Gazele: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1:
'''Gazele''', cikel sedmih [[Pesem|pesmi]] istoimenske pesniške oblike, je [[France Prešeren|France Prešeren]] napisal v drugi polovici leta 1832 in jih v posebni prilogi [[Illyrisches_Blatt|''Ilirskega lista'']] objavil leta 1833. Zanje je značilen preplet poetološke in ljubezenske teme, ki izraža kultivirano ljubezensko čustvo, upesnjeno po zgledu [[Petrarkizem|petrarkistične]] in [[Barok|baročne]] slogovne kulture.
==Okoliščine nastanka==
Prešernova odločitev za obliko [[Orientalska književnost|orientalske]] gazele ni bila naključna. Gazela je veljala za eno najbolj reprezentativnih pesniških oblik [[Romantika|evropske romantike]], kot artistično zahtevna in ugledna, pa je predstavljala tudi preizkušnjo za kultiviranje slovenskega jezika (Paternu 1977: 212). [[Matija Čop|Matija Čop]], Prešernov prijatelj in svetovalec, je obliko dobro poznal in je Prešernu podal natančna teoretična in zgodovinska pojasnila. Prešeren je od [[Ljubeznjeni sonetje|''Ljubezenskih sonetov'']] [[Erotika|erotično]] izpoved upesnjeval pretežno v [[Petrarkizem|petrarkističnem]] stilnem tipu, razgibanim z notranjo protipetrarkistično opozicijo in prilagodljivem tudi drugim, celo [[Folkloristika|folklornim]] stilnim ravninam. Gazelski tip lirike nadaljevanja te smeri ni izključeval, je pa vključil določene spremembe, ki so dvojnega porekla. Na eni strani so izrazito artistične – Prešernu je po eni strani šlo za to, da bi dosegel zahtevnejši dosežkek slovenskega posniškega jezika, s psihološke strani pa je odločitev za gazelo najbrž podprlo novo ljubezensko doživljanje. [[Erotika|Erotika]] je postala ena izmed pomembnih, življenju še najbližjih možnosti novega upa Paternu 1977: 227). Gazele so prva pesniška realizacija tega upa, čeprav ne brez spremljave dvoma v ozadju. V njih se opazno začenja interakcija treh bistvenih jeder Prešernovega pesništva: bivanjske, ljubezenske in poetološke teme (Kos 1996: 134). Zunanjo pobudo pa je moč najti v nemškem pesniku [[Franz Hermann von Hermannstahl|Franzu Hermannu von Hermannsthalu]], ki je leta 1830 izdal prvo pesniško zbirko ''Gedichte'' (''Pesnitve''), v kateri je mnogo gazel, in že naslednje leto prišel v [[Ljubljana|Ljubljano]] za uradnika. Tu se je seznanil s [[Matija Čop|Čopovim]] krogom in se zbližal z [[Jakob Zupan|Jakobom Zupanom]], ki je celo poslovenil njegovih dvanajst ''Gazel prijatelju''. Vse to je spodbudilo Prešerna, da se je odločil za obliko orientalske gazele. (Slodnjak 1974: 83)
==Vsebina==
Prva gazela, ''Pesem moja je posóda tvojega imena'', napove, kaj je cilj pričujočega cikla, in sicer ponesti ime ljubljene in slavo o njeni lepoti čez domači in tuji svet, jo rešiti iz minljive sedanjosti v večnost.
Uvodno dvostišje druge gazele, ''Očí sem večkrat prášal, ali smem'', odpre problem izpovedovalčeve ljubezenske negotovosti. Naslednja tri dvostišja so podrobnejša utemeljitev te negotovosti: izvoljenka se z njim hrati spogleduje in ga ignorira, mestoma je prijazna, spet drugič prevzetna. Zadnje dvostišje je povzemajoči sklep z zamolčanim nagovorom k razrešitvi.
