Sogdija: Razlika med redakcijama

dodanih 5.793 zlogov ,  pred 6 leti
dopolnjeno po en wiki
(np)
(dopolnjeno po en wiki)
[[Slika:Sogdian_New_Year_Festival,_Northern_Qi.jpg|thumb|Sogdijci okrog leta 567/573, kitajska stela<ref>Dorothy C Wong: ''Chinese steles : pre-Buddhist and Buddhist use of a symbolic form'', Honolulu: University of Hawaii Press, 2004, p. 150</ref>]]
 
'''Sogdija''' (perzijsko/sɔːɡdiˈænə/ ali /sɒɡdiˈænə/) ali Sogdia (/sɔːɡdiə/ ali /sɒɡdiə/; staroperzijsko: Suguda-; starogrško: Σογδιανή, Sogdianē; perzijsko: سغد‎ Soġd; tadžiško: Суғд, سغد Suġd; uzbeško: Sugʻd; kitajsko: 粟特, mandarinščina: Sùtè, srednjekitajsko: Suwk-dok) je bila starodavna civilizacija perzijskega ljudstva in [[satrapija]] [[Ahemenidi|Ahemenidskega cesarstva]], osemnajsta na ozemljuseznamu zahodnegaBehistunskih napisov [[Uzbekistan]]aDarej inI.|Dareja delu [[KazahstanVelikega]]a. Reka [[Amu-Darja|Oxus]] ([[Amu-Darja]]) jo je na jugu ločevala od [[Baktrija|Baktrije]], reka [[Sir_Darja|Jaxartes]] (Sir-Darja) na severu pa od [[Skiti|Skitov]], vzhodno je mejila na [[Horezm]]. Glavno mesto države je bila Marakanda, ki jo običajno povezujejo z današnjim [[Samarkand]]om. Ozemlje Sogdije ustreza sodobnim provincah Samarkand in [[Buhara]] v današnjem [[Uzbekistan]]u in provinci Sughd v današnjem [[Tadžikistan]]u.
 
== Zgodovina ==
Leta [[392 pr. n. št.]] je po napornem pohodu skozi puščavo Sogdijo osvojil [[Aleksander Veliki]]. Reko Amu-Darjo je njegova vojska prečila na [[splav]]ih, si so jih naredili iz šotorov. Po dveh letih bojev je Aleksandru uspelo pokoriti Sogdijce, potem pa se je leta [[327 pr. n. št.]] odpravil v [[Indija|Indijo]]. Pred odhodom se je poročil z Oksiartovo hčerko Roksano.
 
Med bivanjem v Sogdiji je ustanovil mesto [[Aleksandrija Eshate|Aleksandrijo Eshate]], kar pomeni "Najbolj oddaljena Aleksandrija". Aleksandrija je stala na mestu današnjega Khodjenda (bivšega Leninabada) v severnem [[Tadžikistan]]u. Mesto je ustanovil kmalu potem, ko je ob reki Jaxartes porušil sedem sogdijskih "mest", med njimi tudi Kiropolis, ki ga je (baje) ustanovil [[Kir II.|Kir Veliki]]. Mesta so se ob njegovem prihodu v Sogdijo mirno vdala, potem pa so se uprla in presekala Aleksandrove oskrbovalne poti. Aleksander se je zato znašel v zelo težkem položaju in se je Sogdijcem hitro in brez milosti maščeval.
 
Sogdija je igrala pomembno vlogo pri omogočanju trgovine med Kitajsko in Srednjo Azijo vzdolž [[Svilna cesta|Svilne ceste]]. Večina trgovcev ni potovala po celotni Svilni cesti ampak je trgovsko blago potovalo prek posrednikov s sedežem v oazah oziroma mestih, kot so bili Khotan ali Dunhuang. V Sogdiji so vzpostavili preko 1500 milj dolgo trgovsko mrežo poti od Sogdije na Kitajsko že v 1. stoletju pred našim štetjem. Njihov jezik je postal skupni jezik (''lingua franca'') na Svilni poti in so imeli pomembno vlogo v kulturnih gibanjih, filozofiji in religiji, kot so [[manihejstvo]], [[zaratustrstvo]] in [[budizem]]. Iz virov kot so dokumenti Sira Aurela Steina in drugih je bilo ugotovljeno, da je v 4. stoletju Sogdija monopolizirala trgovino med Indijo in Kitajsko. Poleg tega je v letu 568 turško - sogdijska delegacija odpotovala k rimskemu cesarju v Konstantinopel, da bi pridobili dovoljenja za trgovino in v naslednjih letih je komercialna dejavnost med državami cvetele.<ref>J. Rose, 'The Sogdians: Prime Movers between Boundaries', Comparative Studies of South Asia, Africa and the Middle East, vol. 30, no. 3, (2010), p. 412</ref> Če poenostavimo, Sogdija je obvladovala trgovino vzdolž Svilne ceste od 2. stoletja pred našim štetjem do 10. stoletja.<ref name=wood>{{cite book
== Opombe ==
| first=Francis
<references/>
| last=Wood
| year= 2002
| title= The Silk Road: Two Thousand Years in the Heart of Asia
| edition=
| publisher= University of California Press
| location=Berkeley, CA
| isbn= 978-0-520-24340-8}}</ref>
 
V 10. stoletju je bila Sogdija vključena v Uigursko cesarstva, ki je do leta 840 obvladovalo severni del Srednje Azije. Ta kaganate je pridobival iz Kitajske ogromne količine svile v zameno za konje.
 
