France Prešeren: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 194.249.138.220 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Irena Plahuta |
|||
Vrstica 24:
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi ''[[Zdravljica]]'', napisane leta 1844, je besedilo [[državna himna|državne himne]] [[Slovenija|Republike Slovenije]], obletnica njegove smrti pa [[Prešernov dan|osrednji državni kulturni praznik]]. V manjšem obsegu obeležujemo tudi obletnico njegovega rojstva kot [[Ta veseli dan kulture]].
== Življenje ==
JPG|thumb|200px|Pesnikova rojstna hiša v Vrbi]]▼
=== Mladost in šolanje ===
▲[[Slika:Presernova hisa.JPG|thumb|200px|Pesnikova rojstna hiša v Vrbi]]
France Prešeren se je rodil kot tretji otrok in prvi sin materi Mini, rojeni Svetina, iz Muhovičeve hiše v [[Žirovnica|Žirovnici]] ter očetu Šimnu, po domače Ribičevemu, iz Vrbe na [[Gorenjska|Gorenjskem]]. Že zelo zgodaj je kazal izjemno nadarjenost, zato so ga leta 1808 postali k stricu Jožefu, ki je kot duhovnik služboval na Kopanju pri Veliki Račni.
Od leta 1810 je obiskoval [[Ljudska šola|ljudsko šolo]] v [[Ribnica|Ribnici]], kjer je bil kot odličnjak zapisan v zlato knjigo. Leta 1812 je šolanje nadaljeval v [[Ljubljana|Ljubljani]] in leta 1813 začel obiskovati [[Gimnazija|gimnazijo]]. Po končani gimnaziji je v Ljubljani zaključil še dva letnika tedanje »[[filozofija|filozofije]]« in leta 1821 odpotoval na Dunaj, kjer je končal še tretji letnik, ki ga je moral izdelati za nadaljevanje [[študij]]a. Naslednje leto se je vpisal na [[Pravna fakulteta na Dunaju|dunajsko pravno fakulteto]].
[[Slika:Matija Cop.jpg|thumb|right|200px|Matija Čop]]
Leta 1824 je domačim v pismu sporočil, da se je dokončno odločil za študij prava. Prišlo je do spora s starši, saj je mati želela, da bi postal duhovnik. Prešeren je pri odločitvi vztrajal, čeprav so mu domači in strici duhovniki odtegovali denarno pomoč. Kljub temu mu je uspelo shajati, saj je bil od leta 1822 [[Knafljeva ustanova|Knafljev štipendist]], še vedno mu je pomagal stric Jožef, [[denar]] pa si je služil tudi kot domači [[učitelj]] v Klinkowströmovemu zavodu za katoliško mladino. To službo je moral zaradi svoje svobodomiselnosti in ker je gojencu, kasnejšemu pesniku in [[politik]]u [[Anastazij Grün|Anastaziju Grünu]] (pravo ime Anton Alexander von Auersperg) - [[grof]]u [[Auersperg]]u, posojal prepovedane knjige, zapustiti.
Med počitnicami se je vračal nazaj domov, kjer je obiskoval strice, leta 1824 pa se je v Ljubljani zaljubil v gostilničarjevo hčer [[Zalika Dolenc|Zaliko Dolenc]].
=== Ljubljana, Čop in ''Krajnska čbelica'' ===
Leta 1828 je dokončal študije in poleti odpotoval na [[Moravska|Moravsko]], nato pa se je vrnil v Ljubljano, kjer je pri [[odvetnik]]u [[Leopold Baumgartner|Leopoldu Baumgartnerju]] pričel opravljati obveznosti svoje prve službe kot odvetniški pripravnik. Naslednjega leta je sprejel še neplačano delovno mesto pri državnem uradu.
V Ljubljani se je Prešeren spoprijateljil s profesorjem in knjižničarjem [[Matija Čop|Matijem Čopom]], rojakom iz Žirovnice, ki je dobro poznal tedanjo [[Romantika|romantično]] [[književnost]] in [[miselnost]] ter govoril 19 [[Jezik (sredstvo sporazumevanja)|jezikov]]. Prešeren je leta 1832 v [[Celovec|Celovcu]] opravil sodno-odvetniški izpit.
France Prešeren je bil osrednji pesnik [[zbornik]]a ''[[Krajnska čbelica]]'', ki ga je urejal [[Miha Kastelic]]. ''Čbelica'' je izšla petkrat, in sicer leta 1830, 1831, 1832, 1834 in 1848. V času izida četrtega zvezka je prišla v težave zaradi [[cenzura|cenzure]], ki so jo povzročili [[janzenisti]] in [[Jernej Kopitar]]. Njihov spor zaradi nasprotujočih si mnenj glede nadaljnjega razvoja [[slovenska književnost|slovenske]] [[književnost]]i (čbeličarji s Prešernom in Čopom so se zavzemali za visoko književnost v slovenskem jeziku, janzenisti pa za književnost, osnovano na ljudskem slovstvu po zgledu [[Srbi|Srbov]], posebno [[Vuk Karadžić|Vuka Karadžića]], ki ga je cenil Kopitar), je [[črkarska pravda]], ki se je tedaj odvijala in se samo še poglabljala.