Tretja gazela, ''Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim'', sporoča, da že vsa narava, tako živa kot neživa, ve, da jo pesnik ljubi, samo ona ne (oziroma tega noče verjeti).
V četrti gazeli ''Draga! Vem, kakó pri tebi me opravljajo ženice'' se Prešeren obrne na dekletovo okolico, ki pri izvoljenki spodbuja nezaupanje vanj. Res je, da je ljubil že prej, a odkar pozna njo, ima oči samo še zanjo.
V prvih treh dvostišjih pete gazele, ''Med otróki si igrala, draga, Lani, – čas hiti'', je v ospredju dekletova lepota in misel na njeno milnjivost prihaja še iz ozadja. Nadaljuje s svarilom, iz katerega je izpeljan nagovor k uslišanju, naj ne izbira predolgo, saj bo njena lepota sicer izvenela in bo ostala sama.
Šesta gazela, ''Al̓ bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve'', izraža dvom, ali bo pričujoča ljubezenska poslanica v izvoljenki zanetila iskrico ljubezni, po kateri pesnik hrepeni.
V sedmi gazeli, ''Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi'', nas Prešeren seznani z natančnim razmišljanjem o bralcih svoje poezije in z upoštevanjem glavne bralke novega cikla. Naravnost pove, da je z gazelami želel ustreči okusu svoje izvoljenke.
==Vrstna oznaka==
Gazela je [[Pesem|pesemska]] oblika [[Orientalska književnost|orientalskega]] izvora (iz arab. »ghasal«: pletivo, preja ali pogovor fantov in deklet v smislu dvorjenja). Gazela ima lahko od 5 do 10, največ 15 dvostišij. Ponovita ali rimata se najprej prva dva [[Verz|verza]], nato pa vsak drug verz, in sicer na začetku, koncu ali v sredini. Ponavljanje se tako »plete« čez vso pesem (Paternu 1977: 213). Njena vsebina je lahko slavospev, [[Ljubezen|ljubezen]] ali [[Etika|nravstveni]] pouk. Mojster [[Perzija|perzijske]] gazele, kjer se je ta zvrst tudi najbolj razvila, je bil [[Hafis|Hafis]], ki je pesnil v 14. stoletju.
==Interpretacija s kompozicijskimi, metričnimi in slogovnimi značilnostmi==
Prva objava gazel je imela na začetku izrek iz [[Ljudsko pesništvo|ljudske pesmi]]:
''Ljubezen je bila, ljubezen še bó, ko tebe in mene, na sveti ne bó.''
[[Moto|Moto]] je imel dvojni namen: po eni strani je pomenil ugovor preganjalcem [[Ljubezenska pesem|ljubezenske poezije]]. Kot takšnega ga je dojel tudi [[Matija Čop|Čop]], zato ga je pred objavo v četrtem zvezku [[Kranjska čbelica|''Kranjske čbelice'']] iz varnostnih razlogov črtal. Z druge, bolj notranje strani, pa pomeni novo razsežnost Prešernovega življenjskega nazora. Za najvišjo in neuničljivo kategorijo bivanja nenadoma postavlja [[Ljubezen|ljubezen]], pojmovano kot življenjski absolut, ki deluje mimo in zoper [[Smrt|smrt]]. [[Erotika]] se torej pokaže kot odrešitvena možnost. (Paternu 1977: 214)
