Gazele: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
PrezeljM (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
'''Gazele''', cikel sedmih [[Pesem|pesmi]] istoimenske pesniške oblike, je [[France Prešeren|France Prešeren]] napisal v drugi polovici leta 1832 in jih v posebni prilogi [[Illyrisches_Blatt|''Ilirskega lista'']] objavil leta 1833. Zanje je značilen preplet poetološke in ljubezenske teme, ki izraža kultivirano ljubezensko čustvo, upesnjeno po zgledu [[Petrarkizem|petrarkistične]] in [[Barok|baročne]] slogovne kulture.
{{Infopolje Knjiga
| name = Gazele
| image = [[Slika:Prešern-Goldenstein.jpg|thumb|186x186px]]
| image_caption =
| author = '''[[France Prešern]]'''
| title_orig =
| translator =
| illustrator =
| cover_artist =
| country = [[Slovenija]]
| language = Slovensko
| publisher = [[Krajnska čbelica]]
| release_date = '''1834'''
| slo_pub_date =
| subject =
| genre = [[poezija]]
| media_type =
| pages =
<!-- Knjiga je del zbirke/serije -->
| series =
| preceded_by =
| followed_by =
<!-- Klasifikacija -->
| isbn =
| oclc =
| dewey =
| congress =
<!-- Posebnosti za slovensko klasifikacijo -->
| udk = 821.163.6-1
| predmetne-oznake =
| cobiss = 8839990
}}
 
==Okoliščine nastanka==
 
Prešernova odločitev za obliko [[Orientalska književnost|orientalske]] gazele ni bila naključna. Gazela je veljala za eno najbolj reprezentativnih pesniških oblik [[Romantika|evropske romantike]], kot artistično zahtevna in ugledna, pa je predstavljala tudi preizkušnjo za kultiviranje slovenskega jezika (Paternu 1977: 212). [[Matija Čop|Matija Čop]], Prešernov prijatelj in svetovalec, je obliko dobro poznal in je Prešernu podal natančna teoretična in zgodovinska pojasnila. Prešeren je od [[Ljubeznjeni sonetje|''Ljubezenskih sonetov'']] [[Erotika|erotično]] izpoved upesnjeval pretežno v [[Petrarkizem|petrarkističnem]] stilnem tipu, razgibanim z notranjo protipetrarkistično opozicijo in prilagodljivem tudi drugim, celo [[Folkloristika|folklornim]] stilnim ravninam. Gazelski tip lirike nadaljevanja te smeri ni izključeval, je pa vključil določene spremembe, ki so dvojnega porekla. Na eni strani so izrazito artistične – Prešernu je po eni strani šlo za to, da bi dosegel zahtevnejši dosežkek slovenskega posniškega jezika, s psihološke strani pa je odločitev za gazelo najbrž podprlo novo ljubezensko doživljanje. [[Erotika|Erotika]] je postala ena izmed pomembnih, življenju še najbližjih možnosti novega upa Paternu 1977: 227). Gazele so prva pesniška realizacija tega upa, čeprav ne brez spremljave dvoma v ozadju. V njih se opazno začenja interakcija treh bistvenih jeder Prešernovega pesništva: bivanjske, ljubezenske in poetološke teme (Kos 1996: 134). Zunanjo pobudo pa je moč najti v nemškem pesniku [[Franz Hermann von Hermannstahl|Franzu Hermannu von Hermannsthalu]], ki je leta 1830 izdal prvo pesniško zbirko ''Gedichte'' (''Pesnitve''), v kateri je mnogo gazel, in že naslednje leto prišel v [[Ljubljana|Ljubljano]] za uradnika. Tu se je seznanil s [[Matija Čop|Čopovim]] krogom in se zbližal z [[Jakob Zupan|Jakobom Zupanom]], ki je celo poslovenil njegovih dvanajst ''Gazel prijatelju''. Vse to je spodbudilo Prešerna, da se je odločil za obliko orientalske gazele. (Slodnjak 1974: 83)
'''''Gazele''''' so pesniška delo slovenskega pesnika [[France Prešeren|Franceta Prešerna]]. Cikel sedmih gazel je nastal leta 1832, Prešeren jih je namenil za objavo v četrtem zvezku ''[[Krajnska čbelica|Krajnske čbelice]]'', kjer pa so lahko zaradi [[cenzura|cenzurnih]] težav izšle šele leta 1834. Pred tem so bile objavljene 13. julija 1833 v posebni prilogi lista ''[[Illyrisches Blatt]]''. Tu so izšle pod motom iz ljudske pesmi »Ljubezen je bila/ ljubezen še bo/ ko tebe in mene/ na svetu ne bo«. To geslo je Prešeren v Poezijah izpustil, za ''Krajnsko čbelico''<ref>[[Kranjska čbelica]]; je bil pesniški zbornik namenjen izobražencem.</ref> mu ga je črtala cenzura. Gazele so prve izvirne pesmi te vrste v slovenščini, medtem ko so prvi slovenski prevodi nemških gazel bili natisnjeni leta  1831.
 