Zahtevi, naj ima v [[črkopis]]u vsak [[glas]] svojo [[črka|črko]], ki jo je Kopitar kot nasprotnik tedanje [[pisava|pisave]] [[bohoričica|bohoričice]] podal v svoji [[slovnica|slovnici]], sta sledila [[slovničar]]ja [[Franc Serafin Metelko]] in [[Peter Dajnko]], ki sta objavila vsak svojo različico novega črkopisa, imenovana [[metelčica]] in [[dajnčica]]. Pisavi sta bili neprimerni in prezapleteni. Metelčica zato, ker jo je sestavljalo preveč zapletenih in nepotrebnih črk, prevzetih tudi iz [[cirilica|cirilice]]. Metelčica je bila tako leta 1833 z zakonom prepovedana. Dajnčica, ki se je delno uveljavila na [[Štajerska|Štajerskem]], pa je ostala v veljavi do 1838/39. Prešeren je v abecedno vojno posegel s pesmimi, kot je denimo ''[[Sonet o kaši]]'', iz Kopitarja, s katerim se nista najbolje razumela tudi zaradi zgoraj omenjenih razlik v pojmovanju slovstva, pa se je duhovito ponorčeval tudi s [[sonet]]om ''[[Apel in čevljar]]'', ki se konča z znamenitim stavkom: ''»Le čevlje sodi naj Kopitar!«''
=== Življenjske preizkušnje, razmerje z Ano Jelovšek ===
[[Slika:JulijaPrimic.jpg|thumb|right|200px|Julija Primic]]
6. aprila 1833 je Prešeren v [[Trnovo, Ljubljana|trnovski]] cerkvi zagledal [[Julija Primic|Julijo Primic]], ki je prihajala iz bogate ljubljanske družine, in se vanjo zaljubil. Ta ljubezen je močno vplivala na pesnikovo nadaljnje življenje in ustvarjanje. Naslednje leto je postal odvetniški pripravnik pri starem prijatelju [[Blaž Crobath|Blažu Crobathu]]. Večkrat je zaprosil za samostojno odvetniško mesto, vendar so mu [[Avstrijsko cesarstvo|avstrijske]] oblasti prošnje vedno znova zavračale, saj je bil zaradi svoje svobodomiselnosti označen kot politično sumljiv. Poleg tega Julija Primic njegove ljubezni ni sprejela in se leta 1839 poročila z bogatim plemiškim sinom Scheuchenstuehlom.
Leta 1835 je umrl Prešernov stric Jožef, ki ga je vedno podpiral. Poleti istega leta pa je v Savi utonil Matija Čop, kar je Prešerna zelo prizadelo. Njegovo smrt je očital tudi sebi, ker ni odšel z njim na kopanje, saj je bil mnenja, da bi ga lahko rešil, čeprav tudi sam ni znal dobro plavati. Prijatelju je posvetil več pesmi, med drugim tudi pesnitev ''[[Krst pri Savici]]'', ki ima pred samim začetkom tudi posvetilni sonet ''Matiji Čopu''.
V teh letih (okrog 1837) se je zapletel z [[Ana Jelovšek|Ano Jelovšek]], [[služabnik|služabnico]] pri Crobathovih, ki je bila tedaj še mladoletna. Imela sta tri [[otrok]]e, in sicer: Terezijo (15. oktober 1839 – 14. maj 1840), [[Ernestina Jelovšek|Ernestino]] (18. december 1842 – 3. december 1917) in Franca (18. september 1845 – 17. avgust 1855). Čeprav se zveza ni poglobila, je z njo in otroki vzdrževal stalne stike in jim po svojih močeh denarno pomagal. Hči Ernestina Jelovšek je kasneje napisala ''Spomine'', v katerih je opisala odnos med očetom in materjo.
Prešeren je po smrti Matije Čopa tesneje prijateljeval z mladim [[Poljaki|Poljakom]] [[Emil Korytko|Emilom Korytkim]], ki je bil zaradi sodelovanja pri narodnoprebudnem gibanju v domovini pregnan v Ljubljano. Korytko se je ukvarjal z zbiranjem [[Ljudska pesem|ljudskih pesmi]], pri čemer mu je začel pomagati tudi Prešeren in tako razvil zanimanje tudi za tovrstno slovstvo. Korytko je umrl leta 1839.
