Almohadi: Razlika med redakcijama

 

==Kultura==

Almohadske univerze so nadaljevale širjenje znanja antičnih grških in rimskih piscev. Med najvidnejše učenjake iz almohadskega obdobja spadata muslimanski polihistor [[Ibn Rušd]] (Averroës) in [[Judje|judovski]] filozof [[Majmonides]]. V muslimanskem pravoznanstvu je država priznavala zahiridsko pravno šolo,<ref>H. M. Balyuzi (1976), ''Muḥammad and the Course of Islám'', George Ronald, str. 306, ISBN 9780853980605.</ref> čeprav je občasno priznavala tudi šafiite.<ref>Adang (2005), ''The Spread of Zahirism in al-Andalus in the Post-Caliphal Period: The evidence from the biographical dictionaries'', Sebastian Gunther, Leiden, str. 297-346.</ref> Vsi almohadski vladarji, tako versko prepričani kot laiki, so nasprotovali malikitski pravni šoli, kateri so bili naklonjeni Almoravidi. V času vladavine Abu Jakuba je bila prepovedana uporaba vseh verskih knjig, ki jih niso napisali zahiridi. Izvajanje prepovedi je nadziral vrhovni sodnik Ibn Mada.<ref>K. Versteegh (1997), ''The Arabic Linguistic Tradition'', Part of Landmarks in Linguistic Thought series, 3. zvezek, New York, Routledge, str. 142, ISBN 9780415157575.</ref> Med vladanjem Abu Jakubovega sina Abu Jusufa se je prepoved še poostrila in Ibn Mada je moral te knjige sežgati.<ref>D. Shawqi (1947), ''Introduction to Ibn Mada's Refutation of the Grammarians'', Kairo, str. 6.</ref> Po islamski teologiji so bili Almohadi ašariti. Njihov zahiridski ašarizem je bil podlaga za zapleteno mešanico pikolovske sodne prakse in ezoterične dogmatike.<ref>K. Nakamura (1974), ''Ibn Mada's Criticism of Arab Grammarians'', Orient, 10. zvezek, str. 89-113. </ref><ref>P. Buresi, H. El Aallaoui (2012), [http://books.google.com.sa/books?id=Hl5_--mK8q4C&pg=PA170&lpg=PA170&dq=almohad+reforms&source=bl&ots=IcdpEEfPlr&sig=VZ76UeMurENz36f-ip-R57EH13I&hl=en&sa=X&ei=rg6BUcP2JMaFOMOmgZgD&ved=0CC0Q6AEwADgK#v=onepage&q=almohad%20reforms&f=false ''Governing the Empire: Provincial Administration in the Almohad Caliphate 1224-1269''], Studies in the History and Society of the Maghrib, 3. del, Leiden, Brill Publishers, str. 170, ISBN 9789004233331.</ref>

 

 

==Položaj nemuslimanov==

Almohadi, ki so v Magrebu in Al Andaluzu prišli na oblast leta 1147,<ref name=islamicworldeb>Islamic world (2007), [http://www.britannica.com/eb/article-26925 Encyclopædia Britannica Online]. Pridobljeno dne 2. septembra 2007.</ref> ostro postopali z nemuslimani (''dhimmi''). Poročila iz tega obdobja opisujejo, da so po začetnem sedemmesečnem obdobju zatišja v vseh osvojenih mestih pobili ali nasilno islamizirali judovske skupnosti, ''"dokler niso od Silvesa do Mahdia izginili vsi Judje"''.<ref name="ugr">[http://www.ugr.es/~estsemi/miscelanea/57/3.Gallego.08,33-51.pdf ''Jewish Trading in Fes on the Eve of the Almohad Conquers''].</ref> Znani so tudi primeri množičnega mučeništva Judov, ki niso hoteli prestopiti v [[islam]].<ref name="ugr"/> Abraham Ibn Ezra (1089-1164), ki je sam pobegnil pred preganjanjem Almohadov, je napisal ''Elegijo žalovanja'' za uničenimi judovskimi skupnostmi po Al Andaluzu in Magrebu.<ref>B. Ross‏, [http://books.google.co.il/books?id=Ox7L8lO9YnMC&pg=PA123&lpg=PA123&dq=abraham+ibn+ezra+elegy&source=bl&ots=CvM3D4_5R9&sig=U_reHqcD725o3C4oAuWyn6uuilY&hl=iw&sa=X&ei=3CIBUuuhEYeVhQeXv4GoBQ&ved=0CCsQ6AEwAA#v=onepage&q=abraham%20ibn%20ezra%20elegy&f=false ''Power in the Portrayal: Representations of Jews and Muslims in Eleventh- and Twelfth-Century Islamic Spain''], Princeton University Press, 2009, str. 121-122.</ref> Mnogo Judov je zbežalo v krščanska kraljestva, mnogo drugih, med njimi tudi Maimonides z družino, pa na vzhod v bolj strpne islamske države.<ref name=frank>Frank in Leaman (2003), str. 137-138.</ref> Viri z začetka almohadskega obdobja kljub temu še opisujejo nekaj judovskih trgovcev, ki so trgovali v severni Afriki.<ref name="ugr"/>