Almohadi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nadaljevanje |
Al Andaluz |
||
Vrstica 82:
Vsaka enota, ki jo vodil ''mohtasib'', je imela strogo notranjo hierarhijo. Razdeljena je bila na dva dela: v prvem so bili zgodnji privrženci, v drugem pa kasnejši prišleki. Vsakemu delu je poveljeval ''mizwar'' (ali ''amswaru''). Sledili so zakladniki (''sakkakin''), ki so bili zadolženi za kovanje denarja, pobiralci davkov in blagajniki. Sledila je redna vojska (''jund''), njej pa [[mujezin]]i, čuvaji [[Koran]]a (''hafidh'') in hizbi. Njim so sledili lokostrelci, naborniki in sužnji.<ref>Julien, str. 100.</ref> Ibn Tumartov najbližji sodelavec in glavni strateg Al Bašir, ki je prevzel vlogo političnega komisarja, je v masmudskih plemenih uvedel doktrinarno disciplino.
[[Slika:Almohad Expansion.png|thumb|300px|Širjenje almohadske države]]▼
Almohadi so se na začetku 1130. let končno spustili z gora v svoj prvi obsežen napad in doživeli katastrofo. Pred Agmatom so naleteli na almoravidsko vojaško kolono in jo razbili in njene ostanke zasledovali vse do Marakeša. Zatem so štirideset dni oblegali Marakeš, dokler niso aprila ali maja 1130 Almoravidi napravili izpada iz mesta in v krvavi bitki v velikem vrtu vzhodno od mesta zdrobili almohadsko vojsko. V bitki je padlo več kot pol almohadskih poveljnikov, preživeli pa so se komaj uspeli prebiti do gora.<ref>''Encyclopedia of Islam'', [http://books.google.com/books?id=tPsUAAAAIAAJ&lpg=PA592&ots=tDnAHS-glP&dq=battle%20of%20al-Buhayra&pg=PA592#v=onepage&q&f=false str. 592].</ref>
Ibn Tumart je kmalu po bitki avgusta 1130 umrl. Almohadsko gibanje po uničujočem porazu in Ibn Tumartovi smrti ni takoj razpadlo, kar dokazuje, da je bilo izredno dobro organizirano. Dogodkoma je verjetno sledila borba za nasledstvo, v kateri je zmagal Abd Al Mumin. Čeprav je bil iz plemena Zenata iz Targe (Alžirija) in zato tujec med Masmudi iz južnega Maroka, mu je uspelo premagati vse glavne tekmece in ponovno zbrati neodločna plemena. Leta 1132 je za dokaz, da je almohadsko gibanje še živo, v drznem nočnem napadu osvojil trdnjavo Tasgimut in jo do tal porušil. Njena glavna vrata je odpeljal s seboj v Tinmel.
===Al Andaluz===
{{Glavni|Al Andaluz}}
▲[[Slika:Almohad Expansion.png|thumb|300px|Širjenje almohadske države]]
Abd Al Mumin je prekosil svojega vzornika Ibn Tumarta in od leta 1130 do svoje smrti leta 1163 izkoreninil Almoravide in razširil svojo oblast nad celo severno Afriko vse do Egipta. Leta 1149 je postal marakeški [[emir]].
Afriki je sledil [[Al Andaluz]]. Med letoma 1146 in 1173 so Almohadi postopoma osvojili andaluške kneževine in prenesli prestolnico iz [[Córdoba, Španija|Córdobe]] v [[Sevilla|Sevillo]]. V Sevilli so zgradili Veliko mošejo in leta 1184 v čast novemu [[kalif]]u Abu Jusufu Jakubu Al Mansurju še [[minaret]], sedanji zvonik [[Giralda]] seviljske stolnice.
Almohadski emirji so imeli daljšo in bolj ugledno vladavino kot Almoravidi. Abd Al Muminova naslednika Jusuf I. (ali Abu Jakub Jusuf, 1163-1184) in Jakub I. (ali Jakub Al Mansur, 1184-1199) sta bila sposobna moža. Njuno vladanje je sprva prisililo mnogo [[judovstvo|judovskih]] in [[krščanstvo|krščanskih]] podložnikov, da so se izselili v razvijajoča se krščanska kraljestva na [[Portugalska|Portugalskem]], v [[Kastilja|Kastilji]] in [[Aragon]]u, potem pa so postali manj fanatični kot Almoravidi. Jakub Al Mansur je bil mnogostransko izobražen vladar, ki je pisal v dodelanem arabskem slogu in podpiral filozofa [[Ibn Rušd]]a. Naslov Al Mansur – Zmagovalec je dobil po zmagi nad Alfonzom VIII. Kastiljskim v bitki pri Alarcosu leta 1195.
Od vladavine Jusufa II. dalje so Almohadi vladali svojim sovernikom v Iberiji in osrednji severni Afriki preko svojih namestnikov, posesti izven Maroka pa so obravnavali kot province. Če so morali zaradi svete vojne proti kristjanom (''džihad'') priti na Iberski polotok, so se po vojni vedno vrnili v svojo prestolnico Marakeš.<ref>S. Barton (2009), ''A History of Spain'', Palgrave Macmillan, London, str. 63–66, ISBN 978-0-230-20012-8.</ref>
==Sklici==
{{sklici|2}}
| |||