Leta 1839 se je vrnil domov [[Andrej Smole]], ki je zaradi dolgov zapustil domovino in velik del svojega življenja preživel v tujini. Prešeren ga je pogosto obiskoval na gradu [[Dvorec Prežek|Prežek]] na [[Dolenjska|Dolenjskem]]. Skupaj sta izdajala knjige (na primer pesmi [[Valentin Vodnik|Valentina Vodnika]] in ''[[Ta veseli dan ali Matiček se ženi]]'' [[Anton Tomaž Linhart|Antona Tomaža Linharta]]), načrtovala pa sta tudi nov [[časopis]], katerega objavo je zadrževala cenzura. Smole je umrl leta 1840 na praznovanju svojega [[god]]u v Prešernovi prisotnosti.
Zaradi številnih izgub in neuslišane ljubezni do Primičeve Julije, je Prešeren zapadel v krizo. Vdajal se je [[alkohol]]u in postajal čedalje bolj ravnodušen. Uteho je iskal v gostilnah in postal znan po priložnostnih kvantaških pesmih, ki so bile izjemno duhovite, a njegova pesniška ustvarjalnost je pešala.
Znova se je nesrečno zaljubil, tokrat v Jerico Podboj, hčerko gostilničarke Metke, v katere lokal je redno zahajal. Jerici je posvetil tudi nekaj pesmi.
Leta 1843 so začele izhajati ''[[Kmetijske in rokodelske novice]]'' [[veterinar]]ja in [[politik]]a [[Janez Bleiweis|Janeza Bleiweisa]], ki so že naznanjale prihod novih časov za Slovence. Bleiweis Prešerna ni povabil k sodelovanju, temveč je namesto njegovih poveličeval in objavljal dela pesnika [[Jovan Vesel Koseski|Jovana Vesela Koseskega]], čeprav je slednjega v umetniški vrednosti Prešeren presegal. Kasneje je Bleiweis vseeno objavil nekatere Prešernove pesmi, vendar na manj vidnih mestih v časopisu. Jovan Vesel Koseski je namreč pisal pesmi s kmečko tematiko, ki je bila razumljiva kmečkemu prebivalstvu, ki je bilo v tistih časih večinsko, medtem ko je Prešeren pisal visoko poezijo, ki so ji bili kos le redki.
[[Slika:France Prešeren - Poezije.pdf|thumb|right|200px|Prva izdaja ''Poezij'']]
France Prešeren je ponovno začel pisati pesmi, obenem pa je pripravljal izdajo pesniške zbirke z naslovom ''[[Poezije (France Prešeren)|Poezije]]''. Končno različico z najboljšimi pesmimi je leta 1846 oddal v pregled cenzuri. Tedanji [[cenzor]] [[Fran Miklošič]] je tisk odobril 22. julija tega leta, vendar je Prešeren moral črtati nekatere pesmi, med njimi ''[[Zdravljica|Zdravljico]]'' (napisano leta 1844). ''Poezije'' je ljubljanski tiskar [[Jožef Blaznik]] dotiskal decembra 1846, izšle pa so z letnico 1847.
=== Selitev v Kranj in smrt ===
Leta 1846 je bila odobrena Prešernova prošnja, šesta po vrsti, za odvetniško mesto. Oblast se je odločila, da ga namesti v Kranj, kamor se je preselil jeseni. Kot pisarja je zaposlil sina Andreja Smoleta, gospodinjila pa mu je sestra [[Katra Prešeren]].
Po [[Marčna revolucija|marčni revoluciji]] leta 1848 je lahko končno objavil [[Zdravljica|''Zdravljico'']]. Pesem je izšla v Bleiweisovih ''Novicah'', nekatere pesmi pa je objavil še v zadnjem letniku ''Kranjske čbelice''. Prešernovo pesniško ustvarjanje je tedaj zamrlo, pojavili pa so se tudi resnejši znaki bolezni. Bil je zadolžen in brez denarja, saj ni izkoriščal možnosti za zaslužek, ki so se mu kot odvetniku ponujale, saj naj bi revne zastopal celo brezplačno. V oporoki je priznal svoja preživela otroka in jima namenil skromni ostanek premoženja.
Po njegovi smrti naj bi kranjski veljaki uničili nekaj Prešernove književne zapuščine. Verjetno gre za gostilniške in druge pesmi, ki so jih v tem času imeli za nespodobne.
France Prešeren je umrl na četrtek, 8. februarja 1849. Pokopali so ga 10. februarja v Kranju.
[[Janez Bleiweis]] je, verjetno iz političnih razlogov, spodbudil zbiranje prispevkov za postavitev spomenika Prešernu na kranjskem pokopališču. Kljub temu da tedanji odziv med ljudstvom ni bil posebno navdušen, so leta 1852 v sedanjem [[Prešernov gaj|Prešernovem gaju]] postavili spomenik pokojnemu pesniku, ki je v kasnejših letih pridobil sloves največjega med Slovenci.
== Delo ==
* ''Delo Franceta Prešerna podrobno obravnava članek [[Delo Franceta Prešerna]].''
* ''Seznam zbranega dela je na voljo v članku [[Seznam del Franceta Prešerna]].''
== Opombe in sklici ==
| |||