Motu sledi prva gazela, ki pomeni uvodni ljubezenski nagovor izvoljenki in bi jo lahko imenovali kar posvetilna gazela (Paternu 1977: 214). Njen temeljni motiv je pesnikova ljubezenska predanost in čaščenje izvoljenke, opazen pa je tudi tisti del motivnega sklopa, kjer Prešeren pripoveduje o [[Poezija|poeziji]] in njenem posebnem mestu, ki ga zavzema v ljubezni in čaščenju. [[Pesem]] je namreč tista, ki nosi njegova čustva, in ki bo njeno slavo zanesla med rojake in tujce onkraj minljivosti. Prešeren naredi primerjavo svoje izvoljenke z znamenitimi opevankami [[Tibul|Tibula]], [[Ovidij|Ovida]], [[Propercij|Properca]] in [[Francesco Petrarca|Petrarke]] zato, da jo povzdigne nadnje. Težišče Prešernovih izraznih prizadevanj je v posvetilni gazeli pripadlo glasovni stilizaciji. Poleg zunanjega dvobesednega [[Pripev|refrena]] (»tvojega imena«), ki se ponavlja na vseh obvezno [[Rima|rimanih]] mestih (aa/ba/ca/da …), obstaja še notranji glasovni tok dvozložnih rimanih in grafično posebej zaznamovanih besed (»posoda«, »gospoda« …)(Paternu 1977: 215). [[Metafora|Metaforika]] ima več plasti, v katerih se da razbrati sestavine različnih literarnih tokov, vse od [[Antika|antike]] do [[Klasicizem|klasicizma]]. Osrednjo podobo »zlatih črk« kot večne, neminljive poezije, je mogoče vezati na [[Francesco Petrarca|Petrarkove]] ''Rime'' (93.), lahko pa tudi na [[Giovanni Battista Guarini|Guarinijevo]] pastirsko igro ''Zvesti pastir'' ali na [[Antika|antiko]]. Del simbolike pa kaže tudi sledove [[Sveto pismo|svetopisemskega]] izrazja. Sem sodi morebitna zveza z »izvoljeno posodo« kot nosilko [[Bog|božjega]] imena (in posledično gazelo kot nosilko njenega imena) ali raba besede »gospod« v pomenu vladarja ter ljubezni hkrati in podobno. Slog uvodne gazele je slovesen, povzignjen k obvladovanju zgodovinskih literarnih kultur, zato je odmik od domačega izrazja opazen.
Druga gazela, ki jo lahko imenujemo gazela negotovosti, predstavlja sestop s položaja visoke pesniške službe izvoljenki in posvetilne drže. Prejšnja vizija je bila naravnana v prihodnost (raba prihodnjika) in večnost njune ljubezni, zdajšnja pa je obrnjena v neposredno ljubezensko sedanjost. V odnos do izvoljenke vljuči opazovanje, razmišljanje in dvom, od nje terja jasen odgovor. Ta izstop iz mitiziranega, [[Petrarkizem|petrarkstičnega]] čaščenja, občutno spremeni motiviko, slog in obliko gazele. Opazno se spremeni že sama opevanka – prej posvečeno ime, ki ga ne želi niti izreči, celo »gospod« njegovega srca in poezije, zdaj meščanska deklica, ki sprenevedavo niha med prijaznostjo in prevzetnostjo (Paternu 1977: 218). Menja se tudi jezik – prej vzvišen, govorniški, domala litanijski slog, tu pa občutno znižanje sloga v bližino preprostega nagovornega tona. Prešeren se v označevanju dekleta posluži tudi nekaj hudomušno zafrkljivega [[Sleng|slenga]] (»prevzetno vihaš nos, ko mimo grem«), ki je stilno nasprotje uvodni gazeli. Znižanje tona je prisotno tudi v obliki: svečana dolžina [[Verz|verza]], ki v uvodni gazeli zajema 14 [[Zlog|zlogov]], se tu skrajša na 10 ali 11 zlogov, [[Pripev|pripev]] odpade, sozvočje poteka samo po sklepnih dveh rimanih glasovih (em), od prejšnjega [[Trohej|trohejskega]] pa se premakne k [[Jamb|jambskemu]] [[Ritem|ritmu]].
