Špelca Čopič: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
G-Cup (pogovor | prispevki)
G-Cup (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1:
'''Jelisava Čopič (Špelca)''', [[Slovenci|slovenska]] [[umetnostna zgodovinarka]], * [[18. oktober]] [[1922]], [[Pišece]], ŽiviLjubljana, v21. Ljubljanifebruar 2014.
 
== Življenje in delo ==
Rojena je bila na vzhodnem obrobju Slovenije, v kraju, kjer je bil doma slovničar Pleteršnik. Njen oče je bil tam učitelj; podobno usodo so doživljali slovenski učitelji, ki so jih italijanski nacionalisti izgnali s Primorske.
Študirala je na [[Ljubljana|ljubljanski]] [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] (1942-1945) in na Inštitutu za umetnost in arheologijo v [[Pariz]]u (1945-1948) ter 1977 [[Doktorat|doktorirala]] na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Med leti 1950-1955 je bila [[kustos|kustosinja]] [[Narodna galerija Slovenije|Narodne galerije Slovenije]] v Ljubljani, nato profesorica na [[Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani|Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani]] in tam od 1978 [[redni profesor|redna profesorica]] za umetnostno zgodovino. V zgodnjem obdobju se je posvečala [[slikarstvo|slikarstvu]] [[19. stoletje|19. stoletja]], potem je prešla na študij modernega in sodobnega slikarstva; pripravila je obširen knjižni pregled le tega. Raziskovala je javno kiparstvo 20. stoletja in širše slovensko [[kiparstvo]]. Postala je vodilna poznavalka slovenskega kiparstva 20. stoletja, opusov kiparjev, kakor so bili [[Lojze Dolinar]], [[Frančišek Smerdu]], [[Karel Putrih]], [[Zdenko Kalin]], [[Boris Kalin]], [[Jakob Savinšek]], [[France Rotar]]. V obravnavno je pritegnila tudi mladinsko knjižno [[ilustracija|ilustracijo]] in redno predstavljala ustvarjalnost svojih profesorskih kolegov z akademije. Dolga leta je sodelovala v slovarski, terminološki komisiji pri SAZU, kjer je bila ena od njenih gonilnih sil. Razprave o sodobni umetnosti je redno objavljala v časopisih in revijah. <ref>''Enciklopedija Slovenije''. (1988). Knjiga 2. Ljubljana: Mladinska knjiga.</ref>
 
Kolegi so ji kot prvi podelili prestižno nagrado Izidorja Cankarja za njeno življensko delo.
Študirala je na [[Ljubljana|ljubljanski]] [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] (1942-1945) in na Inštitutu za umetnost in arheologijo v [[Pariz]]u (1945-1948). terBila 1977je [[Doktorat|doktorirala]]med naprvimi umetnostnimi zgodovinarji, ki so v dunajsko šolane kroge vnesli francoski esprit. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je [[Doktorat|doktorirala]] leta 1977. Med leti 1950-1955 je bila [[kustos|kustosinja]] [[Narodna galerija Slovenije|Narodne galerije Slovenije]] v Ljubljani, nato več desetletij profesorica na [[Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani|Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani]]. inTam tamje bila od 1978 [[redni profesor|redna profesorica]] za umetnostno zgodovino. V zgodnjem obdobju se je posvečala [[slikarstvo|slikarstvu]] [[19. stoletje|19. stoletja]], potem je prešla na študij modernega in sodobnega slikarstva; pripravilasodelovala je pri pripravi grafičnih bienalov. Pripravila je obširen knjižni pregled leslovenskega slikarstva, ki je nadgradil in dopolnil Steletovo in Šijančevo tegapisanje. RaziskovalaDolga leta je raziskovala javno kiparstvo 20. stoletja in širše slovensko [[kiparstvo]]. Postala je vodilna poznavalka slovenskega kiparstva 20. stoletja,. Natančno je spremljala opusovopuse kiparjev, kakor so bili [[Lojze Dolinar]], [[Frančišek Smerdu]], [[Karel Putrih]], [[Zdenko Kalin]], [[Boris Kalin]], [[Jakob Savinšek]], [[France Rotar]]. Skoraj vsakemu od naštetih je posvetila samostojno monografijo, retrospektivni razstavo ali pripravila vsaj obsežen katalog. Bila je podpornica novih ustvarjalnih smeri v kiparstvu, spremljala, podpirala in pojasnjevala je ustvarjalnost forme vive, posebej v Kostanjevici. S številnimi je bila kolegica na likovni akademiji. Na tej ustanovi je bila ena prvih, ki je načrtovala vizijo novih prostorov, ki jih šola še vedno nima. V obravnavno je pritegnila tudi mladinsko knjižno [[ilustracija|ilustracijo]] in redno predstavljala ustvarjalnost svojih profesorskih kolegov z akademije. Dolga leta je sodelovala v slovarski, terminološki komisiji pri SAZU, kjer je bila ena od njenih gonilnih sil do svoje pozne starosti. Razprave o sodobni umetnosti je redno objavljala v časopisih in revijah. <ref>''Enciklopedija Slovenije''. (1988). Knjiga 2. Ljubljana: Mladinska knjiga.</ref> Med njenimi zadnjimi javnimi nastopi je bilo dragoceno pričevanje o enem njenih učiteljev, Izidorju Cankarju.
 
Kolegi so ji kot prvi podelili prestižno nagrado Izidorja Cankarja za njeno življenjsko delo. Bila je častna članica slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in spoštovana dama, ki so ji kolegi posvetili poseben spominski zbornik.
 
== Glej tudi ==