Jugoslovanska radikalna zajednica: Razlika med redakcijama

Sestavitev Stojadinovićeve vlade in ustanovitev Jugoslovanske radikalne zajednice sta dva neposredno povezana zgodovinska dogodka. Po neuspehu z JNS je bilo povezovanje treh starih nacionalnih političnih strank naslednji poskus v smeri notranjepolitične stabilizacije [[Kraljevina Jugoslavija|kraljevine]]. Že leta 1933 so SLS, JMO in glavni odbor NRS sestavljali v okviru tabora predšestojanuarskih strank, katerih vodstva so bila do režima kraljeve diktature v opoziciji, posebno skupino: njihova vodstva so bila namreč, za razliko od vodstev ostalih predšestojanuarskih strank, pripravljena – ob določenih ukrepih za ublažitev režima kraljeve diktature – podpreti oktroirano ustavo. Tako so se te tri politične skupine že od leta 1933 medsebojno postopoma približevale, in sicer z mislijo na skupno prevzetje vlade brez spremembe ustave; to pa je vključevalo tudi soglasje o združevanju teh treh političnih skupin v eno politično stranko, ker oktroirana ustava ni dovoljevala obstoja ''plemenskih'', verskih ali regionalnih strank v državi. [[Aleksander I. Karađorđević|Kralj]] se je zavedal neuspeha svojega režima, zato je oktobra 1933 spet navezal stike z [[Anton Korošec|Antonom Korošcem]], [[konfinacija|konfiniranim]] na [[Hvar]]u, in sicer s posredovanjem dr. [[Engelbert Besednjak|Engelberta Besednjaka]]. Takrat se je pravzaprav začelo snovanje nove vsedržavne stranke. Vzporedno s to t. i. Korošec-Besednjakovo akcijo, pri kateri sta sodelovala še dr. [[Andrej Gosar]] in [[Stanko Šverljuga]], so februarja 1934 tudi radikali okrog glavnega odbora NRS s kraljevo podporo začeli s pobudo za novo koalicijo starih političnih strank. Milan Stojadinović sprva pri teh pogajanjih še ni aktivneje sodeloval. Vanje se je verjetno vključil spomladi 1934 kot posrednik med glavnim odborom radikalov in takratnim predsednikom vlade Nikolo Uzunovićem. V tej vlogi je Stojadinović potem na kraljevo pobudo prevzel tudi pogajanja s Korošcem o oblikovanju nove vsedržavne stranke.

Ena od nalog Stojadinovićeve vlade je bila tudi čimprejšnje oblikovanje nove politične stranke iz političnih skupin, na katere se je ta naslanjala. Ime stranke je bilo izbrano že pred padcem Jevtićeve vlade: beseda ''radikalna'' je predstavljala Narodno radikalno stranko, beseda ''Jugoslovanska'' ji je dajala obče državni značaj, beseda ''zajednica'' pa je označevala notranjo avtonomijo treh glavnih političnih skupin, ki so jo sestavljale. Knez Pavle je podprl idejo ustanovitve nove stranke in na začetku avgusta 1935 sta bila [[program]] in [[statut]] JRZ že dokončana. Pred prijavo stranke oblastem so si njeni snovalci sklenili pridobiti še soglasje širšega kroga prvakov vseh treh političnih strank. 15. oktobra 1935 je potem vodstvo JRZ podalo [[minister za notranje zadeve|notranjemu ministru]] Korošcu prijavo za dokončno odobritev delovanja JRZ, 17. oktobra pa je minister Korošec izdal odlok o dovolitvi strankinega delovanja. Nova stranka je bila tako dokončno [[legalizacija|legalizirana]].