Beljakovina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 194.249.84.217 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Kolega2357-Bot |
v delu |
||
Vrstica 1:
{{v delu}}
[[Slika:Myoglobin.png|thumb|200px|Reprezentacija trirazsežnostne strukture [[mioglobin]]a z obarvanimi [[alfavijačnica]]mi. Mioglobin je bil prva beljakovina, katere strukturo so razvozlali z [[rentgenska kristalografija|rentgensko kristalografijo]].]]
'''Beljakovína''' je kompleksna organska [[molekula]],
== Odkritje, poimenovanje in mejniki v raziskavah ==
V [[hrana|hrani]] se navadno nahajajo beljakovine, ki jih prebavni [[encim]]i razgradijo na posamezne aminokisline, te pa se ponovno uporabijo za [[sinteza|sintezo]] telesu lastnih beljakovin. Nekatere [[živali]], na primer [[ličinka|ličinke]] [[muha|muh]], beljakovin niso sposobne razgraditi samostojno in zato potrebujejo prisotnost določenih [[mikroorganizem|mikroorganizmov]], ki razgradnjo opravijo namesto njih.▼
V 18. stol. so naravoslovci, predvsem francoski kemik Antoine Fourcroy, odkrili nov tip organskih spojin, ki so koagulirale ob segrevanju ali ob prisotnosti [[kislina|kisline]].<ref>Thomas Burr Osborne (1909): [https://archive.org/details/vegetableprotein00osbouoft The Vegetable Proteins, History] pp. 1 - 6</ref> Tako so se obnašali [[albumin]]i iz [[jajce|jajčnega]] beljaka, [[serum]]ski albumin iz [[kri|krvi]] in [[gluten]] iz [[žitarice|žitaric]]. Iz tega zgodnjega odkritja prihaja slovensko poimenovanje - beljakovina. Izraz protein (iz grščine πρωτεῖος - ''proteios'', prvovrsten, ''protos'', prvi) je prvi uporabil švedski kemik [[Jöns Jacob Berzelius]] leta 1838, nizozemski kemik Gerardus Johannes Mulder pa je ugotovil, da imajo skoraj vsi proteini, ki so jih takart poznali, empirično formulo C<sub>400</sub>H<sub>620</sub>N<sub>100</sub>O<sub>120</sub>P<sub>1</sub>S<sub>1</sub><ref>Perrett D (2007). [https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/21136729 From 'protein' to the beginnings of clinical proteomics] Proteomics – Clinical Applications 1 (8): 720–738</ref>, zato je zmotno predvideval, da proteine sestavlja samo ena vrsta molekule.
Franz Hofmeister in [[Hermann Emil Fischer]] ([[Nobelova nagrada za kemijo|Nobelov nagrajenec za kemijo]] leta 1902) sta neodvisno drug od drugega ugotovila, da so proteini polipeptidi, torej polimeri iz aminokislinskih monomer. [[Encim]]sko aktvnost proteinov je na primeru ureaze odkril James Batcheller Sumner (Nobelov nagrajenec za kemijo leta 1942) leta 1926. Sumner je bil tudi prvi, ki je uspel kristalizirati kak protein, kar je kasneje omogočilo določitev [[3D]] strukture z metodo rentgenske kristalografije. <ref>Sumner JB (1926). [http://www.jbc.org/content/69/2/435.full.pdf+html The isolation and crystallization of the enzyme urease. Preliminary paper] Journal of Biological Chemistry 69 (2): 435–441.</ref> [[Frederick Sanger]] (Nobelov nagrajenec za kemijo 1958 in 1980) je prvi določil aminokislinsko zaporedje kake beljakovine - [[inzulin]]a, leta 1949<ref>Sanger F (1949). [http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC1275055/ The terminal peptides of insulin] Biochemical Journal 45 (5): 563–574</ref>. 3D struktura prvih beljakovin, [[hemoglobin]]a in mioglobina, je bia določena leta 1958 (Max Perutz in John Cowdery Kendrew).<ref>Muirhead H, Perutz M (1963). [http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/14074546 Structure of hemoglobin. A three-dimensional fourier synthesis of reduced human hemoglobin at 5.5 Å resolution] Nature 199 (4894): 633–638</ref> Danes so znane strukture skoraj 100 000-ih beljakovin, objavljenih v javnih podatkovnih zbirkah.
== Zgradba proteinov ==
V proteinskih molekulah so aminokisline med seboj povezane s [[peptidna vez|peptidno vezjo]]. Peptidna vez nastane med aminoskupino ene in karboksilno skupino druge aminokisline, pri čemer se odcepi molekula vode. V protein vezano aminokislino imenujemo ''aminokislinski ostanek''. Protein je običajno sestavljen iz verig več kot 100 aminokislin. Vsaka veriga nanizanih aminokislin ima na enem koncu prosto [[aminska skupina|aminsko skupino]] (–NH<sub>2</sub>) – ta konec imenujemo [[dušik|N]]-konec ali aminski konec – na drugem koncu pa ima prosto [[karboksilna kislina|karboksilno skupino]] (–COOH) – tu je karboksilni ali [[ogljik|C]]-konec.▼
== Sinteza ==
=== Biosinteza ===
Vsaka živa [[celica]] je sposobna sintetizirati beljakovine. Delček zaporedja [[Deoksiribonukleinska kislina|DNK]] se najprej prepiše v [[Ribonukleinska kislina|RNK]], ta pa se prevede v [[zaporedje]] aminokislin. Beljakovine so osrednjega pomena za celično [[presnova|presnovo]]. Kadar celici primanjkuje aminokislin za izgradnjo beljakovin, se sintetizirajo okvarjene beljakovine ali pa se njihova [[sinteza]] povsem ustavi, kar lahko vodi v celično [[smrt]].
=== Kemična sinteza ===
== Funkcije ==
Beljakovine se v živih bitjih uporabljajo kot:
* [[encim]]i, s katerimi potekajo skoraj vsi življenjski procesi
Vrstica 12 ⟶ 26:
* [[strup]]i
==
▲V [[hrana|hrani]] se navadno nahajajo beljakovine, ki jih prebavni [[encim]]i razgradijo na posamezne aminokisline, te pa se ponovno uporabijo za [[sinteza|sintezo]] telesu lastnih beljakovin. Nekatere [[živali]], na primer [[ličinka|ličinke]] [[muha|muh]], beljakovin niso sposobne razgraditi samostojno in zato potrebujejo prisotnost določenih [[mikroorganizem|mikroorganizmov]], ki razgradnjo opravijo namesto njih.
▲V proteinskih molekulah so aminokisline med seboj povezane s [[peptidna vez|peptidno vezjo]]. Peptidna vez nastane med aminoskupino ene in karboksilno skupino druge aminokisline, pri čemer se odcepi molekula vode. V protein vezano aminokislino imenujemo ''aminokislinski ostanek''. Protein je običajno sestavljen iz verig več kot 100 aminokislin. Vsaka veriga nanizanih aminokislin ima na enem koncu prosto [[aminska skupina|aminsko skupino]] (–NH<sub>2</sub>) – ta konec imenujemo [[dušik|N]]-konec ali aminski konec – na drugem koncu pa ima prosto [[karboksilna kislina|karboksilno skupino]] (–COOH) – tu je karboksilni ali [[ogljik|C]]-konec.
== Viri ==
{{opombe|2}}
== Glej tudi ==
| |||