Ruska pravoslavna cerkev: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
dodajanje |
dopolnjeno |
||
Vrstica 2:
'''Rúska pravoslávna cérkev''' ('''RPC''') ali tudi '''Moskóvski patriarhát''' je največja [[Krščanska vera|krščanska]] cerkev vzhodnega pravoslavja z [[nicejsko-carigrajska veroizpoved|nicejsko-carigrajska veroizpovedjo]]. Je ena izmed 15 [[Avtokefalnost|avtokefalnih]] cerkva, ki so združene v skupnost [[Pravoslavna cerkev|pravoslavnih cerkva]] in se med sabo popolnoma priznavajo ([[polno občestvo]]). Po dogovoru med temi pravoslavnimi cerkvami je RPC krajevna cerkev na celotnem območju nekdanje [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]] razen [[Gruzija|Gruzije]] in [[Armenija|Armenije]], pristojna pa je tudi na [[Kitajska|Kitajskem]] in [[Japonska|Japonskem]], t.j. ima polno pristojnost nad verniki in [[cerkvena hierarhija|cerkveno hierarhijo]] na tem območju. V sami [[Rusija|Rusiji]] delujejo tudi pravoslavne skupnosti, ki niso povezane z RPC (zlasti različne [[Staroobredje|staroobredne]] skupnosti), sicer pa pristojnost RPC zavračajo tudi krajevne pravoslavne cerkve v [[Estonija|Estoniji]], na Kitajskem, v [[Moldavija|Moldaviji]] in v [[Ukrajina|Ukrajini]].
==Zgodovina RPC
===Pokriščanjevanje===
Prvi staroruski vladar, ki je prevzel krščanstvo je bila [[Olga (kijevska kneginja)|kijevska kneginja Olga]], ki je bila [[Regent|regentinja]] ob mladoletnem sinu Vladimiru. Ta je kot
[[Kijevska Rusija|Kijevski]] knez [[Vladimir Svjatoslavič]] [[988|leta 988]] proglasil krščanstvo po [[Bizanc|bizantinskem]] obredu za državno vero. Tega leta je [[Carigrad|Carigrajski]] ([[Konstantinopel|konstantinopelski]]) [[patriarh]] [[Nikolaj II]] postavil Mihajla za prvega [[Metropolit|metropolita]] novoustanovljene Kijevske metropolije carigrajskega patriarhata. Kijevska metropolija se je zaradi [[Mongolski vpadi v Evropo|mongolskih vpadov]] preselila najprej v [[Vladimir]] (leta 1299), kasneje pa v Moskvo (leta 1325).
===Pravoslavje pod mongolsko-tatarskim jarmom===
Ruska pravoslavna cerkev je bila zelo pomembna za ohranitev ruske državnosti. Tuji oblastniki, najprej [[Mongoli]], nato [[Tatari]] ([[Zlata horda]]) so bili tolerantni do pravoslavne vere in je bila celo oproščena dajatev. V času tuje prevlade je [[Sergej Radoneški|sv. Sergej Radoneški]] ustanovil moški [[samostan]] [[Sergejevska lavra sv. Trojice|Svete Trojice - Sergejevska lavra]] blizu Moskve, leta 1337 (po drugih virih leta 1342). Ta samostan je postal središče živahne kulturne in duhovne dejavnosti, med drugim je tam deloval [[Ikona|ikonopisec]] [[Andrej Rubljov]]. Po vzoru Sergejevske lavre so nasledniki sv. Sergeja ustanovili na stotine samostanov in s tem širili območje vpliva pravoslavja.
===RPC pod prvimi carji===
V času carja [[Ivan III. Vasiljevič|Ivana III. Vasiljeviča]] (Velikega) so pričeli razvijati stališče, da je po padcu Bizanca (leta 1453) Moskva središče (vzhodnega) krščanstva in s tem [[Tretji Rim]]. Skladno s to mislijo so skušali utrditi enotnost vere in obredov. Na [[Stoglavi
RPC je
Med vladanjem carja [[Fjodor I. (ruski car)|Fjodora I.]] je po prizadevanju njegovaega svaka [[Boris Godunov|Borisa Godunova]] carigrajski [[Ekumenski patriarh]] dal soglasje za ustanovitev moskovskega patriarhata. Prvi patriarh je postal leta 1589 dotedanji moskovski metropolit Job. S tem je RPC dosegla polno avtokefalnost.
