Uzurpator: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{v delu}} '''Uzurpator''' (iz latinskega usurpatio – prilaščanje, prisvajanje) je posameznik ali skupina posameznikov, ki s silo in brez pravne osnove... |
Posledice |
||
Vrstica 13:
Uzurpatorji so bili praviloma provincijski guvernerji, poveljniki veliki skupin [[Rimska legija|rimskih legij]] ali prefekti pretorijske straže, ki so imeli nadzor nad Rimom. Če se legije niso strinjale z izbranim cesarjem, so za cesarja pogosto razglasile kar svojega poveljnika. V takšnih primerih je sledil spopad med kandidatoma, ki se je redko končal s pravo bitko, ker se legionarji praviloma niso borili proti legionarjem.
Za uspešen nasilen prevzem oblasti sta bila pomembna predvsem dva pogoja: zvestoba legionarjev, ki je bila v veliki meri odvisna od količine plena ali denarne nagrade, obljubljene za zmago, in zaupanje v vojaške sposobnostih poveljnika, od katerega je bila odvisna morala. Če eden ali oba pogoja nista bila v celoti izponjenena, je to običajno pomenilo smrt uzurpatorja v rokah njegovih vojakov. Ker so imeli cesarji neko ozadje in politično kredibilnost, je moral biti uzurpator zelo karizmatična osebnost, saj je vsak dvom vanj pomenil njegovo prezgodnjo smrt.
Uspešna uzurpacija oblasti je za uzurpatorja vedno pomenila nekoliko krhek politični položaj, ker je prestol dosegel z nasilnimi sredstvi. Nevarnost nove uzurpacije je bila vedno prisotna, zato je med prve ukrepe uzurpatorjev spadala postavitev zaupanja vrednih oseb na ključne položaje v cesarstvu. Uzurpatorji so se pogosto sklicevali tudi na prednike, s katerimi so želeli potrditi svojo verodostojnost in pravico do prestola. Pogosto so se sklicevali na prikrite starševske povezave s priljubljenimi prejšnjimi cesarji, ki so nemalokrat zmedle zgodovinarje. Večina uzurpatorjev je s podkupovanjem poskušala ohraniti zadovoljstvo in zvestobo svojih legij, ki so zagotavljale njihov obstanek na prestolu.
===Posledice===
Poplava uzurpatorjev v 3. stoletju je imela globoke posledice v upravni in vojaški organizaciji cesarstva. Strah pred morebitnimi tekmeci je postala glavna gonilna sila razvoja rimskega sveta od zgodnjega do poznega cesarstva.
Med najbolj opazne spremembe zagotovo spada delitev in večanje števila rimskih provinc. Province so upravljali guvernerji, ki so bili bodisi prokonzuli, propretorji ali prokuristi, katerim so dodelili določeno število [[Rimska legija|legij]], odvisno od varnostnih razmer v provinci. Velike vojaške kontingente sta imeli na primer guvernerja na donavski meji v [[Mezija|Meziji]] in [[Panonija (rimska provinca)|Panoniji]]. Veliko število legij je za guvernerje pomenilo moč in skušnjavo, da bi se dokopali do cesarskega prestola. Trditev potrjuje dejstvo, da je večina uzurpatorjev prišla iz obmejnih regij v [[Sirija (rimska provinca)|Siriji]] in meji ob [[Ren|Renu]]u in [[Donava|Donavi]], kjer je bilo prisotno največje število vojakov. Kritične obmejne province so zato postopoma razdelili na več manjših in s tem preprečili kopičenje moči v rokah enega človeka. Lep primer je Sirija, katero so sredi 3. stoletja razdelili na štiri province: Tri Dakije, [[Kapadokija (rimska provinca)|Kapadokijo]], Kelesirijo in Palestinsko Sirijo. Na podoben način so Mezijo radelili na Gornjo in Spodnjo Mezijo. [[Dardanija|Dardanijo]] sa kasneje ločili od Mezije. Panonijo so razdelili na štiri province: [[Prva Panonija|Prvo]] in [[Druga Panonija|Drugo Panonijo]] ter [[Panonija Valerija|Valerijo]] in [[Savska Panonija|Savijo]].
Stalen strah pred državljansko vojno je cesarje prisilil, da so imeli legije stalno v svoji bližini in pripravljene na morebitne grožnje. Posledica je teh ukrepov bila geografska delitev legij na legije ''limitanei'', ki so ostale na meji, in ''comitatenses'', ki so bile nastanjene na strateških točkah v notranjosti cesarstva. Med prvimi legijami ''comitatenses'' je bila [[II. legija Parthica|II. partska legija]], ki je bila v času od [[Septimij Sever|Septimija Severja]] nastanjena v Albanskih hribih v bližini Rima.
Z umikom vojakov v notranjost cesarstva so postale meje manj varne. Vdori [[Goti|gotskih]] in drugih [[Germani|germanskih]] plemen čez Ren in Donavo so bili vedno bolj pogosti, na vzhodu pa so cesarstvo vedno bolj ogrožali [[Perzijci]]. Poleg tega je v času, ko je bila uzurpacija običajen postopek za prihod na prestolprestola, imenovanje kompetentnih generalov na ključne položaje pomenilo izzivanje usode. Ljubosumje in strah so pogosto preprečili, da bi se s težavami ukvarjali pravi ljudje. Posledica takšne politike so bili vedno pogostejši vdori, plenjenje ali celo osvojitve obmejnih provinc.
{{socio-stub}}
| |||