==Vsebina==
== Oblikovna analiza ==
=== Oblika gazel ===
[[Gazela (pesem)|Gazela]] je pesniška oblika, in sicer''' lirska pesem'''<ref>[[lirska pesem]]
</ref>. Sestavlja jo od šest do trideset verzov in ni deljena na kitice. Vsebina je svobodna, velikokrat opeva ljubezen. V pesmi ne prevladujejo le predmetne sestavine (okolje, liki) temveč tudi miselne in čustvene, ter človekov notranji svet in duševno stanje. Rima prvega verznega para se ponavlja v sodih verzih, lihi so nerimani. Vsak verzni par predstavlja smiselno enoto.Vsebuje lahko tudi refren, pogosto tudi notranjo rimo.
 
Prva gazela, ''Pesem moja je posóda tvojega imena'', napove, kaj je cilj pričujočega cikla, in sicer ponesti ime ljubljene in slavo o njeni lepoti čez domači in tuji svet, jo rešiti iz minljive sedanjosti v večnost.
=== Prešernove Gazele ===
Prešeren je pri oblikovanju Gazel sledil zgledom - z zmeraj isto rimo v prvem in drugem, nato v vsakem sodem verzu, vendar z zelo raznovrstno uporabo različno dolgih verzov in razpostavo rim: prva (štirinajstzložni verz), tretja (šestnajstzložni verz), peta (štirinajstzložni verz) in šesta gazela (petnajstzložni verz) uporabljajo notranjo rimo z refrenom za rimo, medtem ko se v drugi (desetzložni verz), četrti (šestnajstzložni verz) in sedmi gazeli (štirinajstzložni verz) rima konča brez refrena. Motivi in teme so od gazele do gazele različni, vendar v enakomernem tonu optimističnega snubljenja. Tudi glede na obliko so Gazele velika '''umetniška zmaga''': orientalska forma je zaživela v njih v poplemenitenem slovenskem izrazu in zadihala v lepoti občečloveške ljubezenske poezije najbolj intimne in čiste vrste. (Anton Slodnjak, 2000)
 
Uvodno dvostišje druge gazele, ''Očí sem večkrat prášal, ali smem'', odpre problem izpovedovalčeve ljubezenske negotovosti. Naslednja tri dvostišja so podrobnejša utemeljitev te negotovosti: izvoljenka se z njim hrati spogleduje in ga ignorira, mestoma je prijazna, spet drugič prevzetna. Zadnje dvostišje je povzemajoči sklep z zamolčanim nagovorom k razrešitvi.
Gazele so sredstvo, s katerim hoče Prešeren razglasiti ljubičino ime med Slovenci, v zlatih črkah. Ta izraz pomeni to, kar so čutili doslej skoraj vsi bralci in razlagalci, neminljivo, večno lepo poezijo. Kar je v prejšnjih ljubezenskih pesmih obljubljal, to je v ''Gazelah'' izpolnil.  Čeprav jih je zasnoval kot '''ljubezensko poslanico''', jih je napolnil z mnogo širšo in objektivnejšo vsebino. ''"To je bila''' prva '''izpoved brezpogojne ljubezni v naši literaturi in je za to oznanila rojstvo modernega slovenskega človeka".''
 
Tretja gazela, ''Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim'', sporoča, da že vsa narava, tako živa kot neživa, ve, da jo pesnik ljubi, samo ona ne (oziroma tega noče verjeti).
== Vsebinska analiza ==
[[Slika:gazele-1.jpg|thumb|172x197px|Gazele 1]]
=== I===
''"Pesem moja je posoda tvojega imena,''
 
V četrti gazeli ''Draga! Vem, kakó pri tebi me opravljajo ženice'' se Prešeren obrne na dekletovo okolico, ki pri izvoljenki spodbuja nezaupanje vanj. Res je, da je ljubil že prej, a odkar pozna njo, ima oči samo še zanjo.
''mojega srca gospóda, tvojega imena;''
 
V prvih treh dvostišjih pete gazele, ''Med otróki si igrala, draga, Lani, – čas hiti'', je v ospredju dekletova lepota in misel na njeno milnjivost prihaja še iz ozadja. Nadaljuje s svarilom, iz katerega je izpeljan nagovor k uslišanju, naj ne izbira predolgo, saj bo njena lepota sicer izvenela in bo ostala sama.
''v nji bom med slovenske brate sladki glas zanesel''
 
Šesta gazela, ''Al̓ bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve'', izraža dvom, ali bo pričujoča ljubezenska poslanica v izvoljenki zanetila iskrico ljubezni, po kateri pesnik hrepeni.
''od zahóda do izhóda tvojega imena,''
 
