Simon Bolivar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
rezerviral članek |
zaključil |
||
Vrstica 1:
{{Infopolje Predsednik
|name = Simon Bolívar
Vrstica 34 ⟶ 32:
Leta 1819 je postal prvi predsednik Velike Kolumbije, leta 1824 predsednik Peruja in leta 1825 predsednik Bolivije. Njegove velike sanje o združenih deželah nekdanjih španskih kolonij so se razblinile v nemirih, [[Državni udar|državnih udarih]] in [[vojna]]h že proti koncu njegovega življenja.
== Poreklo ==▼
[[File:Juan Vicente Bolívar.jpg|left|thumb|200px|Juan Vicente Bolívar, oče Simona Bolivarja (okoli 1800)]]
▲== Poreklo ==
Priimek ''Bolivar'' izhaja iz vasi La Puebla de Bolivar v [[Baskija|Baskiji]], [[Španija]], družina po materini strani (Palacios) pa je prihajala s [[Kanarski otoki|Kanarskih otokov]]. Prvi član te [[aristokracija|aristokratske]] družine, Simon de Bolivar (starejša oblika zapisa je tudi Simon de Bolibar), se je priselil iz Španije v 16. stol., v službo pri guvernerju kolonije Santo Domingo (danes otok [[Hispaniola]], razdeljen med [[Haiti]] in [[Dominikanska republika|Dominikansko republiko]]) med leti 1550 in 1570. Leta 1589 so guvernerja poslali v Venezuelo in z njim se je v Caracas preselil tudi Bolivar.<ref>Slatta & de Grummond, 2003
Bolivarjev ded, Juan de Bolívar y Martínez de Villegas, je leta 1728 [[benediktinci|benediktinskemu]] samostanu Svete Marije Montserratske doniral 22 000 dukatov za plemiški naziv, ki ga je odobril kralj [[Filip V. Španski]]. Ker naziva kljub vsemu ni dobil, se je obrnil na sodišče, vendar postopek še ni bil končan, ko se je Venezuela osvobodila španske oblasti.
Vrstica 45 ⟶ 43:
Ko je bil star 14 let, je njegov mentor Simón Rodríguez zaradi obtožb o zaroti zoper špansko krono pobegnil, zato je šolanje nadaljeval na vojaški akademiji ''Milicias de Veraguas''.<ref>Arismendi Posada, 1983, p. 10</ref> Leta 1799 je odpotoval v [[Mehika|Mehiko]], [[Francija|Francijo]] in v Španijo, kjer se je leta 1802 poročil z Maríjo Tereso Rodríguez del Toro y Alaizo, s katero se je vrnil v Venezuelo, kjer je le osem mesecev kasneje umrla za [[rumena mrzlica|rumeno mrzlico]]. Nikoli več se ni poročil, ni imel potomcev.
Leta 1804 je znova odpotoval v Evropo, v času, ko je bil [[Napoleon Bonaparte]] na vrhuncu svoje moči in se je okronal za cesarja. V [[Pariz]]u je srečal svojega starega mentorja Simóna Rodrígueza, ki ga je seznanil z deli razsvetljenskih mislecev, srečal je naravoslovca in raziskovalca [[Alexander von Humboldt|Alexandra von Humboldta]],<ref>
== ''El Libertador'' ==
[[File:Simón Bolívar, 1816.jpg|thumb|left|upright|Bolívar leta 1816, med izgnanstvom na Haitiju]]
=== Venezuela in Velika Kolumbija (1807-1820) ===
V času njegove vrnitve je bila Španija Napoleonova zaveznica. Francisco de Miranda je le leto prej (1806) z [[Velika Britanija|britansko]] podporo poskušal izvesti invazijo, vendar mu ni uspelo. Ko pa je Napoleon Španijo zasedel (1808) in odstavil kralja [[Ferdinand VII. Španski|Ferdinanda VII.]], mnogi Venezuleci niso več videli razloga za zvestobo evropskim oblastnikom. 1810 so pregnali španskega guvernerja, Bolivarja pa poslali v [[London]] iskati podporo. Vojaške podpore ni našel, je pa srečal in pripeljal nazaj prej omenjenega de Mirando, da bi vodil upornike.
