem, imenovan tudi ''celica smrti.''
 
== Tovarna smrti ==
''»Še isti dan so me v Colottijevem uradu slekli do golega in me pretepli z železnimi palicami in brcami. Med več kot uro trajajočim mučenjem sem se več krat onesvestila. 27. Maja so me ponovno slekli, privezali na mučilno mizo in me živalsko pretepli. S cigarami in cigaretami so mi opekli podplate in genitalije. S pinceto so mi pulili dlako za dlako. Tudi po dojkah so me opekli. To je trajalo več kot dve uri … Naslednji dan je prišel v Jezuitski zapor zdravnik. Povedala sem mu, kaj vse so delali z menoj, saj mi je iz genitalij lila kri. Krvavitev je povzročil Colotti, ko je, medtem ko sem ležal v njegove,m uradu gola in izmučena, stopil z vso svojo težo na moj trebuh … Zvedela sem, da je imel neki jetnik C. iz Vipave vse genitalije obgrizene, ker so nanj naščuvali psa … Ko mi je Ribando hotel vtakniti v usta gumijasto cev sem stiskala zobe. Z enim samim zamahom mi je polomil tri zobe.«''
Žrtve so pobijali na različne načine. Sprva je bil glavni način s prirejenim tovornjakom, ki je imel izpuh speljan v zadnji del poln žrtev, kasneje pa v improvizirani plinski celici v garaži ob krematoriju. Za ta premična vozila smrti je bil že v Belzecu zadolžen Lorenz Hackenholt, kjer so jih imenovali kar »Hachenholtove ustanove«. Posebnost je bila uporaba kija, ki so ga po vojni našli, kot enega redkih materialnih dokazov (kasneje ukraden iz muzeja). Med najokrutnejše načine je spadalo vlačenje vklenjenega jetnika po dvorišču, dokler ga Polizeimeister ni pokončal s kijem. Ker je slednji mnoge le omamil, so tako pristali v krematorijski peči še živi. Pobijali so tudi s strelnim orožjem skozi posebno lino ali obešanjem, tuje pa jim ni bilo niti davljenje ali rezanje vratov. Da so lažje opravljali  takšne zločine, so si pomagali z alkoholom, ki je bil izredno razširjen. Med esesovci ga niso uživali le trije. Dodatnemu sovraštvu in strahu pa so botrovali vse ambicioznejši napadi partizanov. Nekaterim ujetnikom so sodili (Sondergericht) pred posebnim vojaškim sodiščem, ki mu je predsedoval Allers.
 
<blockquote>Takoj, ko so me pripeljali v Rižarno, so me do krvi pretepli … Nismo mogli spati, kajti žarnica je gorela podnevi in ponoči. Stražarji  so pogosto nepričakovano odpirali vrata in tako vzdrževali vzdušje nenehnega terorja. Zjutraj so nas zbujali s kričanjem, udarci in psovkami. Zrak v celici je bil težek. Po naših domnevah so krematorij prižgali okrog 21.30. Esesovci so bili pijani, s pijačo pa jih je zalagalo poveljstvo, da bi jih na ta način vzpodbujalo pri njihovem žalostnem početju …</blockquote>
'''Opis objektov'''
 