== Religija ==
Sogdija je igral pomembno vlogo v verskem in kulturnem razvoju osrednje Azije. Glavna religija je bil zoroastrizem. To vemo zaradi nekaterih primerov materialnih dokazov. Na primer, odkritje fresk z motivi častilcev v svetišču ognja in kostnici iz Samarkanda, Panjikenta in Er-Kurgana, kjer kaže pokop mrtvih v skladu z zoroastrskim ritualom.
 
Vendar pa v Sogdiji vlada verski pluralizem vzdolž trgovskih poti. Največja sogdijska besedila so budistična in Sogdijci so bili med glavnimi prevajalci budističnih sutr v kitajščino. Vendar pa se budizem ni ukoreninil v Sogdiji. Poleg tega so v samostanu Bulayiq severno od Turpana našli krščanska besedila in obstajajo številna manihejska besedila iz Qocha.<ref>J. Rose, 'The Sogdians: Prime Movers between Boundaries', ''Comparative Studies of South Asia, Africa and the Middle East'', vol. 30, no. 3 (2010), pp. 416-7</ref>
 
Muslimanski geografi iz 10. stoletja črpajo iz sogdijskih zapisov, ki segajo do let 750-840. Po koncu Uigurskega cesarstva, je sogdijska trgovina doživela krizo. Iz muslimanske Srednje Azije so prišli Samanidi, in trgovina se je nadaljev6ala po severozahodni cesti, ki je vodila do Hazari in Urala in po severovzhodni smeri do bližnjih turških plemen.
 
== Jezik in kultura ==
Za 6. stoletje menijo, da je bil vrhunec sogdijske kulture, sodeč po njeni zelo razviti umetniški tradiciji.
 
Ta regija je imela večplastne povezave z Indijo. Omenjajo pogrebne obrede med plemeni, vedsko tradicijo, kult čaščenja ognja in mitraizem, legendo o Gandharvasu (božanstvo vode) in Ganges. Krajevna imena kot so Kanka ali Ganga so tudi v osrednji Aziji. Znanih je bilo pet hindujskih bogov, da so jih častili v Sogdiji in sicer Brahma, Indra, Mahadeva (Šiva), Narayana in Vaishravana, ki so imela sogdijska imena Zravan, Adabad in Veshparkar. Prenosni ognjeni oltarji so povezani z Mahadeva-Veshparkar, Brahma-Zravan in Indra-Abdab, kar je vidno na freski iz 8. stoletja v Panjakent.<ref>India and Central Asia: classical to contemporary periods By J. N. Roy, Braja Bihārī Kumāra, Astha Bharati (Organization) Published by Astha Bharati Page 8</ref>
 
V Sogdiji so bili zelo strpni do različnih verskih prepričanj. Zoroastrizem je bila prevladujoča religija med Sogdijci, po Islamski osvojitvi je to postopoma postal islam. Na Kitajskem so našli sogdijska verska besedila datirana v severno dinastijo Sui in Tang večinoma so budistični teksti. Manihejskih in Nestorianskih ter le majhno število zoroastrijanskih besedil tudi obstaja. Grobnice sogdijskih trgovcev na Kitajskem datirane v zadnji tretjini 6. stoletja kažejo pretežno zoroastrske motive ali zoroastersko - maniheski sinkretizem, medtem ko arheološke ostaline iz Sogdije kažejo dokaj iransko in konzervativno zoroastrsko.
 
V Sogdiji so govorili vzhodno iranski jezik imenovan sogdijščina, ki je tesno povezan z Bactrijščino, drugim pomembnim jezikom v južnem delu osrednje Azije v starodavnih časih. Sogdijščina je bila napisana v različnih pisavah, vse izhajajo iz aramejske abecede.
 
Tudi v srednjem veku, v dolini Zarafšan okoli Samarkanda so ohranili sogdijsko ime Samarkand. V Yaghnobis, v provinci Sughd v Tadžikistanu še vedno govorijo narečje sogdijščine. V letu 819 n. št. je bil ustanovljen Samanidski imperij v regiji in postopoma je začela prevladovati [[perzijščina]]. To so med predniki modernih [[Tadžiki|Tadžik]]ov. Številne besede sogdščine je mogoče najti v sodobnem tadžikistanskega jeziku.
 
== OpombeViri ==
{{sklici}}
 
==Viri==
*A.B. Bosworth, "A Missing Year in the History of Alexander the Great", JHS 101, 1981, stran 17-39
*F. Holt, Alexander the Great and Bactria, New York (E.J.Brill), 4. ponatis, 1995
 
==Zunanje povezave==
{{Commons category|Sogdians}}
 
*[http://www.iranica.com/newsite/index.isc?Article=http://www.iranica.com/newsite/articles/unicode/ot_grp7/ot_sogd_trade_20041201.html Encyclopedia Iranica: Sogdian trade]
* http://web.archive.org/20040504155806/www.geocities.com/interlinguae/sogdian.html
* http://www.livius.org/x/xerxes/xerxes_ii.html ''''
 
{{hist-stub}}
 
[[Kategorija:Iran]]
29.363

urejanj