[[File:Mapa Gran Colombia (1819-1824).svg|thumb|300px|Upravna delitev Velike Kolumbije leta 1820]]
Leta 1811 je nacionalni kongres razglasil neodvisost Venezuele (prva Venezuelska republika), to je bila prva španska kolonija, ki je razglasila neodvisnost. Španija je po nemirih in vojaških akcijah prevzela nadzor že naslednje leto, predvsem zaradi
</ref>, in prehitre vdaje de Mirande, zaradi česar so ga republikanci predali Špancem.<ref>Masur (1969), 98-102</ref><ref>Lynch, Bolívar: A Life, 60-63</ref>
Bolivar se je umaknil v današnjo Kolumbijo, izdal več političnih manifestov in dekretov, nakar se je zmagovito vrnil na čelu vojaškega pohoda (''Campana Admirable'') leta 1813. Ob razglasitvi druga Venezuelske republike je bil razglašen za osvoboditelja (''El Libertador'').<ref>Batallas de Venezuela: 1810–1824. p124. Edgar Esteves González</ref><ref>Lynch, Bolívar: A Life, 70-75</ref><ref>Masur (1969), 122-127</ref> Leta 1814 se je na španski prestol vrnil Ferdinand VII., Napoleon je bil premagan in poslan na [[Elba|Elbo]]. Španija je v uporno kolonijo poslala močno vojsko, ki je prevzela znova prevzela nadzor nad Venezuelo in se pomaknila nad upornike v Kolumbijo. Bolivar je pobegnil na [[Jamajka|Jamajko]], nato na Haiti in [[Curaçao]].
Vrnil se je leta 1816 z vojsko kakih 500 mož, da bi zavzel državo, ki jo je branilo več kot 10 000 vojakov. 1817 je bila razglašena že tretja Venezuelska republika, vojna med republikanci in rojalisti pa je bila vse bolj krvava.Ko so republikanci izvedeli, da je [[Bogota]], kolonialna prestolnica, slabo branjena, so z 2500 možmi prečkali [[džungla|džunglo]], 3960 m visok [[Andi|andski]] prelaz, v bitki presenetili in porazili rojaliste, zasedli Bogoto 10. avgusta 1819. To je bila ključna bitka. Naslednje leto so razglasili republiko Veliko Kolumbijo s predsednikom Bolivarjem, kmalu so prevzeli tudi nadzor nad Venezuelo, ki je postala ena od treh departmajev Velike Kolumbije.
=== Južni pohod,
[[File:Manuela Sáens Thorne.jpg|200px|thumb|Manuela Sáenz, ljubica, ki ga je rešila pred atentatom.]]
Ekvador (takrat je bilo ime glavnega mesta in celotne province enako - [[Quito]]) je razglasil republiko oktobra 1820, vendar so rojalisti večinoa obdržali nadzor. Bolivar je nasprotoval drobljenju na majhne republike, zato je poslal vojsko, ki je v dveh letih prevzela nadzor in priključila regijo Veliki Kolumbiji kot tretji departma.
Tudi Peru je bil sredi vojne, saj je [[Argentina|argentinski]] general [[José de San Martín]] že delno prevzel vojaški nadzor. Bolivar in San Martin sta se srečala 26. in 27. julija 1822, kjer je San Martin predal osvobajanje Bolivarju. 1824 mu je perujski kongres podelil diktatorska pooblastila. Skupaj z generalom [[Antonio José de Sucre|de Sucrejem]] je dokončno premagal še vedno številčno močnejšo vojsko rojalistov leta 1824.<ref>Klein, 98-100</ref> De Sucre je zasedel še Zgornji Peru, ki se je razglasil za republiko Bolivijo. Bolivar je bil predsednik Bolivije le 5 mesecev, nato je oblast prepustil de Sucreju.<ref>Morales. A Brief History of Bolivia: Second Edition, 50-51</ref>
== Diktator ==
[[File:Simón Bolívar - José María Espinosa, 1830.jpg|thumb|upright|left|Bolivar v zadnjem letu življenja (José María Espinosa, 1830)]]
Simon Bolivar je bil tako kratek čas predsednik z zelo velikimi pooblastili v Veliki Kolumbiji, Peruju in Boliviji. Po predaji oblasti v Peruju in Boliviji se je vrnil na sever. Notranje spore glede načina vladanja in nezmožnosti kongresa pri pisanju ustave je prekinil 27. avgusta 1828, ko se je z dekretom razglasil za diktatorja.<ref>Petre 1910, p. 381–382</ref> S tem je še poglobil spore, zarotniki so ga poskušali ubiti, pred atentatom ga je 25. septembra 1828 rešila dolgoletna ljubica Manuela Sáenz. Zaradi tega dejanja jo je Bolivar imenoval tudi ''Libertadora del Libertador'' (osvoboditeljica osvoboditelja).<ref>Bushnell, David (1954) The Santander Regime in Gran Colombia</ref> Nemiri so se nadaljevali vse do njegove smrti.