== Krematorij ==
Levo od glavnega vhoda v Rižarno je stražarnica s stanovanjem operativnega poveljnika taborišča v
Nasproti celic smrti je stala sušilnica riža, februarja ali marca 1944 po načrtih Ericha Lamberta predelana v krematorij. Dimnika prav tako niso rabili graditi, saj so uporabili že obstoječega, ki se je nasproti krematorija dvigal 40 metrov v višino. Domneva se, da so plinske celice in krematorij uporabljali dva- do trikrat tedensko, kar je bilo odvisno od uspešnosti »čiščenj terena« na Krasu in Istri. Koliko trupel je lahko sprejela peč je še danes vprašanje, saj se ocene gibljejo med 12 in kar 60. Žrtve so polili z bencinom, večinoma pa sežgali s pomočjo drv. Ponoči 29. aprila 1945, tik pred pobegom, so esesovci krematorij, zloglasno garažo in dimnik razstrelili. Še pred tem so v njem zažgali vso dokumentacijo taborišča.
nadstropju, na desni, v stavbi, ki danes ne stoji več pa so bila stanovanja za podoficirje in ukrajinske vojake z ženami. Stavba na levi pred vhodom v drugo dvorišče je bila namenjena pisarnam. Tu so tudi izvajali zaslišanja in izrekali sodbe. Nasproti vhoda v prečni stavbi so bile vojaške spalnice, kuhinja, trgovina, ambulanta, orožarna, pisarne in skladišča. Bogat vozni park je zajemal blindirana in terenska vozila, tovornjake in celo avtobus, imeli pa so tudi odlično avtomehanično delavnico. V taborišču so imeli tudi hleve polne jahalnih konjev pa goveda, koz in perutnine za prehrano. Prehod skozi obokan portal v drugo notranje dvorišče je bil dovoljen le oficirjem in ukrajinskim esesovcem. Zaradi možnosti širjenja informacij so imeli vstop le nekateri Italijani. Tu je bilo na njegovem koncu skladišče za naropano judovsko blago, stavbno krilo na levi pa je bilo namenjeno jetnikom. V 3. nadstropju so bili prostori za tiste, ki so čakali na deportacijo, 2. nadstropje pa je bilo namenjeno krojaški in šiviljski delavnici z nekaj pogradi. V pritličju pa je 17 še danes ohranjenih t.i. ''celic smrti'' za hujše osumljence, večinoma na smrt obsojene partizane in civiliste  v sami Rižarni. Celice so bile brez oken, velike le 2 x 1,2 x 2 m, vanje pa so strpali kar 4 do 6 jetnikov. Zraven je bil še en prostor namenjen zasliševanjem, imenovan tudi ''celica smrti.''
 
'''Tovarna smrti'''
 
Žrtve so pobijali na različne načine. Sprva je bil glavni način s prirejenim tovornjakom, ki je imel izpuh speljan v zadnji del poln žrtev, kasneje pa v improvizirani plinski celici v garaži ob krematoriju. Za ta premična vozila smrti je bil že v Belzecu
zadolžen '''Lorenz Hackenholt''', kjer so jih imenovali kar »Hachenholtove ustanove«. Posebnost je bila uporaba kija, ki so ga po vojni našli, kot enega redkih materialnih dokazov (kasneje ukraden iz muzeja). Med najokrutnejše načine je spadalo vlačenje vklenjenega jetnika po dvorišču, dokler ga Polizeimeister ni pokončal s kijem. Ker je slednji mnoge le omamil, so tako pristali v krematorijski peči še živi. Pobijali so tudi s strelnim orožjem skozi posebno lino ali obešanjem, tuje pa jim ni bilo niti davljenje ali rezanje vratov. Da so lažje opravljali  takšne zločine, so si pomagali z alkoholom, ki je bil izredno razširjen. Med esesovci ga niso uživali le trije. Dodatnemu sovraštvu in strahu pa so botrovali vse ambicioznejši napadi partizanov. Nekaterim ujetnikom so sodili (Sondergericht) pred posebnim vojaškim sodiščem, ki mu je predsedoval Allers.
 
