Almohadi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Začetek konca |
Rekonkvista |
||
Vrstica 108:
Al Nasir je pred smrtjo leta 1213 za kalifa in naslednika imenoval svojega desetletnega sina Jusufa II. "Al Munastirja". Začelo se je obdobje regentstva za mladega kalifa, v katerem je oblast prevzela oligarhija starejših družinskih članov, dvornih birokratov in vodilnih plemičev. Almohadski ministri so izpogajali več mirovnih pogodb s krščanskimi državami, ki so ostale bolj ali manj v veljavi naslednjih petnajst let. Izjema je bila portugalska osvojitev Alcácer do Sala leta 1217.
Na začetku leta 1224 je mladi kalif brez naslednika umrl v nesreči. Dvorni
Državni udar je pomenil začetek dokončnega zloma Al Andaluza, ker je bil prvi znotraj klana Almohadov. V klanu so se že pred tem dogajala nesoglasja, vendar je ostal trdno povezan in zvest dinastičnemu redu. Kalif Al Adil je zaradi morilske kršitve dinastičnega in ustavnega reda omajal svojo sprejemljivost pri nekaterih almohadskih šejkih. Eden od njih je bil njegov bratranec Abd Alah Al Bajasi, almohadski guverner Jaéna, ki se je s peščico upornih privržencev utaboril v hribih okoli Baeza in sklenil zavezništvo z dotlej miroljubnim Ferdinandom III. Kastiljskim. Al Adil, ki je veliko več pozornosti posvečal dogajanju v Marakešu, kjer so se uporni šejki zbrali za drugim Al Nasirjevim sinom Jahjo, se za Al Bajasijevo majhno skupino odpadnikov ni zmenil.
===Rekonkvista===
Leta 1225 je Al Bajasijeva skupina upornikov s podporo velike kastiljske vojske spustila s hribov in oblegala mesti Jaén in Andújar. Zasedla je pokrajine Jaén, Códoba in Vega de Granada in Al Bajasi se je konec leta nastanil v Códobi. Nastalo stanje sta izkoristila Alfonz IX.Leonski in Sančo II. Portugalski in vdrla na andaluško ozemlje. Portugalci so do konca leta 1225 presenetljivo lahko prodrli do Seville. Njen guverner se je zavedal, da so nasprotniki v premoči in se ni nameraval soočiti z njimi. Njegova odločitev je zgrozila prebivalce Seville, zato so prevzeli oblast v svoje roke, organizirali milice in sami poskušali ustaviti prodiranje nasprotnika. Sledila je krvava bitka pred obzidjem Seville, v kateri je portugalska vojska pobila morda 20.000 slabo oboroženih meščanov. Podobna nesreča je istega leta pri Aspu doletela prebivalce Murcije, v Cáceresi in Requeni pa jim je uspelu ustaviti nasprotnika. Zaupanje v almohadsko oblast je bilo zaradi teh dogodkov zelo omajano. Za katastrofo so obtožili kalifa Al Adila in njegove nesposobne in strahopetne generale, uspehe pa so pripisali lokalnim voditeljev, ki so organizirali obrambo.
Stanje na bojišču se je kmalu zatem spremenilo. Al Bajasi je moral kot plačilo za kastiljsko pomoč Ferdinandu III. prepustiti tri strateško pomembne obmejne trdnjave: Baños de la Encina, Salvatierra pri Ciudadu Real in Capilla. Hrabra Capilla je zavrnila predajo in prisilla Kastiljce v dolgotrajno obleganje. Pogumno kljubovanje male Capille in Al Bajasijevo oskrbovanje kastiljskih oblegovalcev je šokiralo Andaluzijce in povečalo njihovo naklonjenost do almohadskega kalifa. V okolici Córdobe je izbruhnila vstaja, v kateri je bil Al Bajasi ubit. Njegovo glavo so kot trofejo poslali v Marakeš. Kalif Al Adil zmage ni užival prav dolgo, ker so ga oktobra 1227 ubili. Jahjevi uporniki so takoj po njegovi smrti za novega kalifa razglasili Jahja Al Mutazima.