V sedmi gazeli, ''Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi'', nas Prešeren seznani z natančnim razmišljanjem o bralcih svoje poezije in z upoštevanjem glavne bralke novega cikla. Naravnost pove, da je z gazelami želel ustreči okusu svoje izvoljenke.
''na posodi v zlatih črkah slava se bo brala''
 
==Vrstna oznaka==
''od naróda do naróda tvojega imena;''
 
Gazela je [[Pesem|pesemska]] oblika [[Orientalska književnost|orientalskega]] izvora (iz arab. »ghasal«: pletivo, preja ali pogovor fantov in deklet v smislu dvorjenja). Gazela ima lahko od 5 do 10, največ 15 dvostišij. Ponovita ali rimata se najprej prva dva [[Verz|verza]], nato pa vsak drug verz, in sicer na začetku, koncu ali v sredini. Ponavljanje se tako »plete« čez vso pesem (Paternu 1977: 213). Njena vsebina je lahko slavospev, [[Ljubezen|ljubezen]] ali [[Etika|nravstveni]] pouk. Mojster [[Perzija|perzijske]] gazele, kjer se je ta zvrst tudi najbolj razvila, je bil [[Hafis|Hafis]], ki je pesnil v 14. stoletju.
'''z nje svetloba bo gorela še takrat, ko bova''
 
==Interpretacija s kompozicijskimi, metričnimi in slogovnimi značilnostmi==
''únstran Haronov'ga bróda, tvojega imena.''
 
Prva objava gazel je imela na začetku izrek iz [[Ljudsko pesništvo|ljudske pesmi]]:
''Bolj ko Delije, Korine, Cintije al Lavre''
''Ljubezen je bila, ljubezen še bó, ko tebe in mene, na sveti ne bó.''
 
[[Moto|Moto]] je imel dvojni namen: po eni strani je pomenil ugovor preganjalcem [[Ljubezenska pesem|ljubezenske poezije]]. Kot takšnega ga je dojel tudi [[Matija Čop|Čop]], zato ga je pred objavo v četrtem zvezku [[Kranjska čbelica|''Kranjske čbelice'']] iz varnostnih razlogov črtal. Z druge, bolj notranje strani, pa pomeni novo razsežnost Prešernovega življenjskega nazora. Za najvišjo in neuničljivo kategorijo bivanja nenadoma postavlja [[Ljubezen|ljubezen]], pojmovano kot življenjski absolut, ki deluje mimo in zoper [[Smrt|smrt]]. [[Erotika]] se torej pokaže kot odrešitvena možnost. (Paternu 1977: 214)
''bi bilo pozábit' škoda tvojega imena."''
 
Motu sledi prva gazela, ki pomeni uvodni ljubezenski nagovor izvoljenki in bi jo lahko imenovali kar posvetilna gazela (Paternu 1977: 214). Njen temeljni motiv je pesnikova ljubezenska predanost in čaščenje izvoljenke, opazen pa je tudi tisti del motivnega sklopa, kjer Prešeren pripoveduje o [[Poezija|poeziji]] in njenem posebnem mestu, ki ga zavzema v ljubezni in čaščenju. [[Pesem]] je namreč tista, ki nosi njegova čustva, in ki bo njeno slavo zanesla med rojake in tujce onkraj minljivosti. Prešeren naredi primerjavo svoje izvoljenke z znamenitimi opevankami [[Tibul|Tibula]], [[Ovidij|Ovida]], [[Propercij|Properca]] in [[Francesco Petrarca|Petrarke]] zato, da jo povzdigne nadnje. Težišče Prešernovih izraznih prizadevanj je v posvetilni gazeli pripadlo glasovni stilizaciji. Poleg zunanjega dvobesednega [[Pripev|refrena]] (»tvojega imena«), ki se ponavlja na vseh obvezno [[Rima|rimanih]] mestih (aa/ba/ca/da …), obstaja še notranji glasovni tok dvozložnih rimanih in grafično posebej zaznamovanih besed (»posoda«, »gospoda« …)(Paternu 1977: 215). [[Metafora|Metaforika]] ima več plasti, v katerih se da razbrati sestavine različnih literarnih tokov, vse od [[Antika|antike]] do [[Klasicizem|klasicizma]]. Osrednjo podobo »zlatih črk« kot večne, neminljive poezije, je mogoče vezati na [[Francesco Petrarca|Petrarkove]] ''Rime'' (93.), lahko pa tudi na [[Giovanni Battista Guarini|Guarinijevo]] pastirsko igro ''Zvesti pastir'' ali na [[Antika|antiko]]. Del simbolike pa kaže tudi sledove [[Sveto pismo|svetopisemskega]] izrazja. Sem sodi morebitna zveza z »izvoljeno posodo« kot nosilko [[Bog|božjega]] imena (in posledično gazelo kot nosilko njenega imena) ali raba besede »gospod« v pomenu vladarja ter ljubezni hkrati in podobno. Slog uvodne gazele je slovesen, povzignjen k obvladovanju zgodovinskih literarnih kultur, zato je odmik od domačega izrazja opazen.
Pesnik opisuje, kako mu je pomembno ime domovine, v kateri živi, kako ji je vdan in kdor koli živi na tej zemlji, ne sme pozabiti njenega imena.
 