''»Takoj, ko so me pripeljali v Rižarno, so me do krvi pretepli … Nismo mogli spati, kajti žarnica je gorela podnevi in ponoči. Stražarji  so pogosto nepričakovano odpirali vrata in tako vzdrževali vzdušje nenehnega terorja. Zjutraj so nas zbujali s kričanjem, udarci in psovkami. Zrak v celici je bil težek. Po naših domnevah so krematorij prižgali okrog 21.30. Esesovci so bili pijani, s pijačo pa jih je zalagalo poveljstvo, da bi jih na ta način vzpodbujalo pri njihovem žalostnem početju …«
''Pričevanje karabinjera Guiseppa Gionechettija
 
''»Ponoči smo slišali z dvorišča vrvež ljudi, ki so rotili svoje krvnike, naj se jih usmilijo. Nemci pa so do konca privili radijske aparate, prižgali motorje
tovornjakov in naščuvali pse k laježu, da bi preglasili krike zapornikov.«'' Pričevanje Haimija Wachsberga
 
''»Videl sem velikanskega esesovca, ki je v drugem dvorišču pred zapori vodil za roko debelušnega otroka temnih skodranih las (verjetno je bil Žid), ki je komaj drobencljal. Otrok se je spotaknil in padel: vojak je zaklel in ga s peto čevlja brcnil v glavo. Glava se je dobesedno razpočila, Kljub temu, da je od takrat pomnilo toliko let, se moj prijatelj ni mogel znebiti morastega spomina na pok, ki ga je povzročila uboga glavica …«'' Pričevanje prijatelja, ki ga je zapisal prof. Carlo Schiffrer
 
'''Krematorij'''
 
Nasproti celic smrti je stala sušilnica riža, februarja ali marca 1944 po načrtih '''Ericha Lamberta''' predelana v krematorij. Dimnika prav tako niso rabili graditi, saj so uporabili že obstoječega, ki se je nasproti krematorija dvigal 40 metrov v višino. Domneva se, da so plinske celice in krematorij uporabljali dva- do trikrat tedensko, kar je bilo odvisno od uspešnosti »čiščenj terena« na Krasu in Istri. Koliko trupel je lahko sprejela peč je še danes vprašanje, saj se ocene gibljejo med 12 in kar 60. Žrtve so polili z bencinom, večinoma pa sežgali s pomočjo drv. Ponoči 29. aprila 1945, tik pred pobegom, so esesovci krematorij, zloglasno garažo in dimnik razstrelili. Še pred tem so v njem zažgali vso dokumentacijo taborišča.
 
''»… Peč so priključili na že obstoječi dimnik. Ob vznožju kurišča je bila odprta opečnata peč, velika dva krat dva metra, z veliko jekleno rešetko… Peč in dimnik sta bila odprta. Ni bilo železnih vrat. Celoten sistem je bil zelo primitiven in le zahvaljujoč visokemu dimniku je lahko služil svojemu namenu. Vleka je bila izredno močna. Ta dimnik je stal v baraki na nasprotni steni. Ko so zlagali trupla, je bil v baraki tudi Wirth…«''''' '''Pričevanje Gleya
 
''»Ponoči je bilo slišati v Rižarni nenadno odpiranje zapaha, s katerim so bila zaprta naša vrata in med kričanjem in tuljenjem so pripeljali šest ali sedem Židov. Le-ti so vpili, ker so dobro vedeli, da jih vodijo v smrt. Takoj za tem je bilo slišati strele (…) in naslednje jutro ter nato vseh deset dni mojega tamkajšnjega bivanja sem videla, kako se je iz visokega dimnika valil dim.«''''' '''Pričevanje Giulie Pinchere
Spadaro
 
Haimi Wachsberger, ki je v Rižarni preživel celih trinajst mesecev pravi, da so se na iztrebljanje nekako privadili, medtem ko se s samimi metodami nikakor niso mogli. Prav tako trdi, da je moškemu, ki pričakuje smrt v ujetništvu, dosti več do spolnosti kot sicer in da to tudi opravi bolje.
 
Trupel niso zmeraj sežigali, temveč so jih tudi pokopavali, in sicer ob ulici, ki teče vzporedno s potokom Rio Primario. Ob širitvi cestišča so po vojni našli deset človeških trupel, dva celo brez glav. Kosti, ki so ostale v peči, so metali v morje bližnjega Miljskega zaliva.
 