Tretja gazela je gazela trpljenja in je spet upesnjena v privzdignjenem tonu in slogu. Besedilo temelji na dveh motivih. Prvi, ki poteka skozi [[Besedilo|tekst]] vse do predzadnjega [[Verz|verza]], je motiv popolne ljubezenske predanosti. Nadaljuje ga iz uvodne gazele, vendar je zdaj dopolnjen z motivom trpljenja, kot središča ljubezenske teme, o katerem tam še ni bilo sledu. V zadnjem dvostišju pa mu sledi novo in bistveno motivno dopolnilo: dekletova neodzivnost. O njegovi ljubezenski muki izvoljenka ne želi ničesar vedeti, slišati in ne verjeti. Pesnikova negotovost iz druge gazele je zdaj spremenjena v negotovost negativne vrste. Vsi vedo in vsem stvarem je znano, da jo ljubi, samo ona, ki ji ljubezen velja, ne ve in noče niti vedeti (Paternu 1977: 219). [[Verz]] se poveča na 16 [[Zlog|zlogov]] in se zopet naravna v pretežno [[Trohej|trohejski]] [[Ritem|ritmični]] tok. Tudi [[Rima|rima]] se podobno kot v prvi gazeli razširi na cel [[Pripev|refren]] in zraven na notranjo rimo (»resnica«, »govorica« …). Enoto »de jo ljubim« Prešeren postavi na najbolj poudarjeno [[Stavek|stavčno]] in [[Fonetika|fonično]] mesto, obenem pa se tej enoti vse drugo podreja. Toda stiliziranje ni zajelo samo notranje zgradbe stavkov, temveč tudi njihovo medsebojno povezanost. Med stavki ali posameznimi stavčnimi povednimi deli nastajajo vzporedja in ponavljanja. Povedna enota »ve že« teče tako rekoč skozi celotno besedilo in se z variantnimi osebki (noč, zarja, jutro itd.) ponovi kar desetkrat. Prešernova ponavljalna figurativnost se veže na [[Francesco Petrarca|Petrarko]] – pri njem namreč najdevamo vrsto zgledov podobnega ponavljanja, naštevanja prič pesnikove ljubezni (tako na primer v 162. [[Sonet|sonetu]] [[Canzoniere|''Kanconiera'']]: cvetovi, trave, obala, drevesa itd.). Vendar pa ponavljanje pri Prešernu ni monotono. Členi so namreč urejeni v smotrno vrstenje ali celo stopnjevanje (noč-zarja-jutro-poldne-hlad večera)(Paternu 1977: 220). Ljubezen in njen izraz torej ostajata povzdignjena, vendar nista več abstraktna kot v uvodni gazeli. Oboje je namreč postavljeno v resničen, predmetno določen prostor in v razviden čas. Tudi nagovarjanje je dokaj domače in konkretno, zato bi lahko rekli, da v tretji gazeli prihaja do svojevrstne sinteze »visokega, [[Petrarkizem|petrarističnega]] izražanja« in »nižjega« stila.
Četrto bi lahko imenovali gazela zagovora. Prešeren se tokrat obrne na dekletovo okolico, ki jo prikaže kot sliko [[Ljubljana|ljubljanskih]] meščanskih opravljivk pri obiranju pesnikovih ljubezenskih zgodb in spodbujanju nezaupanja vanj. Obrekljvk ne jemlje resno, še več, njihovo opravljanje obrne v svoj prid, v novo možnost dvorjenja izvoljenki. Obsojenost mu namreč daje možnost spovedi, ki jo naplete tako, da svojo krivdo obrne v dekletovo krivdo, ki pa je čednost: samo ona, sonce lepot, je kriva, da je ni ugledal že prej in da je bil žrtev tavanja za drugimi, samo približnimi lepotami (Paternu 1977: 222). [[Petrarkizem|Petrarkistično]] čaščenje, prisotno že v prejšnjih gazelah, je prodrlo v ospredje. Izvoljenka spet figurira kot roža med cvetkami, kot slavec med pticami in kot kraljica med lepotami. Dolžina [[Verz|verza]] naraste na 16 [[Zlog|zlogov]], prav tolikošno je tudi število vrstic. Toda [[Petrarkizem|petrarkistična]] stilna plast je naravnana tako, da nosi v sebi že tudi že svoje nasprotje. Spreminja jo namreč v igro in neprikrito dvorjenje, ki je bilo [[Slovenščina|slovenskemu jeziku]] dotlej še neznano (Slodnjak 1974: 86). Odmik od [[Petrarkizem|petrarkističnega]] sloga se nakazuje še v preprostejšem nagovornem tonu in v poenostavljenem slovarju. [[Fonetika|Fonična]] figurativnost je tokrat spet omejena na sklepno dvozložno [[Rima|rimo]] brez refrena.
