Bližnji vzhod: Razlika med redakcijama

Bližnji vzhod obsega večinoma puščavska področja s pretežno arabskim oz. arabiziranim, vendar tudi perzijskim, turškim in kurdskim prebivalstvom. Velika večina prebivalstva so muslimani, predvsem suniti in šiiti. ▼

V regiji se nahaja 66 % svetovnih zalog nafte.▼

==Zgodovina regije==▼

===Do prve svetovne vojne===▼

Bližnji vzhod je od 16. stoletja naprej prišel pod vpliv Turkov. Osmansko cesarstvo je štiri stoletja (1516-1919) politično, upravno in večinoma tudi vojaško vplivalo na arabski prostor Bližnjega vzhoda. Vpliv Osmanskega cesarstva v regiji je začel upadati v 19. stoletju, ko sta francoski in angleški kapital leta 1869 dokončala gradnjo sueškega prekopa. Francija in Velika Britanija sta potem tudi nadzorovala to pomembno prometno pot proti Indiji. Zahodnoevropske sile so želele pridobiti tudi dostop do Dardanel. Rusija pa si je medtem prizadevala za dostop do Sredozemlja.▼

Med prvo svetovno vojno se je Osmansko cesarstvo povezalo z Nemškim rajhom. Francoski in angleški diplomati so dinastiji Hašamitov za njeno podporo v boju proti Osmanskemu cesarstvu obljubili oblikovanje združene velikoarabske države po koncu vojne. Leta 1916 pa sta Francija in Velika Britanija sklenili tudi tajni meddržavni dogovor, po katerem sta si med seboj razdelili Bližnji vzhod. Ko je tako leta 1919 Osmansko cesarstvo razpadlo, je regija v dvajsetih letih 20. stoletja prišla pod tujo upravo: Francija je prevzela nadzor nad Sirijo in Libanonom; Velika Britanija pa je prevzela nadzor nad Transjordanijo, Palestino, Irakom in Kuvajtom. Društvo narodov je nato odobrilo to dejanje Francije in Velike Britanije. ▼

===Med obema svetovnima vojnama===▼

Zahodne velesile so kazale veliko zanimanje za to regijo vse bolj tudi zato, ker so bila v njej na začetku 20. stoletja odkrita velika najdišča nafte. Z naraščanjem pomena nafte v svetovnem gospodarstvu je naraščala tudi odvisnost zahodnih velesil od bližnjevzhodnih najdišč nafte, s tem pa tudi potreba po njihovem nadzoru. Ameriške naftne družbe so tako že v tridesetih letih prevzele delno lastništvo nad Iraško naftno družbo, Standard oil Company iz Kalifornije pa si je pridobila pravice za 50 % načrpane nafte v Saudovi Arabiji. ▼

===Med leti 1945 in 1979===▼

Po drugi svetovni vojni se je vpliv ZDA na Bližnjem vzhodu dodatno okrepil. Pri tem so se ameriški naftni in politični strateški interesi medsebojno prekrivali. Ameriška diplomacija se je na Bližnjem vzhodu naslanjala na tri zaveznike: Iran, Saudsko Arabijo in Izrael. ▼

Izrael je kot bližnjevzhodna država nastal šele leta 1948. Ker so ga ZDA ves čas brezpogojno podpirale, je bil vojaško močnejši od arabskih držav. Z gospodarskega vidika pa je bolj kot druge države v regiji sodeloval pri globalizaciji, predvsem zaradi svojih stikov z EU in ZDA. Politično pa je Izrael v regiji osamljen in osovražen, saj velja za zahodni ''tujek'' v arabskem svetu. Zato so se zvrstile že štiri izraelsko-arabske vojne (1948, 1956, 1967 in 1973).▼

===Med leti 1979 in 2001===▼

Leta 1979 je v Iranu prišlo do šiitske revolucije in v Afganistan je vdrla sovjetska armada, kar je oboje oslabilo vpliv ZDA v regiji. Leta 1979 pa je pod ameriškim pokroviteljstvom prišlo tudi do podpisa premirja med Egiptom in Izraelom. Egipt je tako postal prva arabska država, ki je podpisala premirje z Izraelom. Še več vpliva v regiji pa so si ZDA pridobile z začetkom vojne med Irakom in Iranom leta 1980. Režim Sadama Huseina je sebe v tej vojni razumel kot trojni obrambni zid: sodobne arabske države pred vrnitvijo religioznega režima; sunitov pred šiiti; arabcev pred perzijci. Irak sta v vojni z Iranom podpirali ZDA in Francija. Po osemletni vojni z Iranom je Irak leta 1990 zasedel Kuvajt, ki je imel 9 % svetovnih zalog nafte. Sledila je prva zalivska vojna, v kateri je Irak premagala koalicija arabskih in zahodnih držav. To koalicijo so v arabskem svetu občutili kot še eno v vrsti ponižanj arabskega sveta s strani Zahoda: arabska nacija ni obstajala; obstajali so le interesi arabskih držav in njihovih državnih voditeljev, ki so hoteli ostati na oblasti.▼

V letih 1979-2001 so ZDA na Bližnjem vzhodu podpirale avtoritarne arabske režime, ki so ji v zameno zagotavljali dostop do nafte in se vzdržali vojaških napadov na Izrael. ZDA so v tem obdobju podpirale tudi afganistanske fundamentaliste, dokler so se ti borili proti Sovjetski zvezi. Ameriška podpora prijateljskih arabskih režimov je imela za posledico zastoj v političnem razvoju Bližnjega vzhoda, zato se je v tej regiji razširila gospodarska, demokratična in socialna frustracija, ki je dala podlago za okrepitev islamizma in z njim povezanega terorizma.▼

===Od leta 2001===▼

Po 11. septembru 2001 so ameriški naftni sporazumi na Bližnjem vzhodu naprej v veljavi, medtem ko so politični sporazumi z arabskimi režimi doživeli spremembe. Zaradi tega so ZDA sprožile novo bližnjevzhodno politično pobudo za ''Greater Middle East'', tj. za 22 držav od Severne Afrike do Afganistana, ki jim ponujajo podporo pri prehodu v demokracijo in svobodno tržno gospodarstvo. ▼