Druga gazela, ki jo lahko imenujemo gazela negotovosti, predstavlja sestop s položaja visoke pesniške službe izvoljenki in posvetilne drže. Prejšnja vizija je bila naravnana v prihodnost (raba prihodnjika) in večnost njune ljubezni, zdajšnja pa je obrnjena v neposredno ljubezensko sedanjost. V odnos do izvoljenke vljuči opazovanje, razmišljanje in dvom, od nje terja jasen odgovor. Ta izstop iz mitiziranega, [[Petrarkizem|petrarkstičnega]] čaščenja, občutno spremeni motiviko, slog in obliko gazele. Opazno se spremeni že sama opevanka – prej posvečeno ime, ki ga ne želi niti izreči, celo »gospod« njegovega srca in poezije, zdaj meščanska deklica, ki sprenevedavo niha med prijaznostjo in prevzetnostjo (Paternu 1977: 218). Menja se tudi jezik – prej vzvišen, govorniški, domala litanijski slog, tu pa občutno znižanje sloga v bližino preprostega nagovornega tona. Prešeren se v označevanju dekleta posluži tudi nekaj hudomušno zafrkljivega [[Sleng|slenga]] (»prevzetno vihaš nos, ko mimo grem«), ki je stilno nasprotje uvodni gazeli. Znižanje tona je prisotno tudi v obliki: svečana dolžina [[Verz|verza]], ki v uvodni gazeli zajema 14 [[Zlog|zlogov]], se tu skrajša na 10 ali 11 zlogov, [[Pripev|pripev]] odpade, sozvočje poteka samo po sklepnih dveh rimanih glasovih (em), od prejšnjega [[Trohej|trohejskega]] pa se premakne k [[Jamb|jambskemu]] [[Ritem|ritmu]].
=== II ===
''"Oči sem večkrat prašal, ali smem''
 
Tretja gazela je gazela trpljenja in je spet upesnjena v privzdignjenem tonu in slogu. Besedilo temelji na dveh motivih. Prvi, ki poteka skozi [[Besedilo|tekst]] vse do predzadnjega [[Verz|verza]], je motiv popolne ljubezenske predanosti. Nadaljuje ga iz uvodne gazele, vendar je zdaj dopolnjen z motivom trpljenja, kot središča ljubezenske teme, o katerem tam še ni bilo sledu. V zadnjem dvostišju pa mu sledi novo in bistveno motivno dopolnilo: dekletova neodzivnost. O njegovi ljubezenski muki izvoljenka ne želi ničesar vedeti, slišati in ne verjeti. Pesnikova negotovost iz druge gazele je zdaj spremenjena v negotovost negativne vrste. Vsi vedo in vsem stvarem je znano, da jo ljubi, samo ona, ki ji ljubezen velja, ne ve in noče niti vedeti (Paternu 1977: 219). [[Verz]] se poveča na 16 [[Zlog|zlogov]] in se zopet naravna v pretežno [[Trohej|trohejski]] [[Ritem|ritmični]] tok. Tudi [[Rima|rima]] se podobno kot v prvi gazeli razširi na cel [[Pripev|refren]] in zraven na notranjo rimo (»resnica«, »govorica« …). Enoto »de jo ljubim« Prešeren postavi na najbolj poudarjeno [[Stavek|stavčno]] in [[Fonetika|fonično]] mesto, obenem pa se tej enoti vse drugo podreja. Toda stiliziranje ni zajelo samo notranje zgradbe stavkov, temveč tudi njihovo medsebojno povezanost. Med stavki ali posameznimi stavčnimi povednimi deli nastajajo vzporedja in ponavljanja. Povedna enota »ve že« teče tako rekoč skozi celotno besedilo in se z variantnimi osebki (noč, zarja, jutro itd.) ponovi kar desetkrat. Prešernova ponavljalna figurativnost se veže na [[Francesco Petrarca|Petrarko]] – pri njem namreč najdevamo vrsto zgledov podobnega ponavljanja, naštevanja prič pesnikove ljubezni (tako na primer v 162. [[Sonet|sonetu]] [[Canzoniere|''Kanconiera'']]: cvetovi, trave, obala, drevesa itd.). Vendar pa ponavljanje pri Prešernu ni monotono. Členi so namreč urejeni v smotrno vrstenje ali celo stopnjevanje (noč-zarja-jutro-poldne-hlad večera)(Paternu 1977: 220). Ljubezen in njen izraz torej ostajata povzdignjena, vendar nista več abstraktna kot v uvodni gazeli. Oboje je namreč postavljeno v resničen, predmetno določen prostor in v razviden čas. Tudi nagovarjanje je dokaj domače in konkretno, zato bi lahko rekli, da v tretji gazeli prihaja do svojevrstne sinteze »visokega, [[Petrarkizem|petrarističnega]] izražanja« in »nižjega« stila.
''ljubiti te; odgovora ne zvem.''
 