Peta gazela je gazela svarjenja. Nadaljuje lahkotni in dvorljivi ton iz prejšnje pesmi, vendar prinaša vanj dodaten motiv: svarilo o nagli minljivosti dekliške lepote. To predstavlja del, ki pomeni opozicijo popolni zagledanosti v dekletove čare. V sam refren, torej v najbolj izpostavljen del besedila, je Prešeren vložil misel, ki zrelativizira moč ženske lepote: »čas hiti«. Tu se [[Petrarkizem|petrarkizem]] že lomi v smer antipetrarkizma. [[Vesolje|Kozmična]] [[Metafora|metafora]] »zvezda« v tropu [[Satelit|satelitev]] ali primera o nepremagljivem [[Hanibal|Hanibalu]], ki je najbolj povzdignila moč dekletove lepote, ter [[Hiperbola|hiperbola]] o pogledu, ki zadaja usodne rane, spadajo še k [[Petrarkizem|petrarkizmu]], medtem ko opisne oznake, kot je »deklica prevzetna«, ki kot leto se začenja »staratʼ že v srpani«, in pevec, ki ceni sebe in svoje ustvarjalne moči, že težijo na drugo stran. Tudi sklep pesmi z dodatno poetološko mislijo, da bo le poezija dala njeni lepoti večnost, bi lahko razumeli v okviru te pesniške manire (Paternu 1977: 222). Gazela ima zopet sklepni pripev in notranjo [[Rima|rimo]], čeprav je glasovno sozvočje tokrat omejeno na 5 [[Zlog|zlogov]] ob razmeroma dolgem [[Verz|verzu]], ki ima 15 [[Zlog|zlogov]].
Šesta gazela ima pravz v ciklu pravzaprav zaključno mesto, ker je sedma, zadnja gazela epilogno [[Književnost|literarna]] in v svojem tematskem ciklu nima več ljubezni. Najvidnejša značilnost šeste gazele je, da se v njej upesnjeno ljubezensko čustvo zresni, in sicer mnogo bolj kot v tretji gazeli. Glavna tema je tokrat dvom, ki je s povedno enoto »sam ne ve« postavljen za refren besedila. Iz ideje dvoma raste tudi vsa [[Metafora|metafrorika]], ki izhaja iz najrazličnejših področij človekovega dela: za izid svojega dela ne ve ne tisti, ki seje, ne tisti, ki pase, ne tisti, ki kupuje in prodaja, in ne tisti, ki se bojuje, pa tudi on ne, ki piše pesmi (Paternu 1977: 224). Kljub vsemu pa motiv dvoma ne zavzema celotnega besedila – v sklepnem dvostišju se mu pridruži še vedno čakajoče upanje. Slednje je povedano posredno, z mislijo, da bi mu njena naklonjenost dala ogenj ustvarjanja, in s pričakovanjem, da pričujoče ljubezensko razodetje ne bo zadnje. [[Pesem|Pesem]] torej zajema oba pola Prešernovega življenjskega nazora – up in strah. Količinsko pa strah oziroma dvom zajema deset vrstic besedila nasproti dvema sklepnima, ki nosita delno upanje. [[Erotika|Erotična]] tema se začne umikati pesniški in poetološki temi, glavno sporočilo ljubezenske prošnje pa ni več ljubezen sama ali ljubeznsko trpljenje, kot je bilo v tretji gazeli, temveč »pevski ogenj«, torej [[Poezija|poezija]]. Prešeren ne razmišlja več samo o ljubezni, svoji ali njeni, temveč o tem, ali ona njegove pesmi bere ali ne. Izražanje je zopet privzdignjeno. To se ne kaže samo v