Kralj ropotajočih duhov: Razlika med redakcijama

| name = Kralj ropotajočih duhov: verzijaVerzija 4.88

| release_date = 2001, 2008, 2011, 2012 (elektronska verzija)

'''Kralj ropotajočih duhov''': (verzija 4.88) {{COBISS|ID=114817024}} je [[roman]] [[Miha Mazzini|Mihe Mazzinija]];, izšel je leta [[2001]] (drugi ponatis [[2008]] in tretji [[2011]]) pri [[Študentska založba|Študentski založbi]] v knjižni zbirki [[Beletrina]]. RomanBil je izšeltrikrat ponatisnjen, v angleškem prevodu je izšel pod naslovom ''[[:en:King of the Rattling Spirits|King of the Rattling Spirits]]'' pri [[Združene države Amerike|ameriški]] založbi [[Scala House Press]] 2004, v češčini kot ''Já, Tito a gramofon: Verze 4.88'' 2005, v hrvaščini ima naslov ''Slatki snovi: Verzija: 4.89'' (2005) in v italijanščini ''Il giradischi di Tito'' 2008.

Avtor je tematiko romana predzasnoval tem predelovalnajprej v oblikahobliki kratke zgodbe, ki je bila kot ilustrirano besedilo objavljena v reviji ''Ars Vivendi'' leta 1995. , in poznejšega scenarija; na podlagi slednjega je bil posnet film [[Sladke sanje]], ki je prejel [[Zlata palma|Zlato palmo]] na filmskem festivalu v Valenciji.

Roman je prvoosebna pripoved dvanajstletnega Egona, ki skuša postati normalen najstnik z normalnimi najstniškimi problemi odraščanja v okolju [[Jesenice|železarskega mesta]] v času [[SFRJ|socialistične Jugoslavije]] in odhajanja po nakupih v bližnjo [[Italija|Italijo]], v času gramofonov[[gramofon]]ov in plošč s popularno zahodno glasbo, vendar mu ne uspeva imeti le normalnih problemov kot vsi ostali, saj se mora medtem izvijati iz primeža zlorab doma in v šoli.

Doma je izpostavljen noninim post-travmatskimposttravmatskim posledicam [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]], zaradi katerih nona doma halucinira duše mrtvih in otroka sili gledati trpeče podobe svetnikov-mučenikov ter se opravičevati haluciniranim podobam iz velike vojne, ki jih vidi le ona. Izpostavljen je tudi zanemarjanju in nalaganju krivde za frustracije s strani matere samohranilke, ki je v konfliktu z nono.

Egon je kljub mladosti mojster besede, v romanu zapisane klasično, z ločili premega govora. Materine replike so pogosto zapisane z verzalkami. Z govorom so karakterizirane vse osebe (mama, Nona, Fric, Maja, Hipi Roman, telovadni učitelj, Viktor, kinooperater, biljerterka, knjižničarka); praznine ga rešuje ne le film, ampak tudi glasba, njen vpliv na Egonovo odraščanje je skoraj močnejši kot vpliv oseb (T. Rex, Slade, Incredible Sting Band, [[Steppenwolf]], Pentagle), ponoči posluša radio Luxemburg, podnevi pa plošče na sposojenem gramofonu. Rdeča nit pripovedi je želja po gramofonu, za katerega zbira denar; ko naj bi mu ga mama vendarle kupila, se odloči za lestenec, vendar Egon proti njej prvič uveljavi svojo zahtevo in ob zmagi nad to avtoriteto odraste (Mazzini 2001: 264).