Gioachino Rossini: Razlika med redakcijama

Rossini se je rodil v glasbi naklonjeni družini, njegov oče je bil mestni [[hornist]] in tobentač[[trobentač]], sicer apa javni izklicevalec mestne hiše. Mati je bila [[pevec|pevka]] pri popotni skupini. Že kot otrok je z zaslužkom, ki ga je prejel s petjem v cerkvenem [[pevski zbor|zboru]], prispeval v družinski proračun. Najprej je študiral v Lugu in nato v [[Bologna|Bologni]] pri opatu[[opat]]u Mattei. Leta 1806 se je vpisal na ''Liceo musicale'' v Bologni. Star deset let se je učil tudi čembalo. Sicer pa je v Bologni hodil na tečaj kontrapunkta, violončela in klavirja. Leta 1806 so ga sprejeli tudi na ''Accademio filharmonico''.

Z osemnajstimi leti je v [[Benetke|Benetkah]] izvedel svojo prvo opero buffo - ''La Cambiale di matrimonio'', ki je občinstvu takoj ugajala. V naslednjih petih letih je napisal šestnajst oper. Pri dvajsetih je z [[opera|opero]] ''Pietra del paragone'' osvojil [[Milano|milansko]] [[La Scala|Scalo]], pri enaindvajsetih letih pa je z opero ''Tancredi'' v [[Teatro La Fenice|Teatru Fenice]] izzval prvi rossinijevski ''[[delirij]]''. Njegovo slavno operno delo “[[Seviljski brivec]]” je prišlo na odrske deske gledališča Argentino v [[Rim]]u. ZnaneZnana anekdoteanekdota, da je operno [[partitura|partituro]] napisal tudi v kratkem času trinajstih dni, soje povsem verjetneverjetna, česaj vemoje znano, da je rednopogosto stresal iz rokavanapisal tri do štiri opere letno. Do konca leta 1822 je deloval kot hišni skladatelj impresarija in lastnika igralnice [[Domenico Barbaia|Barbaie]] v [[Neapelj|Neaplju]], smel pa je delati tudi za druge impresarieimpresarije. Tam je spoznal pevko [[Isabella Colbran|Isabelo Colbran]], za katero je napisal nekaj opernih vlog. Z njo se je leta 1822 tudi poročil in odpotoval na gostovanje v London.

Deloval je še v Parizu, kjer je vodil ''Théatre Italien'' in od [[Bourboni|bourbonskega]] [[kralj]]a Charlesa X. prejel [[sinekura|sinekuro]] inšpektorja petja. V letih, ko je živel v Parizu, je napisal serijo oper, imenovanih ''dramma serio'', v katerih je iskal dramske resnice. S temi deli se je končal svet ''[[Belcanto|belcanta]]''. Vrhunec njegovega ustvarjanja je bila [[velika opera]] v [[francoščina|francoskem]] jeziku, “[[Vilijem Tell]]”, (uprizorjena 1829). To je njegova zadnja opera. Star sedemintrideset let pa se je tedaj odločil, da se povsem odpove pisanju oper. Po uspehu Viljema Tella je odpotoval v Bologno, kjer je režiral svoje opere v ''Teatro comunale''. Zaradi gmotnih interesov v času francoske revolucije, se je vrnil v Pariz. Ludvik-Filip mu je ukinil rento in Rossini se je tožil celih pet let. Med tem ga je podpiral seviljski bankir Alexandre Aguado, ki ga je leta 1832 povabil v Madrid. Tam so ga sprejeli na dvoru, bogat prelat don Manuel Varela pa je naročil ''Stabat mater''.

VMed zdravljenjem v Aix-les-bains je, med zdravljenjem, leta 1832 spoznal [[Olympe Pélissier]], s inkatero je živel po ločitvi od Isabelle Colbran, živel z njo. Po smrti prve žene, se je z njo leta 1845 tudi poročil. Nekaj let je preživel v Milanu, kjer so ga obiskovali različni tedaj znani umetniki. Leta 1840 je, kljub krizam depresije, prevzel vodenje bolonjskega ''Licea Musicale''. Po nekaj letih je odšel za sedem let v Firence, leta 1855 pa ponovno v Pariz. Tudi tukaj je v svojem salonu sprejemal znane umetnike. V tem času je napisal ''Malo slavnostno mašo'', imenovano tudi "prva salonska maša". Bila je zelo izvirna z zvočnimi efekti in zelo moderna, saj je združevala ravnovesje med pobožnostjo in modernostjo.

Leta 1868 se je skladateljevo zdravljezdravje poslabšalo in, 13. novembra 1868 je tudi umrl v svoji hiši v Passyju v Parizu.

Ko je živel v Parizu od leta [[1855]] do smrti, je k sebi je vabil elito tedanjih umetnikov in jim stregel kot mojstrski [[kuhar]] s kreacijami svoje izvrstne kuhinje. Je avtor več kot ''1000'' kuharskih receptov, njegova najbolj znana jed se danes imenuje ''tournedos Rossini'' (Rossinijevi turnedoji).