Gregorijanska reforma: Razlika med redakcijama

Cluny
m
(Cluny)
 
Reforme so temeljile na prepričanju, da je Cerkev ustanovil [[Bog]] ter ji zaupal nalogo, naj združi vse človeštvo v skupnost, ki ji bo vladala božja volja. Ker je [[cerkev (organizacija)|Cerkev]] božja ustanova, naj bi imela oblast nad vsemi drugimi ustanovami, zlasti pa nad državo. Po tem prepričanju je [[papež]] vrhovni oblastnik na zemlji, ki je podrejen samo Bogu. Vsaka neposlušnost papežu naj bi predstavljala tudi neposlušnost Bogu. Zahteva reform je bila tudi podreditev dotlej v veliki meri neodvisnih [[škof]]ov centralni papeževi oblasti v Rimu. Le-to je bilo doseženo z velikimi napori ob hudemu odporu škofov. Papež se je razglasil za absolutnega poglavarja Cerkve, ki ga nima nihče pravice obsoditi, prav tako pa se je razglasil tudi za nezmotljivega.
 
Središče Gregorijanske reforme je bila [[benediktinci|benediktinska]] [[Cluny (opatija)|opatija Cluny]] v [[Francija|Franciji]]. Zato imenujemo to reformo tudi '''Klinijska reforma''' ali '''Klinijska obnova''', samo gibanje pa '''Klinijsko gibanje'''.
 
Posledica reform je tudi uvedba [[celibat]]a (prepoved poročanja duhovnikov) in ukrepi proti [[simonija|simoniji]]. Uvedba celibata je tesno povezana z discipliniranjem škofov in duhovnikov, ter njihovi podreditvi rimskemu papežu. Pomemben vzrok za uvedbo celibata je bil tudi finančni. Vsi ti ukrepi so izzvali široko nasprotovanje, vendar pa je bila zahteva, da ima papež oblast na cesarjem povod za najhujši spor v zgodnjem srednjem veku, to je spor za [[investitura|investituro]] med papežem Gregorjem VII. in cesarjem [[Henrik IV. Nemški|Henrikom IV.]] Druga posledica te zahteve je bila dokončna delitev krščanstva na zahodno - rimskokatoliško in vzhodno - [[pravoslavna cerkev|pravoslavno]], saj se vzhodni kristjani niso bili pripravljeni odreči svoji neodvisnosti. Tej ločitvi pravimo [[shizma]].
14.419

urejanj