izbiri gazelskega ustroja (torej zopet [[Pripev|refren]] in notranja [[Rima|rima]]), ampak tudi v kopičenju ponavljalnih paraboličnih figur (sejalec, nomad, kupec, vojščak, pevec), ki sodijo v sistem [[Petrarkizem|petrarkistične]] in [[Barok|baročne]] stilne tradicije. Kljub temu pa je pesniški slovar šeste gazele bolj podomačen – Prešeren primerjave najprej jemlje iz navadnega [[Kmet|kmečkega]] življenja in dela, nato iz meščanskega in [[Vojska|vojaškega]] in nazadnje iz pesnikovega. Očiten je tudi odmik od [[Antika|antičnih]] in [[Klasicizem|klasicističnih]] mitemov. Močno pa je glasovno ornamentiranje, ki se v [[Rima|rimanih]] conah zbere okrog e-jevske [[Vokal|vokalne]] baze (éje-é teče skozi vse rimane stihe). (Paternu 1977: 225)
Zadnja, sedma gazela je [[Književnost|literarno]] epilogna, kjer je v tematskem ospredju, še bolj kot v prvi gazeli, [[Poezija|poezija]] sama. Ta [[Književnost|literarni]] epilog se obrača na bralce, na literarno misleče in kritike, ki izrekajo ob njegovi poeziji pomisleke ter obsodbe. Posebnost je, da odgovarja vsem kritikom hkrati, »razuzdancem« in »tercijalkam«. Nasproti vsemu ostaja pri svojem, natančneje, pri njenem okusu, s čimer utemeljuje izbiro »prijetnega glasu gazelic«. Gazela je torej obrnjena v posvetilni sklepni poklon izvoljenki in njenemu okusu, s tem pa vključena v ton ljubezenskega dvorjenja, ki je vodilni ton cikla. Zato je tudi Prešernova kritika nasprotnikov poenostavljena in omiljena (Paternu 1977: 225). Sedma gazela glede na prejšnjo spet pomeni oddaljitev od visokega ljubezenskega izraza, izražanje je namreč manj razkošno, spet ostaja brez [[Pirpev|refrena]] in notranje [[Rima|rime]]. Slog se mestoma spusti do [[Realizem|realističnega]] reproduciranja vsakdanje govorice njegovih kritikov (»fej te bódi«, »kaj za [[Valentin Vodnik|Vodnikom]] ne hódi«, »jih je vdihnil zlodi«). Tudi sam odgovarja z zelo poljudno frazo: »nisem prašal, kaj se jim po glavi blódi«. V primerjavi z uvodno gazelo, kjer je slog skrajno svečan in govorniški, je sklepno posvetilo povedano mnogo bolj pogovorno, čeprav še vedno toliko umetelno, da ne izstopa iz sicernjšnjega uglajenega tona gazel. (Paternu 1977: 226)
==Viri==
{{Portal: Literatura/povezava}}
*[[France Kidrič]]: ''Prešéren 1800–1838: Življenje pesnika in pesmi''. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1938 (Slovenski pisatelji). {{COBISS|ID=4223235}}
*[[Janko Kos]]: ''Prešernov pesniški razvoj: Interpretacija''. Ljubljana: DZS, 1996. {{COBISS|ID=125953}}
*[[Boris Paternu]]: ''France Prešeren in njegovo pesniško delo'', 1. Ljubljana: MK, 1977. {{COBISS|ID= 9275137 }}
*[[Anton Slodnjak]]: ''Prešernovo življenje''. Ljubljana: MK, 1974. {{COBISS|ID= 30229505 }}
==Zunanje povezave==
{{Wikivir|Pesem moja je posoda tvojega imena}}
[[Kategorija:Dela Franceta Prešerna]]
|