===Nikonijanski razkol===▼
V ruskih deželah so se že prej pojavljale različne pravoslavne ločine. Velik razkol pa je nastal po tem, ko je patriarh [[Nikon (patriarh)|Nikon]] leta 1652 uvedel nekatere spremembe v obredju. S spremembami se je po nasvetu modrecev kijevske Cerkvene akademije želel približati navadam v [[Grška pravoslavna cerkev|Grški pravoslavni cerkvi]]. Poleg sprememb obredja je zahteval večji nadzor in centralizacijo odločitev. Težko je soditi, ali gre za velike ali majhne dogmatske in obredne razlike. Ena izmed razlik je, da je Nikon ukazal izvajanje znamenja križa s tremi prsti, namesto dotedanje dvoprstne navade. Znaten del vernikov novotarij ni hotel sprejeti, ki naj bi bile [[Herezija|heretične]]. Cerkveni zbor je v letih 1666-1667 spremembe potrdil in [[Izobčenje|izobčil]] vernike, ki se ne bi uklonili novim navodilom. Še vedno vztrajne [[staroobredec|staroobredce]] so cerkveno in posvetno preganjali. Znamenit je primer [[protopop|protopopa]] [[Avvakum Petrov|Avvakuma Petrova]], stolnega župnika v [[Nižni Novgorod|Nižnem Novgorodu]]. Ker ni sprejel novotarij so pregnali v [[Sibirija|Sibirijo]] in ga štirinajst let držali v zaporniški jami ter končno sežgali na grmadi. Znamenita staroobrednica je tudi [[Feodosija Morozova|"bojarinja Morozova").
Politični program patriarha Nikona je vseboval tudi prevlado cerkvene hierarhije nad posvetno ([[Teokracija|teokratska]] zamisel), kar vsekakor ni bilo po godu vladajočemu carju [[Aleksej (ruski car)|Alekseju]]. Obrnilo se je tako, da so patriarhu Nikonu odvzeli položaj in izgnali. Večino nikonjanskih reform pa je ostalo, prav tako ni bil zglajen razkol s staroverci.
Nikonjanski razkol je občuten do današnjih dni. Staroobredci so se umaknili v odročne kraje, prisiljeni so bili delovati podtalno. Danes deluje ločena [[Ruska staroobredna pravoslavna cerkev]]. Cerkvi se sicer zbližujeta, vendar še vedno medsebojno ne priznavata [[Zakrament|zakramentov]].
===Reforme Petra I. Velikega in Katarine II. Velike===
Car [[Peter Veliki|Peter I. Veliki]], ki je vladal med leti 1682 in 1725, je s trdo roko moderniziral tudi rusko pravoslavno cerkev. Začel naj bi obdobje [[cezaropapizem|cezaropapizma]]. Cerkveno organizacijo je v veliki meri spremenil v oddelek državnega aparata.
Do tedaj je po bizantinski tradiciji vladar veljal za "zaščitnika vere", imel je tudi pravico veta na imenovanje škofov ter je aktivno sodeloval v posvetitvah najvišjega [[Klerik|klera]]. Tudi Stoglavemu sinodu (1666-1667) je predsedoval car.
Peter I. je temeljito posegel v razmerja med svojo oblastno in cerkvijo. Namesto patriarha ali metropolita je RPC upravljal Najsvetejši upravni sinod, ki so ga sestavljali škofje in posvetni uradniki, ki jih je imenoval car. Po dolgotrajnih obojestranskih manevrih je prevladal car. Najsvetejšemu sinodu je predsedoval laični uradni, ki ga je imenoval car. Peter I. je skušal RPC po duhu približati Zahodu. Omogočil je "ukrainizacijo", tako, da je višja mesta v cerkveni hierarhiji pretežno zasedala duhovščina, ki se je šolala v [[Ukrajina|ukrajinskih]] in [[Poljsko-litovska skupnost|poljsko-litovskih]] semeniščih (zlasti v [[Kijevsko-mogilevska akademija|Kijevsko-mogilevski akademiji]]). [[Pop|Popi]] so se morali bolje izobraževati, v semenišča je med drugim uvedel obvezno učenje [[Latinščina|latinščine]].
Tudi Petrovi nasledniki so si postopno podrejali RPC. [[Katarina Velika]] si je prisvojila samostanske posesti; dotlej cerkveni tlačani so čez noč postali državni.
RPC je ponovno dobila patriarha in patriarhijo šele tik pred [[Oktobrska revolucija|Oktobrsko revolucijo]].
===RPC v Sovjetski zvezi===
▲RPC je v tradiciji vzhodne krščanske cerkve težila k tesni povezanosti s posvetno oblastjo. Težili so k nekaki delitvi oblasti, niso pa zašli v neposredno izvajanje posvetne oblasti, kot je bilo včasih v zahodnem krščanstvu ([[papeška država]], [[knezoškof|knezoškofi]]). Le izjemoma je prišlo do odkritega nasprotovanja. [[Ivan Grozni]] kritike ni prenesel in je dosegel, da so moskovskemu metropolitu Filipu II odvzeli posvetitev, nato so ga pa umorili. Metropolita Filipa so kasneje proglasili za svetnika in mučenika cerkve.
▲==Nikonijanski razkol==
| |||