Andaluška veja Almohadov njegovega imenovanja ni priznala. Al Adilov brat, ki je bil takrat v Sevilli, je sam sebe razglasil za novega almohadskega kalifa Abd Al Ala Idrisa I. Al Mamuna. Al Mamun je s Ferdinandom III. sklenil premirje, za katero je plačal 300.000 maradevijev, ki mu je omogočilo, da je leta 1228 v Afriko odpeljal glavnino almohadske vojske in se spopadel z Jahjo.
Istega leta so Portugalci in Leonci obnovili svoje vdore globoko v muslimansko ozemlje, ki je bilo večinoma slabo branjeno. Poskusi Almohadov, da bi ustavili napadalce, niso uspeli, zato so po vsem Al Andaluzu izbruhnile ljudske vstaje. Mesto za mestom je odstavilo svoje almohadske guvernerje in na njihova mesta postavilo lokalne veljake. Osrednja osebnost uporov, je bil murcijski veljak Mohamed Ibn Jusuf Ibn Al Hud Judhami, ki je trdil, da izhaja iz dinastije Banu Hud, ki je nekoč vladala stari [[taifa|taifi]] v [[Zaragoza|Zaragozi]]. Do oktobra 1228 so Almohadi izgubili skoraj vse andaluško ozemlje. Al Mamun je zapustil Sevillo in se z ostanki svoje vojske umaknil v Maroko. Ibn Hud je takoj zatem poslal v Bagdad svoje odposlance in ponudil priznanje abasidskega kalifa, četudi je sam sebi nadel kvazi-kalifski naslov Al Mutavakil.
Al Mamunov odhod leta 1128 je označil konec španskega almohadskega obdobja. Ibn Hud in lokalni andaluški veljaki niso mogli ustaviti naraščajočega pritiska krščanskih vojsk, ki so jih vodili Sančo II. Portugalski, Alfonz IX. Leónski, Ferdinand III. Kastiljski in Jakob I. Aragonski. V naslednjih dvajsetih letih so ena za drugo padale andaluške citadele: leta 1230 Mérida, Badajoz in Mallorca, leta 1234 Beja, leta 1236 Córdoba, leta 1238 Valencia in Niebla-Huelva, leta 1242 Silves, leta 1243 Murcia, leta 1246 Jaén, leta 1248 Alicante in v jeseni istega leta še almohadska prestolnica Sevilla. 22. decembra 1248 je prišel v Sevillo osvajalec Ferdinand III. Kastiljski.
Andaluzijci so bili nemočni. Ibn Hud je poskušal ustaviti nadaljnje napredovanje Leoncev, vendar je bila večina njegova vojske uničena v bitki pri Alangu leta 1230. Ibn Hud je z ostanki svoje vojske poskušal rešiti ogrožene in oblegane andaluške trdnjave, vendar je bil pred tako številnimi sočasnimi napadi nasprotnika nemočen. Po njegovi smrti leta 1238 je nekaj preostalih mest poskušalo prestopiti k Almohadom, vendar jim tudi to ni pomagalo, ker se Almohadi niso več vrnili.
Po odhodu Almohadov so na oblast v Granadi prišli Nasridi. Po veliki krščanski ofenzivi v letih 1228-1248 je bil [[Granadski emirat]] vse, kar je ostalo od starega [[Al Andaluz]]a. Nekatera osvojena utrjena mesta, na primer Murcia, Jaén in Niebla, so bila naslednjih nekaj let krščanske tributarne posesti, v 1260. letih pa so večino mest priključili h krščanskim kraljestvom. Naslednjih 250 let je ostala neodvisna samo Granada, ki je postala novo cvetoče središče Al Andaluza.
==Sklici==
| |||