Emil Korytko: Razlika med redakcijama

 

==Izgnanstvo v Ljubljani==

Korytka je kot političnega prestopnika [[Klemens von Metternich]] obsodil na internacijo v [[Ljubljana|Ljubljani]], kjer se je kmalu spoprijateljil s takratnimi intelektualci in vplivnimi osebami. Izpostaviti velja osebnosti kot so [[Blaž Crobath]], [[Matija Čop]] in [[France Prešeren]], ki naj bi mu pomagal pri učenju slovenščine, le ta pa naj bi mu v zameno dajal inštrukcije iz poljskega jezika. Prav tako naj bi, vse do prepovedi s strani Metternicha, s Prešernom hodila na daljše izlete. Njegovo življenje v [[Ljubljana|Ljubljani]] je bilo strogo nadzorovano, policiji je celo moral sporočati, kdo so njegovi prijatelji. V [[ljubljana|Ljubljani]] se je seznanil z idejo [[ilirizem|ilirizma]] in postal zagovornik [http://www.locutio.si/avtorji.php?ID=138&clanek=449 slovanske vzajemnosti]. Bil je trdnega prepričanja, da si slovenščina zasluži ohranitev v knjižnjem jeziku. Za slovensko kulturo je pomemben kot zbiralec [[slovenske ljudske pesmi|slovenskih ljudskih pesmi]]. Tako je po njegovi smrti, med letoma 1839 in 1944, v petih zvezkih izšla njegova zbirka ''Şlovénşke péşmi, krajnskiga naróda'', natisnjene v tiskarni [[Jožef Blaznik|Jožefa Blaznika]]. Sodeloval je tudi v beletrističnem časopisu ''[[Carniolia]]'', kjer je med drugimi od deželnega guvernerja Šmidburga (nem. [[Schmidburg]]) dobil dovoljenje za objavo dvanajstih slik kranjskih narodnih noš, ki so ohranjene še danes. Pokopan je na ljubljanskem [[Navje, Ljubljana|Navju]].