Četrto bi lahko imenovali gazela zagovora. Prešeren se tokrat obrne na dekletovo okolico, ki jo prikaže kot sliko [[Ljubljana|ljubljanskih]] meščanskih opravljivk pri obiranju pesnikovih ljubezenskih zgodb in spodbujanju nezaupanja vanj. Obrekljvk ne jemlje resno, še več, njihovo opravljanje obrne v svoj prid, v novo možnost dvorjenja izvoljenki. Obsojenost mu namreč daje možnost spovedi, ki jo naplete tako, da svojo krivdo obrne v dekletovo krivdo, ki pa je čednost: samo ona, sonce lepot, je kriva, da je ni ugledal že prej in da je bil žrtev tavanja za drugimi, samo približnimi lepotami (Paternu 1977: 222). [[Petrarkizem|Petrarkistično]] čaščenje, prisotno že v prejšnjih gazelah, je prodrlo v ospredje. Izvoljenka spet figurira kot roža med cvetkami, kot slavec med pticami in kot kraljica med lepotami. Dolžina [[Verz|verza]] naraste na 16 [[Zlog|zlogov]], prav tolikošno je tudi število vrstic. Toda [[Petrarkizem|petrarkistična]] stilna plast je naravnana tako, da nosi v sebi že tudi že svoje nasprotje. Spreminja jo namreč v igro in neprikrito dvorjenje, ki je bilo [[Slovenščina|slovenskemu jeziku]] dotlej še neznano (Slodnjak 1974: 86). Odmik od [[Petrarkizem|petrarkističnega]] sloga se nakazuje še v preprostejšem nagovornem tonu in v poenostavljenem slovarju. [[Fonetika|Fonična]] figurativnost je tokrat spet omejena na sklepno dvozložno [[Rima|rimo]] brez refrena.
''Od déleč gledaš, draga! me prijazno;''
 
Peta gazela je gazela svarjenja. Nadaljuje lahkotni in dvorljivi ton iz prejšnje pesmi, vendar prinaša vanj dodaten motiv: svarilo o nagli minljivosti dekliške lepote. To predstavlja del, ki pomeni opozicijo popolni zagledanosti v dekletove čare. V sam refren, torej v najbolj izpostavljen del besedila, je Prešeren vložil misel, ki zrelativizira moč ženske lepote: »čas hiti«. Tu se [[Petrarkizem|petrarkizem]] že lomi v smer antipetrarkizma. [[Vesolje|Kozmična]] [[Metafora|metafora]] »zvezda« v tropu [[Satelit|satelitev]] ali primera o nepremagljivem [[Hanibal|Hanibalu]], ki je najbolj povzdignila moč dekletove lepote, ter [[Hiperbola|hiperbola]] o pogledu, ki zadaja usodne rane, spadajo še k [[Petrarkizem|petrarkizmu]], medtem ko opisne oznake, kot je »deklica prevzetna«, ki kot leto se začenja »staratʼ že v srpani«, in pevec, ki ceni sebe in svoje ustvarjalne moči, že težijo na drugo stran. Tudi sklep pesmi z dodatno poetološko mislijo, da bo le poezija dala njeni lepoti večnost, bi lahko razumeli v okviru te pesniške manire (Paternu 1977: 222). Gazela ima zopet sklepni pripev in notranjo [[Rima|rimo]], čeprav je glasovno sozvočje tokrat omejeno na 5 [[Zlog|zlogov]] ob razmeroma dolgem [[Verz|verzu]], ki ima 15 [[Zlog|zlogov]].
''prevzetno vihaš nos, ko mimo grem.''
 
