Alpski botanični vrt Juliana: Razlika med redakcijama

Alpski botanični vrt Julijana leži na 800 m nadmorske višine in je obsega 2572 m². Je najstarejši alpski botanični vrt v Sloveniji. Leta 1943 Albert Bois de Chesne ni imel več dostopa do vrta, vendar je zanj plačeval še vse do leta 1947. Po 2. svetovni vojni je za vrt skrbela botaničarka dr. [[Angela Piskernik]], ki je poskrbela, da so slovenski botaniki pod njenim vodstvom vrt obnovili in ga leta 1951 zavarovali. Leta 1962 je vrt dokončno prešel pod upravo Prirodoslovnega muzeja Slovenije.

V začetku leta 1947 je Referat za varstvo prirode pri Zavodu za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije vzel vrt pod svoje varstvo, saj zanj formalno ni nihče skrbel. Botaniki Gozdarskega inštituta Slovenije in Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani so ga začeli obnavljati, organizirali so ekskurzije in nosili rastline v vrt. Leta 1949 pa je skrb za vrt prevzel Prirodoslovni muzej v Ljubljani na čelu z ravnateljico dr. [[Angela Piskernik|Angelo Piskernik]]. V Uradnem listu LRS (št. 21 z dne 19. 6. 1951) je izšla odločba, s katero je Svet vlade LRS za prosveto in kulturo zavaroval Juliano kot: "prirodno znamenitost, ki ima velik prirodoslovno-znanstveni ter turistično-propagandni pomen in svetovni sloves zaradi v njem zbrane dolinske, gorske, subalpske in alpske flore, flore melišč in prodišč". Po letu 1953 sta za Juliano skrbeli občina Bovec in Goriška turistična zveza vendar ni bilo pravega vodstva, nakar ga je leta 1962 dokončno prevzel Prirodoslovni muzej Slovenije. Za preureditev sta od leta 1959 skrbela prof. Ciril Jeglič, ki se mu je leta 1960 pridružil tedanji muzejski kustos za botaniko Tone Wraber. Leta 1981, po sprejetju zakona o [[Triglavski narodni park|Triglavskem narodnem parku]], so v park vključili tudi vrt kot spomenik oblikovane narave. Zanj pa še vedno skrbi Prirodoslovni muzej Slovenije.