Matija Čop: Razlika med redakcijama

Nižjo in [[srednja šola|srednjo šolo]] je obiskoval v [[Ljubljana|Ljubljani]]. Šolanje je nato nadaljeval v Ljubljani in na [[Dunaj|Dunaju]], kjer je tri leta študiral tedanjo »filozofijo«. Leta [[1817]] se je z Dunaja vrnil v Ljubljano in bil do leta [[1820]] bogoslovec. Nato je postal [[gimnazija|gimnazijski]] [[profesor]] na [[Reka, Hrvaška|Reki]] (1820-[[1822]]) in v [[Lvov|Lvovu]] (1822-[[1827]]), kjer je bil zadnji dve leti tudi profesorski pripravnik na [[univerza|univerzi]]. Po vrnitvi v Ljubljano se je zopet moral zadovoljiti z mestom gimnazijskega profesorja. Leta [[1828]] je sprejel mesto [[licej|licejskega]] [[knjižničar|knjižničarja]] in po letu [[1831]] je opravljal le to službo.

 

 

Prvi pouk je Matija dobil (tako kakor nekaj let pozneje Prešeren) v župnišču na Rodinah, ker prave šole takrat še ni bilo niti na Rodinah niti na Breznici. Jeseni leta 1807 je odšel v Ljubljano v prvi razred tedanje ljudske šole. Doma ni imel stika z nemščino, zato je imel v obeh razredih težave zaradi nemškega jezika. Zgodaj spomladi leta 1809 so zaradi bližajočih se francoskih čet vse šole v Ljubljani zaprli in Čop se je vrnil domov v Žirovnico. Kakor se čudno sliši, je bila to zanj sreča. V Mostah, v sosednji vasi, je tedaj živel stari oče pisatelja [[Janko Kersnik|Janka Kersnika]], Janez Krstnik Kersnik, ki je bil sicer profesor na ljubljanskem liceju, je bil takrat star 26 let. Ta je malega Matijo v mesecih od spomladi do pozne jeseni leta 1809 poučeval tisto snov, ki mu je v šoli delala težave, zlasti nemški jezik. Kersnik je bil odličen učitelj, saj je bil Čop od tretjega razreda dalje vseskozi odličen učenec.

 

V jeseni leta 1820 se je Matiji uresničila želja in dobil je mesto profesorja na gimnaziji na Reki. Zaposlil se je, vendar šolanja jezikov nikoli ni opustil. Kadar se mu je ponudila priložnost za učenje novega tujega jezika, jo je nemudoma izkoristil.

 

 

Ko je Matija Čop dobil službo profesorja na gimnaziji na Reki, je tam ostal dve leti. V tem času se je posvetil nekaterim najvidnejšim zastopnikom romantične sodobne poezije: Goetheju, Lamartinu, Mooru, zlasti še Byronu, a tudi pisateljem, kakršna sta bila [[Walter Scott]] in [[Alessandro Manzoni]]. Na Reki je spoznal angleško trgovsko družino Mossington, pri njih učil francoščino (tudi hčerko Mary, s katero se je želel poročiti, vendar mu ni uspelo).

Čop je uredil neobdelani del gradiva. 20. marca 1831 je na gubernisjko zahtevo predložil načrt za temeljito reformo knjižnice in za novo postavitev knjižničnega gradiva. Gubernija mu je načrt odobrila in zlasti po tem dejanju je licejska knjižnica začela dobivati povsem novo podobo. O delu na podlagi svojega načrta je Čop konec oktobra leta 1833 ljubljanskemu guberniji natančneje poročal. V poročilu piše, da je končal z »novo sistematično postavitvijo celtonega knjižnega gradiva«, in nadalje, da je potem, ko je za glavno dvorano v novembru leta 1832 dobil nove knjižne omare, moral večji del gradiva prestaviti in prurediti, pri tem pa je »neprekinjeno« izdeloval tudi osnovni katalog vsega gradiva. V poročilu med drugim podrobno piše o tem, kako je moral stare, neobdelane knjižne fonde najprej očistiti prahu in trohnobe, ki so se »desetletja« nabirali na njih, potem pa jih postaviti na ustrezna mesta in jih primerno obdelati. Celotno gradivo je bilo v tistem času shranjeno v štirih sobah s sedemdesetimi omarami, v posameznih omarah je bilo gradivo postavljeno po abecednem redu, upoštevani so bili tudi različni formati, še posebna pozornost pa je bila namenjna slovanskim tekstom, Zoisovi knjižni zbirki ter [[inkunabula|inkunabulam]]. Poročilo pa se končuje z besedami: "Z novo in na splošno sistematično, v nekaj primerih pa z večinoma alfabetsko postavitvijo knjig, je postala uporaba knjižnice bistveno lažja. Sedaj bomo nadaljevali s sestavljanjem osnovnega kataloga."

 

 

Matija Čop je bil knjižničar evropskega formata. Vedel je, kako je treba urediti takšno ustanovo, da bo čimbolj uporabna, in temu urejanju je skoraj sedem let posvečal vse svoje moči. Tudi doma so se mu knjige nabirale in narasle v knjižnico, ki je na koncu štela blizu 4.000 zvezkov v skoraj vseh evropskih jezikih. Matijo Čopa upravičeno štejemo za prvega slovenskega bibliotekarja in upravičeno je danes po njem imenovano najvišje priznanje na področju našega bibliotekarstva: Čopova diploma.

 

* Krain's Vorzeit und Gegenwart. Krainische Literatura. Krajnska Čbelica, bukvica 1-3.- Illyrisches Blatt 1833. Nr. 7,8. (Čopova objava Čelakovske kritike v nemškem prevodu in dostavek h kritiki)

* Slowenischer ABC-Krieg. Nr. 1-3.- Ausserordentliche Beilage zum Illyrischen Blatt 1833. Nr. 13-15,17.