|
Za '''[[književnost]] in [[gledališče]] [[1960.|60. let]]''' so značilni [[uporništvo]] in [[napad]], postavljanje [[ogledalo|ogledala]] družbi in iskanje [[ideal]]a. V tem desetletju kriz in spopadov, so bili [[pisatelj]]i, sodobniki priča postavitvi [[Berlinski zid|Berlinskega zidu]], ter bili priče [[Vietnamska vojna|vojne v Vietnamu]], pariškemu maju [[1968]], [[praška pomlad|praške pomladi]] in [[kitajska kulturna revolucija|kitajske kulturne revolucije]], [[izziv|izzvani]], da so se [[opredelitev|opredelili]]. Dogodki so spolitizirali [[književnost]] in razdelili [[literat]]e. Zaradi [[emancipacija|emancipacije]] in osvoboditve iz [[tradicija|tradicionalnih]] spon je na koncu od [[umetniško sporočilo|sporočila]] rodu iz [[1968]] vendar ostalo več kot samo [[beseda|besede]].
{{cleanup}}
== KNJIŽEVNOST IN GLEDALIŠČE 60. LET -uporništvo in napad,ogledalo in ideal ==
Tema [[ Nemčija|Nemčije]] je bila žgoča. V 60. letih so vsi veliki pisatelji nemškega povojnega časa pisali [[ romaneroman]] e, ki so se uvrstili med njihove najpomembnejše [[ stvaritev|stvaritve]], vsi pa soočajo bralce z njihovo lastno deželo. To so ''Tretja knjiga o Achimu '' ( [[1961 ]]) [[Uwe Johnson|Uweja Johnsona ]], ''Klovnovi pogledi '' ( [[1963 ]]) [[Heinrich Böll|Heinricha BollaBölla]], ''Pasja leta '' ( [[1963 ]]) Gunterja[[Günter Grass|Günterja Grassa ]], ''Samorog '' ( [[1966 ]]) [[Siegfried Lenz|Siegfrieda Lenza ]]. ▼- [[Uvod]]
- [[Izpoved ali dokaz?]]
- [[V ospredju Evropejci in Severnoameričani]]
- [[Maova knjižica in Gulagi]]
- [[Anglo-ameriške knjižne uspešnice]]
Njihove teme so bile, povedano na kratko, zveriženje človeka[[človek]]a pod [[ Tretji rajh|Hitlerjevo vladavino]], ovire pri razumevanju med državljani obeh delov razdeljene dežele ter borna zasebna in javna [[nravnost ]] veliko preveč prilagodljive družbe nemškega [[gospodarski čudež|gospodarskega čudeža ]]. [[Zahodna Nemčija|Zahodnonemški ]] pisatelji so postali [[vest ]] svojega (delnega) [[ narodanarod]] a, čeprav sami tega niso hoteli vedno priznavati. ▼[[Berlinski zid]] in [[Vietnamska vojna]], pariški maj [[1968]], [[praška pomlad]] in [[kitajska kulturna revolucija]]- desetletje kriz in spopadov je izzvalo evropske [[pisatelje]], da so se opredelili, spolitiziralo [[književnost]] in razdelilo [[literate]]. [[Emancipacija]], osvoboditev iz tradicionalnih spon- na koncu je od sporočila rodu iz 1968 vendar ostalo več kot samo besede.
