Michael Ende: Razlika med redakcijama

Po uspešnem zaključku je do leta 1953 delal v različnih gledališčih, več mesecev pa tudi v deželnem gledališču [[Schleswig-Holstein|Schleswig Holstein]]. V tem času je napisal besedila za različne politične kabarete. Med letoma 1954 in 1962 je bil dejaven tudi kot filmski kritik pri bavarski radijski in televizijski postaji. Nekatera njegova, predvsem dramska gledališka besedila, so bila neuspešna. Potem ko je dvanajst založb zavrnilo njegov rokopis ''Jim Knof in strojevodja Luka'', je knjiga leta 1960 izšla pri založbi Thienemann in takoj postala velika uspešnica. Ker so mu različni kritiki, prav zaradi knjige ''Jim Knof in strojevodja Luka'', očitali odmaknjenost od sveta in ga odpravili kot pisuna za otroke, je Michael leta 1970 s svojo prvo ženo Ingeborg Hoffmann, s katero se je poročil leta 1964, odšel v [[Italija|Italijo]]. Ustalil se je v vili Liocorno (samorog), v mestu Genzano di Roma, ki je oddaljeno približno 25 kilometrov jugovzhodno od Rima. Tam je leta 1973 napisal pravljični roman ''Momo ali čudna zgodba o tatovih, ki so kradli čas, in o otroku, ki ga je ljudem vrnil''. Po drugih virih sodeč, je Michael Ende med letoma 1965 in 1971 živel na starem gradu Valley v bližini Münchna, in tam pisal svoj leta 1973 izdani roman Momo, po katerem so leta 1986 posneli film.

 

Leta 1985 je bil Michael Ende eden izmed avtorjev scenarija, po katerem je Johannes Schaaf posnel svoj film Momo. V filmu je tudi sam zaigral manjšo stransko vlogo. Od leta 1978 je sodeloval s skladateljem Wilfriedom Hillerjem, s katerim sta ustvarila številna glasbeno gledališka dela, kot je na primer opera Goggolori (Der Goggolori), ki je nastala leta 1985, ter zvočna knjiga Norbert Debelokožec ali Nagi nosorog (Norbert Nackendick oder das nackte Nashorn). Tematika knjig Momo in Neskončna zgodba je nevarnost sveta, v katerem vse bolj izginjata domišljija in človečnost. V filmu Tilmana Urbacha: Michael Ende – oče neskočne zgodbe (Michael Ende - der Vater der Unendlichen Geschichte), Michaelov lektor Roman Hocke poudarja, da pisatelj samega sebe ni videl kot pravega očeta pravljic.