== Politična zapuščina ==▼
▲== Smrt in Politična zapuščina ==
Bolivar je odstopil s položaja predsednika/diktatorja 27. avgusta 1830 z namenom, da gre v prostovoljno izgnanstvo v Francijo,<ref>Bolívar, Simón (1983). Hope of the universe (print ed.). Paris: UNESCO</ref> vendar je umrl za tuberkulozo 17. decembra istega leta v starosti 47 let.<ref>Arismendi Posada 1983, p. 19</ref> Na smrtni postelji je želel, da se uniči vsa njegova korespondenca in arhiv. Njegova želja ni bila uslišana, zato so zgodovinarjem še vedno na razpolago pisma, ki razkrivajo Bolivarjevo filozofijo, kot tudi podrobnosti njegovega dolgoletnega razmerja z Manuelo Sáenz. Pokopan je bil v Santa Marti, leta 1842 prekopan v Caracas. Simbolični ostanki Manuele Sáenz, ki je umrla 1856, so bili prenešeni ob njegov grob leta 2010.<ref>[http://www.bbc.co.uk/news/10504821 Venezuela honours Simon Bolivar's lover Manuela Saenz (BBC)]</ref> Leta 2008 je venezuelski predsednik [[Hugo Chávez]] ukazal izkop, da bi preveril trditve o umoru oz. zastrupitvi z [[arzenik]]om. <ref>Forero, Juan (23 February 2008). "Chávez, Assailed on Many Fronts, Is Riveted by 19th-Century Idol". [http://www.washingtonpost.com/wp-dyn/content/article/2008/02/22/AR2008022202904.html The Washington Post</ref> [[Forenzika|Forenziki]] so zaključili, da ni dokazov o zastrupitvi ali nenaravni smrti.<ref>{{cite web|author=Girish Gupta |url=http://www.csmonitor.com/World/Americas/Latin-America-Monitor/2011/0726/Venezuela-unable-to-determine-cause-of-Bolivar-s-death |title=Venezuela unable to determine cause of Bolivar's death |publisher=CSMonitor.com |date=2011-07-26}}</ref>
Ker je bil ključna oseba pri osvoboditvi in ustanovitvi mnogih južnoameriških držav, ima še danes pomemben vpliv na politiko, zlasti v Venezueli pod Chavezom,<ref>[http://venezuelanalysis.com/analysis/4841 Hugo Chavez presents Simon Bolivar]</ref><ref>[http://www.washingtonpost.com/wp-dyn/content/article/2010/07/23/AR2010072302420.html Behind exhumation of Simon Bolivar is Hugo Chavez's warped obsession (The Washington Post)]</ref> pa tudi v drugih državah v strankah celotnega političnega spektra.<ref>Lynch 2006, p. 299–304.</ref>
Po njem je bila poimenovana država Bolivija, številne ulice, trgi, šole, bolivijska (boliviano) in venezuelska (bolivar) valuta, ladje, podmornice, mesta in asteroid<ref>[http://ssd.jpl.nasa.gov/sbdb.cgi?sstr=712 712 Boliviana]</ref>
== Viri ==
Vrstica 80 ⟶ 90:
{{Presidents of Bolivia}}
{{Presidents of Venezuela}}
{{lifetime|1783|1830|Bolivar, Simon}}
| |||