|
Rojena je bila na vzhodnem obrobju Slovenije, v kraju, kjer je bil doma slovničar Pleteršnik. Njen oče je bil tam učitelj; podobno usodo so doživljali slovenski učitelji, ki so jih italijanski nacionalisti izgnali s Primorske.
Študirala je na [[Ljubljana|ljubljanski]] [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] (1942-1945) in na Inštitutu za umetnost in arheologijo v [[Pariz]]u (1945-1948). V Ljubljani so jo učili trije stebri ljubljanske šole: Cankar, Mole in Stele. Po nadaljevanju študija v Franciji je bila med prvimi umetnostnimi zgodovinarji, ki so v dunajsko šolane kroge ljubljanske likoven kritike in umetnostne zgodovine vnesli francoski esprit. Dodala jim je širino poznavalca zbirk v Franciji in življenja umetnikov v francoski prestolnici. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je [[Doktorat|doktorirala]] leta 1977. Med leti 1950-1955 je bila [[kustos|kustosinja]] [[Narodna galerija Slovenije|Narodne galerije Slovenije]] v Ljubljani, nato več desetletij profesorica na [[Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani|Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani]]. Tam je bila od 1978 [[redni profesor|redna profesorica]] za umetnostno zgodovino. V zgodnjem obdobju se je posvečala [[slikarstvo|slikarstvu]] [[19. stoletje|19. stoletja]], potem je prešla na študij modernega in sodobnega slikarstva; sodelovala je pri pripravi grafičnih bienalov, razsatv ilustracij in posameznih sodobnih slikarjev in kiparjev. Pripravila je obširen knjižni pregled slovenskega slikarstva, ki je nadgradil in dopolnil Steletovo in Šijančevo pisanje. Dolga leta je raziskovala javno kiparstvo 20. stoletja in širše slovensko [[kiparstvo]]. Postala je vodilna poznavalka slovenskega kiparstva 20. stoletja. Natančno je spremljala opuse kiparjev, kakor so bili [[Lojze Dolinar]], [[Frančišek Smerdu]], [[Karel Putrih]], [[Zdenko Kalin]], [[Boris Kalin]], [[Jakob Savinšek]], [[France Rotar]]. Skoraj vsakemu od naštetih in drugim je posvetila samostojno monografijo, retrospektivni razstavo ali pripravila vsaj obsežen katalog. Bila je podpornica novih ustvarjalnih smeri v kiparstvu, spremljala, podpirala in pojasnjevala je ustvarjalnost forme vive, posebej v Kostanjevici. Mlajši kolegi so hodili k njej v vsaki zadregi, ki so jo imeli ob analizi omenjenih in drugih kiparjev. Za vsakega je našla dodaten podatek, novo spoznanje. S številnimi kiparji in slikarji je bila kolegica na likovni akademiji. Na tej ustanovi je bila ena prvih, ki je načrtovala vizijo novih prostorov, ki jih šola še vedno nima. V svojo obravnavno različnih tematik je pritegnila tudi mladinsko knjižno [[ilustracija|ilustracijo]], ki je utemeljena prav na šoli, kjer je učila. Redno je predstavljala ustvarjalnost svojih profesorskih kolegov z akademije. Bila je med najbolj spoštovanimi umetnostnimi zgodovinarji v Jugoslaviji; brez njenega pisanja ne bi bilo številnih preglednih katalogov, kakršnih v Sloveniji še danes ni. Dolga leta je sodelovala v slovarski, terminološki komisiji pri SAZU, kjer je bila ena od njenih gonilnih sil do svoje pozne starosti. Razprave o sodobni umetnosti je redno objavljala v časopisih in revijah. <ref>''Enciklopedija Slovenije''. (1988). Knjiga 2. Ljubljana: Mladinska knjiga.</ref> Med njenimi zadnjimi javnimi nastopi je bilo dragoceno pričevanje o enem njenih učiteljev, Izidorju Cankarju.
Kolegi so ji kot prvi podelili prestižno nagrado Izidorja Cankarja za njeno življenjsko delo. Bila je častna članica slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in spoštovana dama, ki so ji sodelavci, učenci in sledilci posvetili poseben spominski zbornik.
|