Šesta gazela ima pravz v ciklu pravzaprav zaključno mesto, ker je sedma, zadnja gazela epilogno [[Književnost|literarna]] in v svojem tematskem ciklu nima več ljubezni. Najvidnejša značilnost šeste gazele je, da se v njej upesnjeno ljubezensko čustvo zresni, in sicer mnogo bolj kot v tretji gazeli. Glavna tema je tokrat dvom, ki je s povedno enoto »sam ne ve« postavljen za refren besedila. Iz ideje dvoma raste tudi vsa [[Metafora|metafrorika]], ki izhaja iz najrazličnejših področij človekovega dela: za izid svojega dela ne ve ne tisti, ki seje, ne tisti, ki pase, ne tisti, ki kupuje in prodaja, in ne tisti, ki se bojuje, pa tudi on ne, ki piše pesmi (Paternu 1977: 224). Kljub vsemu pa motiv dvoma ne zavzema celotnega besedila – v sklepnem dvostišju se mu pridruži še vedno čakajoče upanje. Slednje je povedano posredno, z mislijo, da bi mu njena naklonjenost dala ogenj ustvarjanja, in s pričakovanjem, da pričujoče ljubezensko razodetje ne bo zadnje. [[Pesem|Pesem]] torej zajema oba pola Prešernovega življenjskega nazora – up in strah. Količinsko pa strah oziroma dvom zajema deset vrstic besedila nasproti dvema sklepnima, ki nosita delno upanje. [[Erotika|Erotična]] tema se začne umikati pesniški in poetološki temi, glavno sporočilo ljubezenske prošnje pa ni več ljubezen sama ali ljubeznsko trpljenje, kot je bilo v tretji gazeli, temveč »pevski ogenj«, torej [[Poezija|poezija]]. Prešeren ne razmišlja več samo o ljubezni, svoji ali njeni, temveč o tem, ali ona njegove pesmi bere ali ne. Izražanje je zopet privzdignjeno. To se ne kaže samo v izbiri gazelskega ustroja (torej zopet [[Pripev|refren]] in notranja [[Rima|rima]]), ampak tudi v kopičenju ponavljalnih paraboličnih figur (sejalec, nomad, kupec, vojščak, pevec), ki sodijo v sistem [[Petrarkizem|petrarkistične]] in [[Barok|baročne]] stilne tradicije. Kljub temu pa je pesniški slovar šeste gazele bolj podomačen – Prešeren primerjave najprej jemlje iz navadnega [[Kmet|kmečkega]] življenja in dela, nato iz meščanskega in [[Vojska|vojaškega]] in nazadnje iz pesnikovega. Očiten je tudi odmik od [[Antika|antičnih]] in [[Klasicizem|klasicističnih]] mitemov. Močno pa je glasovno ornamentiranje, ki se v [[Rima|rimanih]] conah zbere okrog e-jevske [[Vokal|vokalne]] baze (éje-é teče skozi vse rimane stihe). (Paternu 1977: 225)
''Ak v tebe so obrnjeni poglédi,''
 
Zadnja, sedma gazela je [[Književnost|literarno]] epilogna, kjer je v tematskem ospredju, še bolj kot v prvi gazeli, [[Poezija|poezija]] sama. Ta [[Književnost|literarni]] epilog se obrača na bralce, na literarno misleče in kritike, ki izrekajo ob njegovi poeziji pomisleke ter obsodbe. Posebnost je, da odgovarja vsem kritikom hkrati, »razuzdancem« in »tercijalkam«. Nasproti vsemu ostaja pri svojem, natančneje, pri njenem okusu, s čimer utemeljuje izbiro »prijetnega glasu gazelic«. Gazela je torej obrnjena v posvetilni sklepni poklon izvoljenki in njenemu okusu, s tem pa vključena v ton ljubezenskega dvorjenja, ki je vodilni ton cikla. Zato je tudi Prešernova kritika nasprotnikov poenostavljena in omiljena (Paternu 1977: 225). Sedma gazela glede na prejšnjo spet pomeni oddaljitev od visokega ljubezenskega izraza, izražanje je namreč manj razkošno, spet ostaja brez [[Pirpev|refrena]] in notranje [[Rima|rime]]. Slog se mestoma spusti do [[Realizem|realističnega]] reproduciranja vsakdanje govorice njegovih kritikov (»fej te bódi«, »kaj za [[Valentin Vodnik|Vodnikom]] ne hódi«, »jih je vdihnil zlodi«). Tudi sam odgovarja z zelo poljudno frazo: »nisem prašal, kaj se jim po glavi blódi«. V primerjavi z uvodno gazelo, kjer je slog skrajno svečan in govorniški, je sklepno posvetilo povedano mnogo bolj pogovorno, čeprav še vedno toliko umetelno, da ne izstopa iz sicernjšnjega uglajenega tona gazel. (Paternu 1977: 226)
''odtegneš precej svoj obraz očem;''
 
''al, ak dekleta druge ogledujem,''
 
==Viri==
''zakriti jeze ni ti moč ljudem.''
{{Portal: Literatura/povezava}}
*[[France Kidrič]]: ''Prešéren 1800–1838: Življenje pesnika in pesmi''. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1938 (Slovenski pisatelji). {{COBISS|ID=4223235}}
*[[Janko Kos]]: ''Prešernov pesniški razvoj: Interpretacija''. Ljubljana: DZS, 1996. {{COBISS|ID=125953}}
*[[Boris Paternu]]: ''France Prešeren in njegovo pesniško delo'', 1. Ljubljana: MK, 1977. {{COBISS|ID= 9275137 }}
*[[Anton Slodnjak]]: ''Prešernovo življenje''. Ljubljana: MK, 1974. {{COBISS|ID= 30229505 }}
 
==Zunanje povezave==
''Tako, al ljubiš me, al me sovražiš,''
{{Wikivir|Pesem moja je posoda tvojega imena}}
 
''kak bi ti ustregel, siromak ne vem."''
 