Takšna vloga je bila bolj tvegana na oni strani [[ železna zavesa|železne zavese]]. Po [[ UlbrichtoviUlbricht]] ovi zgraditvi zidu se je le malokomu posrečilo izseliti se iz [[NDR]]. [[kritika|Kritične ]], [[uporništvo|uporniške ]] glasove, na primer [[ Wolf Biermann|Wolfa Biermanna]], so zadušili z dolgoletnimi prepovedmi[[prepoved]]mi [[nastopanje|nastopanja ]] in [[objavljanje|objavljanja ]]. [[Christa Wolf]], takratna kandidatka za članico [[ CKcentralni komite|centralnega komiteja]] [[Socialistična enotne stranke Nemčije|Socialistične enotne stranke Nemčije]], je dosegla z romanom ''Razdeljeno nebo '' (1963) v enem letu sedem [[izdaja|izdaj ]]. Samo zato, ker se njeno prikazovanje nemške razdelitvene [[beda|bede ]] drži mej [[uradno ]] še možnega, so roman lahko natisnili v [[ vzhodni Berlin|vzhodnem Berlinu]]. ▼
▲Tema [[Nemčije]] je bila žgoča. V 60. letih so vsi veliki pisatelji nemškega povojnega časa pisali [[romane]], ki so se uvrstili med njihove najpomembnejše [[stvaritve]], vsi pa soočajo bralce z njihovo lastno deželo. To so Tretja knjiga o Achimu (1961) Uweja Johnsona, Klovnovi pogledi (1963) Heinricha Bolla, Pasja leta (1963) Gunterja Grassa, Samorog (1966) Siegfrieda Lenza.
▲Njihove teme so bile, povedano na kratko, zveriženje človeka pod [[Hitlerjevo vladavino]], ovire pri razumevanju med državljani obeh delov razdeljene dežele ter borna zasebna in javna nravnost veliko preveč prilagodljive družbe nemškega gospodarskega čudeža. Zahodnonemški pisatelji so postali vest svojega (delnega) [[naroda]], čeprav sami tega niso hoteli vedno priznavati.
▲Takšna vloga je bila bolj tvegana na oni strani [[železne zavese]]. Po [[Ulbrichtovi]] zgraditvi zidu se je le malokomu posrečilo izseliti se iz [[NDR]]. Kritične, uporniške glasove, na primer [[Wolfa Biermanna]], so zadušili z dolgoletnimi prepovedmi nastopanja in objavljanja. [[Christa Wolf]], takratna kandidatka za članico [[CK Socialistične enotne stranke Nemčije]], je dosegla z romanom Razdeljeno nebo (1963) v enem letu sedem izdaj. Samo zato, ker se njeno prikazovanje nemške razdelitvene bede drži mej uradno še možnega, so roman lahko natisnili v [[vzhodnem Berlinu]].
== Izpoved ali dokaz? ==
[[Slika:Skupina-47.jpg|thumb|250px|Skupina 47]]
KateroŠestdeseta drugo desetletje poleta 1945 jeso delo pisateljev in [[gledališčnikovgledališčnik]]ov tako zelo obremeniloobremenila s [[politizacijo]]?, kot nobeno drugo desetletje po [[Druga svetovna vojna|II. svetovni vojni]]. V [[Vzhodna Nemčija|vzhodni Nemčiji]] je tudi zaradi politizacije razpadla [[Skupina 47]], uveljavljena predstavnica povojne [[književnosti]].