== Taboriščniki ==
''»Navadno sta bila za delo zadolžena dva vojaka. Prihajala sta z vozičkom v konjski vpregi. Ustavila sta se na odprtem prostoru pred morjem, kakih 100 metrov od vhoda, pred hišo za vodilne. Tu je bil pomol, ki ga je železniški nasip ločeval od razširjenega dela ceste. Vojaka sta raztovorila voziček in odnesla vreče v čoln. Potem sta se oddaljila od obale in ko sta bila dovolj stran, sta zpraznila vreče, pri čemer se dvignil velik oblak prahu. Tak obred se je ponavljal skoraj vsak dan …«'' Aldo Furlan iz Škednja, delavec v bližnjem skladišču
Kljub zaslišanju številnih prič, popolnih podatkov o številu pobitih ali sežganih v krematoriju ni bilo mogoče dobiti. Vendar pa je po ocenah šlo skozi taborišče Rižarna med 20.000 in 25.000 ljudi, predvsem Slovencev, Hrvatov, Judov in italijanskih antifašistov. Kar 95 odstotkov jih je umrlo, od tega 3.000 do 4.000 v sami Rižarni. Večina je bila Slovencev. Druge so, potem ko so jim ob prihodu odvzeli še vso preostalo premoženje ter ga skladiščili v kompleksu te nekdanje luščilnice, transportirali sprva v Auschwitz, kasneje, ko so se mu približevali Sovjeti, pa v Dachau in Buchenwald. Vse te tovarne smrti je preživelo le 1.500 oseb, ki so šle skozi taborišče Rižarna.
 
V Trstu leta 1943 še živi okoli 2300 Judov. Večini uspe pobegniti ali pa si uspešno, a drago kupijo svobodo. V posamičnih aretacijah in dveh množičnih jih deportirajo okoli 900. Poslednji konvoj Judov iz je odpeljal 24. februarja 1945. Cilj je bil uničevalno taborišče Bergen Belsen in ne več Auschwitz, saj ga je le mesec dni prej osvobodila sovjetska Rdeča armada. Žrtve, pripeljane v Rižarno, so večinoma deportirali v druga taborišča, preostale namenjene likvidaciji pa so pobili kmalu po njihovem prihodu za opečnate zidove Rižarne. Prič iz tega lagerja zato nikoli ni bilo dosti. Vendar pa so tudi v Rižarni določeni zaporniki preživeli dlje časa. To so bili t.i. ''dvorni Judje'' oz. »Hofjude«, ki so  tu opravljali različne funkcije in imeli določene privilegije. Status »delavcev« jim je dodelil Dobuis. V določenem obdobju jih je bilo v Rižarni 28, med njimi kuharica Biserka Hajon, krojača Haimi Wachsberger iz Reke in Paolo Sereni iz Benetk, Josej Montiljo, Alessandro in Rosa Czerkle, Joseph Bodar, Klara, in Rosa Sida (šivilji) in Levi Alhalel ter cela družina znanega tržaškega krojača Emanuela Grinija (Grün). Mnogi so znali več jezikov (italijansko, slovensko, hrvaško), izreden psihološki element pa je pomenilo znanje nemščine. Z uporabo jezika ječarjev so tako z njimi, vsaj na verbalni ravni, vzpostavili enakovreden odnos. Čevljar iz Mostarja Albert Kabilj je postal ''kapo'' (šef) te židovske Sonderkommande (posebne enote), kakršne sistem je bil preizkušen že na Poljskem in kjer taboriščniki (Judi) nadzorujejo druge taboriščnike (Jude). Posebno privilegiran položaj je imela tudi Federica Teich, tajnica taboriščnega upravnika Seidla, ki je poleg Kabilja bila edina Judinja, ki je smela jesti z esesovci. Teichova je v Auschwitzu izgubila vso družino, ker pa je zaradi svojega položaja poznala situacijo tako, kar se tiče Seidlovih poslov, kot predvsem podrobnosti o pobijanjih v taborišču, je doživela živčni zlom. Vsi Židje, ki so čakali na deportacijo, so morali delati. Dodeljeni so bili v krojaško in šiviljsko delavnico, v hleve, skladišča, skrbeli so za kurjavo in čistočo ter za gorivo in strelivo za vojaška vozila. Bivali so v 3. nadstropju v stavbi nad celicami smrti ali pa v šiviljski in krojaški delavnici, če so tam delali.
'''Taboriščniki'''
 