Pesnik bi rad ustregel neki gospe, ki jo ljubi. Ona ne zna skriti njenega vihastega nosu in njene jeze. Pesnik na koncu sploh ne ve, ali ga ljubi.
 
=== III ===
[[Slika:gazele-3.jpg|thumb|172x197px|Gazele 3]]
''"Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim,''
 
''v pesmih mojih védna, sama govorica, de jo ljubim.''
 
''Ve že noč, ki brídko sliši zdihovati me brez spanja,''
 
''ve že svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim.''
 
''Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera,''
 
''tiho tožbo mojga bled'ga, vel'ga lica, de jo ljubim.''
 
''Prebivál'ša mojga stenam, mirni je samoti znano,''
 
''tudi nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim.''
 
''Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase,''
 
''ve že, ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim.''
 
''Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega,''
 
''ino ve, ki mimo vodi me stezica, de jo ljubim.''
 
''Ve že vsaka stvar, kar vedet' in kar slišati od mene,''
 
''in verjeti noče draga mi devica, de jo ljubim."''
 
Nekateri pesniku ne verjamejo, da nekoga ljubi. To vedo prav vsi od jutra, popoldneva, hladnega večera do živali, rastlin, pragu hiše ter stezice, ki vodi mimo.
 
=== IV ===
''"Draga! vem, kako pri tebi me opravljajo ženice,''
 
''právjo, de v ljubezni moji ni bilo nikdar resnice,''
 
''kak si brusijo jezike, in ti štejejo na prste''
 
''pri kofeti, kar jih nisem, kar sem ljubil jih, device;''
 
''al poslušaj mojo spoved, rekla boš, de sem nedolžen,''
 
''de le sama ti si kriva, ak je v temu kaj krivice:''
 
''dokler ne cvete še roža, so v časti pri nas vijol'ce,''
 
''zvončike, marjetce, druge tudi čislamo cvetlice.''
 
''Kdor ni slišal níkdar péti sladkih pesem Filomele,''
 
''rad poslušal bo strnade, šinkovce in druge tice.''
 
''Al je moč na prvi prostor jo v zbirálših posaditi,''
 
''moč ji prvo čast skazáti, ako v njih je ni kraljice?''
 
''Préd dekleta so imele, al kar ti cveteš med njimi,''
 
''vseh lepot nobena nima nam dopasti več pravice.''
 
''To pomisli, ne zameri, de kar sonce sem zagledal,''
 
''od oči so tudi meni se uzdígnile temníce."''
 
Pesnik nagovarja drago, da sam ve, kako ga opravljajo in v njenih očeh ne vidi več sonca.
 
=== V ===
''"Med otróci si igrala, draga! lani -- čas hiti;''
 
''letos že unemaš sóca po Ljubljani -- čas hiti.''
 
''Koder hodiš, te mladenči spremljajo z očmi povsod,''
 
''satelitov trop nam zvezde kraj oznani -- čas hiti.''
 
''Zdéj je Hanibal pri Kanah, premagavec tvoj obraz,''
 
''naše s&rgrave;ca Rim ostrášen, ne ustrahváni -- čas hiti.''
 
''Deklica prevzetna! zmisli, kak je kratek vsaki cvet,''
 
''de začne se leto starat' že v srpáni -- čas hiti.''
 
''Pevca ubozega usliši, ki ga ranil tvoj pogled,''
 
''préd ko starost bo Maháon njega rani -- čas hiti.''
 
''De Helenina lepota, tóljkanj mož pred Trojo smrt''
 
''ni pozabljena, le pesem sama brani -- čas hiti."''
 
Pesnikova draga je tako lepa, da jo po Ljubljani gledajo vsi mladeniči. Vendar ta deklica je prevzetna; Čeprav je lepa, bo čez čas postala grda in se nihče ne bo zmenil za njo. Tako bo sama in osamljena umrla.
 
=== VI ===
[[Slika:gazele-6.jpg|thumb|172x197px|Gazele 6]]
''"Al bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve;''
 
''kdor sadí drevo, al bóde zréd'lo veje, sam ne ve.''
 
''Se pod stropam néba trudi let' in dan nomad;''
 
''al pa konec leta bóde kaj priréje, sam ne ve.''
 
''In kupec po sveti hodi, al pa kaj dobička bo,''
 
''za blagó kadar gotove dnarje šteje, sam ne ve.''
 
''In vojšak, ki ga trobenta vabi med kanonov grom,''
 
''kaj plačilo bo vročine, ran in žeje, sam ne ve.''
 
''Lej! tak pevec teh gazelic, al jih bereš tí, al ne,''
 
''al pri njih srcé ledeno se ogreje, sam ne ve.''
 