Celo njeni [[antiavtoritarni]] pisci 1965 niso hoteli slediti Petru Weissu, ko je zahteval odločitev za [[socializem]]: »Med možnostma, ki mi zdaj preostajata na izbiro, vidim le v socialistični družbeni ureditvi možnost za odpravo obstoječih [[nepravilnosti]] v svetu.« Hans Magnus Enzensberger mu je ugovarjal v svoji reviji Kursbuch: »Ne more vsakdo stresati naokoli svoje izpovedi. (...) Zlahka pogrešam levičarsko [[moralno orožje]]. Nisem [[idealist]]. Raje kot [[izpovedi]] imam [[dokaze]]. Ljubši kor [[čustva]] so mi [[dvomi]]. Sovražim revolucionarno čvekanje. Ne potrebujem protislovnih podob sveta. Ob dvomu odloča resničnost.« ▼Celo njeni [[antiavtoritarnost|antiavtoritarni]] pisci [[1965]] niso hoteli slediti [[Peter Weiss|Petru Weissu]], ko je zahteval odločitev za [[socializem]]:
Peter Weiss, nemški pisatelj s švedskim [[državljanstvom]] in Član [[Komunistične stranke]] Švedske, je istega leta (1965) spravil z [[dokumentarno igro]] Raziskava, [[oratorijem]] v 11 spevih na podlagi listin [[frankfurtskega]] taboriščnega procesa, na evropske odre razpravo o [[koncentracijskem taborišču]] [[Auschwitz]]- ob tem je napisal [[pasijonko]] ali [[propagandno igro]]. ▼: »''Med možnostma, ki mi zdaj preostajata na izbiro, vidim le v socialistični družbeni ureditvi možnost za odpravo obstoječih [[nepravilnost]]i v svetu.''«
[[Gledališče]] je preplavila [[dokumentarnost]]. V [[Andorri]] je Max Frisch [[1961]] ustvaril izmišljeno [[parabolo]] o posamezni in skupni krivdi. Drugače pa sta ravnala Rolf Hochhuth, ki je leta [[1963]] z igro Namestnik božji neposredno obsodil molk Vatikana on Hitlerjevem uresničevanju »dokončne rešitve judovskega vprašanja«, in Heinar Kipphardt o [[cerkveni in jedrski politiki]], ki sta zelo odmevno [[sodobnost]] in njena moralna merila. ▼[[Hans Magnus Enzensberger]] mu je ugovarjal v svoji reviji ''Kursbuch'':
V gledališče je prihajalo novo [[občinstvo]]. Veliko bolj so ga zanimali odgovori na žgoča sodobna vprašanja kot pa še tako bleščeče in komediantsko zaigrane [[absurdnosti]] življenja, kakor jih je na začetku desetletja z nenadnim uspehom- kakor bi se pojavil [[komet]]- prikazal Harold Pinter v Hišniku. Šele sčasoma so gledalci dokumentarnih iger spoznali, da njihovo navidezno objektivnost gradi precejšen delež umetniškega urejanja in da šele iz tega izvira njeno učinkovanje. Druga pota je ubiralo [[newyorško]] Živo gledališče, ki je 1961 redno gostovalo po [[Evropi]]. Tudi v njem so bila v središču sodobna vprašanja in ozaveščanje o družbenih razmerah, in ker je skupina igrala [[ekspresivno]], [[spontano]] in [[anarhaično]], je pritegovala občinstvo. ▼▲Celo njeni [[antiavtoritarni]] pisci 1965 niso hoteli slediti Petru Weissu, ko je zahteval odločitev za [[socializem]]: »Med možnostma, ki mi zdaj preostajata na izbiro, vidim le v socialistični družbeni ureditvi možnost za odpravo obstoječih [[nepravilnosti]] v svetu.« Hans Magnus Enzensberger mu je ugovarjal v svoji reviji Kursbuch: » ''Ne more vsakdo stresati naokoli svoje izpovedi. (...) Zlahka pogrešam levičarsko [[moralno orožje]]. Nisem [[idealist]]. Raje kot [[ izpovediizpoved]] i imam [[ dokazedokaz]] e. Ljubši kor [[ čustvo|čustva]] so mi [[ dvomidvom]] i. Sovražim [[revolucija|revolucionarno ]] čvekanje. Ne potrebujem protislovnih podob sveta. Ob dvomu odloča resničnost. ''«
▲Peter Weiss, nemški pisatelj s [[Švedska|švedskim ]] [[državljanstvom]] in Člančlan [[ Komunistična stranka Švedske|Komunistične stranke ]] Švedske ]], je istega leta ( [[1965 ]]) spravil z [[ dokumentarna igra|dokumentarno igro]] ''Raziskava '', [[ oratorijemoratorij]] em v 11 spevih[[spev]]ih na podlagi listin [[ frankfurtski taboriščni proces|frankfurtskega ]] taboriščnega procesa ]], na [[Evropa|evropske ]] [[oder|odre ]] razpravo o [[ koncentracijsko taborišče|koncentracijskem taborišču]] [[Auschwitz]] - ob tem je napisal [[ pasijonka|pasijonko]] ali [[ propagandna igra|propagandno igro]].