V Trstu leta 1943 še živi okoli 2300 Judov. Večini uspe pobegniti ali pa si uspešno, a drago kupijo svobodo. V posamičnih aretacijah in dveh množičnih jih deportirajo okoli 900. Poslednji konvoj Judov iz OZAK-a je odpeljal 24. februarja 1945. Cilj je bil uničevalno taborišče Bergen Belsen in ne več Auschwitz, saj ga je le mesec dni prej osvobodila sovjetska Rdeča armada. Žrtve, pripeljane v Rižarno, so večinoma deportirali v druga taborišča, preostale namenjene likvidaciji pa so pobili kmalu po njihovem prihodu za opečnate zidove Rižarne. Prič iz tega lagerja zato nikoli ni bilo dosti. Vendar pa so tudi v Rižarni določeni zaporniki preživeli dlje časa. To so bili t.i. ''dvorni Judje'' oz. »Hofjude«, ki so  tu opravljali različne funkcije in imeli določene privilegije. Status »delavcev« jim je dodelil Dobuis. V določenem obdobju jih je bilo v Rižarni 28, med njimi kuharica Biserka Hajon, krojača Haimi Wachsberger iz Reke in Paolo Sereni iz Benetk, Josej Montiljo, Alessandro in Rosa Czerkle, Joseph Bodar, Klara, in Rosa Sida (šivilji) in Levi Alhalel ter cela družina znanega tržaškega krojača Emanuela Grinija (Grün). Mnogi so znali več jezikov (italijansko, slovensko, hrvaško), izreden psihološki element pa je pomenilo znanje nemščine. Z uporabo jezika ječarjev so tako z njimi, vsaj na verbalni ravni, vzpostavili enakovreden odnos. Čevljar iz Mostarja Albert Kabilj je postal ''kapo'' (šef) te židovske Sonderkommande (posebne enote), kakršne sistem je bil preizkušen že na Poljskem in kjer taboriščniki (Judi) nadzorujejo druge taboriščnike (Jude). Posebno privilegiran položaj je imela tudi Federica Teich, tajnica taboriščnega upravnika Seidla, ki je poleg Kabilja bila edina Judinja, ki je smela jesti z esesovci. Teichova je v Auschwitzu izgubila vso družino, ker pa je zaradi svojega položaja poznala situacijo tako, kar se tiče Seidlovih poslov, kot predvsem podrobnosti o pobijanjih v taborišču, je doživela živčni zlom. Vsi Židje, ki so čakali na deportacijo, so morali delati. Dodeljeni so bili v krojaško in šiviljsko delavnico, v hleve, skladišča, skrbeli so za kurjavo in čistočo ter za gorivo in strelivo za vojaška vozila. Bivali so v 3. nadstropju v stavbi nad celicami smrti ali pa v šiviljski in krojaški delavnici, če so tam delali.
 
Bujenje je bilo ob 7.00, nakar so dobili zajtrk, običajno skodelico ječmenove kave in kakšnih 200 g kruha. Opoldan so dobili ječmenovo, fižolovo ali krompirjevo mineštro s kakšnim koščkom svinjske kože ter 100 g kruha. Ob 18.30, pozimi ob 19.00, je bila večerja z ostanki od kosila. Po Allersovem prihodu se je hrana izboljšala, hofjudi pa so prišli celo do cigaret. Praksa tihotapljenja hrane in priboljškov ter njihova preprodaja se je izvajala tudi v Rižarni. Ukrajincem so kuhale njihove žene, bili so seveda tudi bistveno bolje založeni, nemški esesovci pa so imeli še toliko boljšo hrano. Upoštevati je namreč treba, da so med hajkami in požigi vasi živino pripeljali s seboj v hleve Rižarne.
 