''In al veš, de tí ga vnemaš, tí mu pevski ogenj daš,''
 
''al se smel bo razodeti saj pozneje, sam ne ve."''
 
Pesnik primerja poklic trgovca z vojakom in pesnikom. Trgovec mastno služi, medtem ko se vojak bori za življenje. Pesnik pa piše ne glede na to, ali bo kdo bral njegove pesmi ali ne.
 
=== VII ===
''"Kdor jih bere, vsak drugači pesmi moje sodi;''
 
''eden hvali in spet drugi vpije: "fej te bódi!"''
 
''Ta veli mi: poj sonete; úni: poj balade;''
 
''tretji bi bil bolj prijatelj Pindarovi odi.''
 
''Bo prijeten morebiti temu glas gazelic;''
 
''úni bo pa rekel: kaj za Vodnikam ne hódi?''
 
''Razujzdanim bodo moje pesmi prenedolžne;''
 
''al tercjalke porekó, de jih je vdihnil zlódi.''
 
''Jaz pa tebi sami, draga! želel sem dopasti,''
 
''drugih nisem prašal, kaj se jim po glavi blódi."''
 
Vsem pesnikove pesmi niso všeč. Nekateri mu vpijejo, drugi svetujejo, naj poje sonete in balade. Vendar se pesnik na to ne ozira, on piše svoje pesmi, brez da bi koga vprašal, kakšne zamisli imajo.
 
== Analiza besed v posameznih gazelah ==
=== I ===
''' »Pesem moja je posoda tvojega imena«''': Verjetno je to prispodoba iz svetopisemske knjige dejanja apostolov, kjer se o [[Sveti Pavel|apostolu Pavlu]] govori, da bo kot od Boga izvoljena posoda, ki bo ponesla božje ime med pogane in Jude.
 
''' »Onstran Karonov´ga broda«''': Karon ([[Haron]]) je po grški mitologiji vozil duše umrlih čez reko, ki loči ta svet od onega.
 
''' »Delije, Korine, Cintije al´ Lavra«''': Delijo je opeval latinski pesnik Tibul, Korino [[Publij Ovidij Naso|Ovidij]], Cintijo Propercij in Lavro [[Francesco Petrarca|Petrarka]].
 
=== II ===
'''»Oči sem večkrat vprašal«''': pogledal ji je v oči, da bi ji videl v dušo, toda ničesar ni spoznal.
 
=== III ===
''' »Sveta zarja dneva porodnica«''': iz jutranje zarje se rodi dan. »Mokri prag nje hiše«: od pesnikovih solz. Podoba iz antične ljubezenske poezije.
 
=== IV ===
''' »Sladkih pesem filomele«''': grško ime za slavca, po mitu, kako se je Filomela po volji bogov spremenila v ptiča.
 
=== V ===
''' »Hanibal pri Kanah«''': tam je kartažanski vojskovodja [[Hanibal]] 216 pr. n. št. strašno potolkel Rimljane. V Rimu se je razlegel krik: »Hanibal pred vrati!« Tako je lepota njenega obraza premagala ljubljanska moška srca.
 
'''»Zato naj pazi; pred ko starost bo Mahao njega rani«''': govori o tem, da bo čas ozdravil pesnikovo ljubezensko rano, če ga ljubljena ne bo uslišala. Helenina lepota  zaradi katere je padlo toliko mož, bi bila že davno pozabljena, če je ne bi opeval Homer.
 
=== VI ===
'''»Nomad«''': pastir ki se s čredo seli iz kraja v kraj.
 
=== VII ===
'''»Prijatelj Pindarovi odi«''': Pindar je bil pesnik slavnostnih pesmi v čast športnim zmagovalcem in vladarjem, zloženih v zapletenih ritmičnih oblikah.
[[File:France Prešeren - Poezije.pdf|thumb|191x191px]]
''' »Kaj za Vodnikom ne hodi«''': za poezijo Valentina Vodnika  so bile značilne [[alpska poskočnica|alpske poskočnice]].<ref>[[Alpska poskočnica]]; je v literarni zgodovini ime za obliko kitice.</ref>
 
== Viri ==
* Mojca Honzak, Vida M. Udovič, Miha Mohor, Nataša Pirih, Skrivno življenje besed, berilo za 9. razred osnovne šole,Mladinska knjiga, Ljubljana 2005.
* France Prešeren, Poezije in pisma, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998.
* Anton Slodnjak, Poezije doktorja Franceta Prešerna, Prešernova družba, Ljubljana 2000.
 
== Glej tudi ==
* [[Poezije]]
* [[France Prešeren]]
* [[Gazela (pesem)|Gazela(pesem)]]
 
== Opombe in sklici ==
<references />
== Zunanje povezave ==
* [http://lit.ijs.si/preseren.html#65 Prešeren - Gazele]
* [http://www.preseren.net/slo/default.asp prešeren.net]
 
[[Kategorija:Dela Franceta Prešerna]]