▲[[Gledališče]] je preplavila [[dokumentarnost]]. V ''[[ AndorriAndora (igra)|Andori]] '' je [[Max Frisch ]] [[1961]] ustvaril izmišljeno [[ parabola|parabolo]] o posamezni in skupni [[krivda|krivdi ]]. Drugače pa sta ravnala [[Rolf Hochhuth ]], ki je leta [[1963]] z igro ''Namestnik božji '' neposredno obsodil molk Vatikana[[Vatikan]]a onob Hitlerjevem uresničevanju » [[dokončna rešitev|dokončne rešitve judovskega vprašanja ]]«, in [[Heinar Kipphardt ]] o [[ cerkev|cerkveni ]] in jedrski[[jedrsko politikiorožje|jedrski]] politiki, ki sta zelo odmevno zrcalili [[sodobnost]] in njena moralna merila.
▲V gledališče je prihajalo novo [[občinstvo]]. Veliko bolj so ga zanimali odgovori na žgoča sodobna vprašanja kot pa še tako bleščeče in komediantsko zaigrane [[ absurdnostiabsurdnost]] i življenja, kakor jih je na začetku desetletja z nenadnim uspehom - kakor bi se pojavil [[komet]] - prikazal [[Harold Pinter ]] v ''Hišniku ''. Šele sčasoma so gledalci dokumentarnih iger spoznali, da njihovo navidezno objektivnost gradi precejšen delež umetniškega urejanja in da šele iz tega izvira njeno učinkovanje. Druga pota je ubiralo [[ newyorškoNew York|njujorško]] ''[[Živo gledališče ]]'', ki je 1961 redno gostovalo po [[ Evropa|Evropi]]. Tudi v njem so bila v središču sodobna vprašanja in [[ozaveščanje ]] o družbenih razmerah, in ker je skupina igrala [[ ekspresivnost|ekspresivno]], [[ spontanost|spontano]] in [[ anarhaičnost|anarhaično]], je pritegovala občinstvo.
== V ospredju Evropejci in Severno američani ==
[[Slika:Shakespeare.jpg|thumb|Shakespeare]]
Svetovna književna dela ne zaživijo že z nastankom, temveč šele s prehajanjem v druge [[jezikejezik]]e. Po podatkih [[UNESCO|Unesca]] za [[1964]] je bil najpogosteje prevajan [[Shakespeare]], sledili so mu [[Lenin]] ter [[Enid Blyton]], [[Agatha Christie]] in [[Georges Simenon]], trojica iz številne skupine pisateljev mladinskih pripovednih del in [[kriminalka|kriminalk]]. Med [[romanopisec|romanopisci]] so bili najbolj prevajani [[John Steinbeck]], [[Hemingway]], [[Alberto Moravia]] - in [[Jean-Paul Sartre]] z [[avtobiografija|avtobiografijo]] ''Besede'' ([[1964]]), dramami[[drama]]mi in romani.
[[Britanci]], [[Francozi]] in [[Američani]], s takšnim zaporedjem [[narod|narodne pripadnosti]] prevajanih pisateljev je [[statistika]] [[Unesca]] še enkrat potrdila svetovno prevlado [[Zahod|evropsko-severnoameriške]] [[kultura|kulture]]. Toda v svetovno književnost so z novimi imeni vstopili tudi [[Japonci]] in [[Latinoameričani]] oziroma so postali v Evropi znani z nekajdesetletno zamudo šele v [[1950.|50. letih]]. To velja za dela [[Argentinci|Argentinca]] [[Octavio Paz|Octavia Paza]], drugače pa je bilo z romanom ''Sto let samote'' [[Kolumbijci|Kolumbijca]] [[Gabriel Garcia Marquez|Gabriela Garcie Marqueza]] iz [[1967]]. Prva [[naklada]] je bila razprodana v dveh tednih in tudi po svetu je zaslovel prav kmalu.