'''Grafiti'''
 
V stene ter lesene tramove in vrata Rižarne so mnogi jetniki spisali in grafite kot poslednji krik pred brutalno smrtjo. Vgravirali ali izrezljali so svoja imena, misli, datume aretacij in deportacij v druga taborišča ali pa zadnje besede slovesa, jeze, žalosti. Da niso popolnoma izginili v razdejanju časa in človeka, se imamo zahvaliti tržaškemu posebnežu Diegu De Henriquesu, ki je takoj po vojni prepisoval in fotografiral te dokaze nacističnih zločinov.
 
'''Proces'''
 
== Proces ==
1. maja 1945 Trst končno zavzamejo jugoslovanske sile. Tu so do sredine junija. V tem času sicer opravijo preiskavo v in o Rižarni, vendar je bil to prekratek čas za konkretne ukrepe. Sodnik Sergio Serbo je konec 60. let opravil več zaslišanj, medtem ko dokumentacije o taborišču Rižarna preprosto ni našel. Dokončno je namreč izginila v obdobju angloameriške administracije. Za odprtje procesa ni bilo političnega interesa ves čas po vojni, dokler se med 16. februarjem in 29. aprilom 1976 le ne odvije proces, čeprav omejen zgolj na dva obtoženca – Allersa, ki je leto prej umrl, in Obernauserja. Sodnik Serbo je imel neizmerne težave izluščiti pravo in popolno sliko dogajanj v Rižarni med nemško okupacijo. Priče so se izmikale, lagale ali »pozabljale«. Poleg prisotnega strahu je bil velik dejavnik sprenevedanja vpletenost širšega kroga tržaškega meščanstva v zgodbi Rižarne, ki se je vključila v strukture oblasti povojne Italije. Proces je imel velik odmev v javnosti, saj je razkril potuhnjeno kolaboracijo na različnih nivojih družbe. Obernauserjeva zatožna klop je bila prav tako prazna, saj je ta zločinec še naprej v miru upravljal svojo pivnico v Münchnu. V odsotnosti je bil obsojen na dosmrtno ječo. Obetal se je še drugi proces, a je bila politična situacija pač neugodna za nadaljnje razkrivanje resnice.
 
== Viri ==
Sicer pa, kot piše Vitomil Zupan v Menuetu za kitaro:''' '''''»Nikoli ni namreč nihče kriv. Ne morem pozabiti nürnberškega procesa zoper vojne zločince. Nekaj temnega, strašnega leže name ob tem spominu. Tam smo bili poraženi vsi ljudje vseh časov in vseh prostorov, a se nismo naučili čisto ničesar; mirno smo gledali, kako teče politični zločin naprej in naprej in se celo tehnično izpopolnjuje. Nürnberg je potegnil zadnjo zaveso izpred naših oči: zagledali smo, kako homo politicus deluje v svojih skritih predelih; a takoj smo zaveso zagrnili nazaj, potolažili smo se s tem, da smo obesili nekaj bebcev.«''
*Filibert Benedetič in drugi: Od fašističnega škvadrizma do pokolov v Rižarni, ANED, Trst 1978
 
*Miloš Ivančič: Rižarna, radijska oddaja SOM, 23.4.2008, arhiv Radia Koper
'''Viri:'''
 
Filibert Benedetič in drugi: Od fašističnega škvadrizma do pokolov v Rižarni, ANED, Trst 1978
 
Miloš Ivančič: Rižarna, radijska oddaja SOM, 23.4.2008, arhiv Radia Koper
 
 
[[Kategorija:Zgradbe in objekti v Trstu]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/wiki/Rižarna,_Trst«