Pellova enačba: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
poenostavitev tabele |
m slog |
||
Vrstica 424:
rešitve pa lahko zapišemo kot (±1, ''k'').
Ime Pellova enačba izhaja od [[Leonhard Euler|Eulerjevega]] [[Stiglerjev zakon eponimnosti|napačnega poimenovanja]] raziskovanj enačbe po [[John Pell|Johnu Pellu]]. Euler je poznal delo [[William Brouncker|Williama Brounckerja]], prvega evropskega matematika, ki je našel splošno rešitev enačbe, vendar je očitno zamešal Brounckerja s Pellom. Problem reševanja enačbe je postavil [[Pierre de Fermat|de Fermat]] leta 1657 in trdil, da ima Pellova enačba neskončno mnogo celoštevilskih rešitev,
Enačbo so prvič obsežno raziskovali v [[indijska matematika|antični Indiji]]. [[Brahmagupta]] je razvil [[metoda čakravala|metodo čakravala]] za reševanje Pellove enačbe in drugih nedoločenih kvadratnih enačb v svojem delu ''Pregled brahmanskih sestavov'' ([[Brahmasputasidanta|''Brahma-sputa sidanta'']]) iz leta 628, približno tisoč let pred Pellovim časom. Njegovo delo so leta 773 prevedli v [[arabščina|arabščino]], leta 1126 pa v [[latinščina|latinščino]]. [[Bhaskara|Bhaskara II.]] v 12. in [[Narajana Pandit]] v 14. stoletju sta našla splošne rešitve Pellove enačbe in drugih nedoločenih kvadratnih enačb. Rešitve posebnih primerov Pellove enačbe, kot so na primer [[Pellovo število|Pellova števila]], ki izhajajo iz enačbe za ''n'' = 2, so bile znane še dlje od časa [[Pitagora|Pitagore]] v [[grška matematika|stari Grčiji]] in istočasno v Indiji.
| |||