== Maova knjižica in gulagi ==
Najbolj osupljiv dokaz, da je zanimanje prešlo meje [[evrocentrizem|evrocentrizma]], je prinesel [[uporništvo|uporniški]] [[mladina|mladi rod]] 60. let. V [[rdeča|rdeče]] [[umetno usnje]] vezane ''Besede'' [[predsednikapredsednik]]a [[Mao ZedongaZedong]]a so kot [[Rdeča knjižica]] prehajale iz rok v roke. Veliki predsednik je napovedoval bližnjo zmago [[socializem|socializma]] nad »hudičem« [[imperializem|imperializma]]. Tisoči [[Evropejci|Evropejcev]] so navdušeno sprejemali sporočilo Rdeče knjižice, pri tem pa spregledali, kako surovo [[Kitajska]] krši [[temeljne človekove pravice]].
V [[hladna vojna|hladni vojni]] je bila strah zbujajoča politična [[nasprotnica]] [[supersila]] [[Sovjetska zveza]]. [[Aleksander Isajevič Solženicin]], priča in žrtev kazenskih taborišč [[Stalin|Josipa V. Stalina]], je lahko [[1962]] pod varstvom [[Nikita Hruščov|Nikite S. HruščkovaHruščova]] objavil ''En dan Ivana Denisoviča'', prvo poročilo o [[gulagihgulag]]ih , [[Sibirija|sibirskih]] [[delovno taborišče|delovnih taboriščih]]. Poznejši Solženicinovi obračuni s [[stalinizem|stalinizmom]] (''Rakov oddelek'', ''Prvi krog'') niso smeli iziti v [[Sovjetska zveza|ZSSR]], vendar so [[1968]] prišli na [[Zahod]] in so izšli v številnih prevodih[[prevod]]ih. To je bilo značilno, saj so prav takrat [[čete]] [[Varšavski pakt|Varšavskega pakta]] zatrle v [[Češkoslovaška|Češkoslovaški]] poskus uresničevanja »socializma s človeško podobo«, s čimer se je končala [[praška pomlad]].
== Anglo-ameriške knjižne uspešnice ==
Iz [[ZDA]], države z bolj ali manj [[literarna uspešnica|literarnimi uspešnicami]], sta prišla ''Herzog'' (1964) [[Saul Bellow|Saula Bellowa]], in ''Ameriški sen'' (1965) [[Norman Mailer|Normana Mailerja]], rezek, zasrašujoč [[newyorškiNew York|njujorški]] roman. Največ razpravljanja pa je sprožil [[emancipacija|emancipacijski]] roman ''Skupina'' (1963) pisateljice [[Mary McCarthy]]. Njegova [[spolna sproščenost]] je bila [[spotikljivost|spotikljiva]] tudi za Evropo, v kateri je [[londonskolondon]]sko [[sodišče]] šele [[1960]] oprostilo ''[[Ljubimec lady Chatterley|Ljubimca lady Chatterley]]'' [[David Herbert Lawrence|Davida Herberta Lawrencea]] obtožbe zaradi [[pornografija|pornografskosti]] in dovolilo objavo neokrnjenega besedila.
Umetnost svobodnega [[ pripovedništvo|pripovedništva]] je dosegla enega vrhov v romanu ''Naj mi bo ime Gantenbein '' (1965) [[Švicarji|Švicarja ]] [[Max Frisch|Maxa Frischa ]], v romanu neomejenih možnosti [[fantazija|fantazije ]] in [[domišljija|domišljije ]], begajočega prepleta [[ iluzija|iluzije]] in življenske[[življenjska modrost|življenjske modrosti ]]. ▼
[[Kategorija:Književnost]]
▲Umetnost svobodnega [[pripovedništva]] je dosegla enega vrhov v romanu Naj mi bo ime Gantenbein (1965) Švicarja Maxa Frischa, v romanu neomejenih možnosti fantazije in domišljije, begajočega prepleta [[iluzije]] in življenske modrosti.
[[Kategorija:Gledališče]]
| 