Leto šestih cesarjev: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: '''Leto šestih cesarjev''' je leto 238, v katerem je v Rimskem cesarstvu vladalo kar šest cesarjev: Maksimin Tračan, Gordijan I., Gordija... |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 7:
Nekaj mladih aristokratov je v Rimu umorilo cesarskega pobiralca davkov, zemljiški posestniki v [[Afrika (rimska provinca)|Afriki]] pa so v Tisdrusu, sedanjem [[El Djem]]u v [[Tunizija|Tuniziji]], ubili lokalnega [[Guverner]]ja in nato pozvali guvernerja Afrike Gordijana, da prevzame cesarski položaj. Gordijan se je temu upiral, ker je bil star skoraj osemdeset let, potem pa je le privolil pod pogojem, da skupaj z njim kot Gordijan II. vlada njegov sin Mark Antonij Gordijan.
Njuna vladavina je trajala samo dvajset dni. Kapelijan, guverner sosednje province [[Numidija|Numidije]],<ref>Southern, str. 67.</ref> ki je bil Maksiminov pristaš in v zameri z Gordijanoma,<ref>Potter, str. 170.</ref> je s svojo [[III. legija Augusta|III. legijo Augusto]] in enotami vojnih veteranov napadel [[Kartagina|Kartagino]].<ref>Herodijan, 7:9:3.</ref> Gordijan II. se mu je postavil v bran z vojsko neizurjenih vojakov in bil v bitki pri Kartagini premagan in ubit.<ref>Potter, str. 170.</ref> Ko je Gordijan I. izvedel za njegovo smrt, se je obesil.<ref>Canduci, str. 63.
Maksimin, katerega so v [[Rimski senat|senatu]] razglasili za državnega sovražnika in je bil takrat na prezimovanju v [[Sremska Mitrovica|Sirmiju]], se je takoj odzval. Zbral je svojo vojsko, kateri je priključil še [[Panonija (rimska provinca)|panonske]] legije,<ref>Meckler, ''Maximinus Thrax''.</ref> in odšel na pohod na [[Rim]]. Rimski senat je po smrti obeh Gordijanov zaradi strahu pred Maksiminom nujno potreboval novega cesarja. 22. aprila 238 je za socesarja izvolil starejša senatorja Pupijena in Balbina, ki sta bila pred tem v komisiji, ki naj bi organizirala obrambo pred Maksiminom. Drugih kandidatov za prestol ni bilo.
Rimski meščani, naklonjeni Gordijanovi družini, niso bili zadovoljni z njuno izbiro. S palicami in kamenjem so napadli nova cesarja in prisilili senat, da je za cezarja imenoval trinajstletnega Gordijanovega vnuka [[Gordijan III.|Marka Antonija Gordijana Pija]].
Pupijen se je z vojsko odpravil proti Maksiminu, Balbin pa je ostal v Rimu. Maksimin se je medtem znašel v velikih težavah. Ko je februarja 238 prišel do [[Akvileja|Akvileje]], je mesto pred njim zaprlo svoja vrata. Začelo se je [[obleganje]], ki se je zaradi splošnega neuspeha pohoda, pomanjkanja zalog in močnega nasprotovanja senata aprila 238 končalo z uporom [[Rimska legija|legionarjev]]. Vojaki [[II. legija Parthica|II. partske legije]] so v njegovem šotoru ubili Maksimina in njegovega sina Maksima, ki je bil leta 236 razglašen za cesarjevega namestnika, in se konec junija predali Pupijenu. Maksiminovo in Maksimovo truplo so obglavili in njuni glavi odnesli s seboj v Rim. Legionarje so zaradi sodelovanja v odstranitvi državnega sovražnika pomilostili in jih poslali nazaj v province.
Pupijen je ob vrnitvi v Rimu naletel na izgrede, ki jih Balbin ni mogel obvladati. V mestu je izbruhnil še požar, ki se je pretvoril v splošen upor.
Na novcih iz Pupijenove in Balbinove kratke vladavine je na prednji strani podoba enega od njiju, na zadnji strani pa prekrižani roki, ki simbolizirata njuno združeno moč. Njun medsebojni odnos je bil v resnici od samega začetka prepreden s sumničenji in obojestranskim strahom pred umorom. Načrtovala sta dva velika vojna pohoda, Pupijen proti [[Partsko cesarstvo|Partom]] in Balbin proti [[Karpi|Karpom]] (Grant trdi da proti [[Goti|Gotom]] in Partom), ki sta zaradi pogostih sporov, nestrinjanja in nezaupanja propadla.
Med eno od težkih razprav maja ali 29. julija 238 se je vmešala [[pretorijska straža]]. Vdrla je v dvorano s cesarjema, ju aretirala in slekla, ju gola vlekla po rimskih ulicah, mučila in nazadnje ubila. Vladala sta samo 99 dni.
Senat je še istega dne za izključnega cesarja razglasil Gordijana III., čeprav so v resnici v njegovem imenu vladali njegovi svetovalci.
Gordijana I. in II. je senat pobožil.
{{Gallery|align=center
| |||