Almohadi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Zgodovina/izvor (delno) |
nadaljevanje |
||
Vrstica 1:
{{v delu}}
{{Infopolje Bivša država
|native_name = الموَحدون <small>''Al-Muwaḥḥidūn'' (arabsko) </small><br/><small>''Imweḥḥden'' (berbersko)</small>
Vrstica 66:
Po vrnitvi v Magreb okoli leta 1117 je nekaj časa preživel v večih ifrikijskih mestih, kjer je pridigal in agitiral in vodil besne napade na vinske trgovine in druge znake krivovernosti. Krivdo za moralne odklone je zvrnil na vladajočo dinastijo Almoravidov in jih obtožil mračnjaštva in brezbožnosti. Nasprotoval je tudi njihovemu podpiranju Malikijeve pravne šole, ki se je oblikovala na podlagi soglasja (''idžma'') in pri razsojanju upoštevala tudi vire izven [[Koran]]a in Sunne, kar je bilo po Ibn Tumartovem mnenju bogokletno. Oblast ga je zaradi njegovih ognjevitih kritik in selitev od mesta do mesta izgnala iz Bejaija, zato se je utaboril na robu mesta Mellala in začel sprejemati prve učence, med njimi tudi Al Baširja, ki je postal njegov glavni strateg, in Abd Al Mumina, ki je kasneje postal njegov naslednik.
Leta 1120 so Ibn Tumart in njegova majhna skupina privržencev odšli v Maroko, najprej v [[Fez]], kjer so nekaj časa razpravljali z Malikijevimi učenjaki. V Fezu so v verskem zanosu na cesti napadli sestro almoravidskega emirja Alija Ibn Jusufa, ki je po običaju berberskih žensk hodila razkrita. Ibn Tumart je bil zato izgnan iz Feza in je odšel v Marakeš, kjer je v lokalni mošeji izsledil Alija Ibn Jusufa in ga skupaj z vodilnimi učenjaki pozval na doktrinarno razpravo. Po razpravi so Ibn Jusufovi učenjaki ugotovili, da so Ibn Tumartova stališča bogokletna in ljudem nevarna, in pozvali emirja, naj ga aretira ali usmrti. Emir se je odločil, da ga bo samo izgnal iz mesta.
Ibn Tumart se je zatekel k svojemu plemenu Harga v domačo vas Igiliz v dolini Sous, katere lega ni povsem jasna. Preselil se je v bližnjo jamo in živel asketsko življenje. Iz nje je prihajal le, da bi oznanjal svoj program puritanskih reform in pritegnil vedno večje množice ljudi. Po posebno ganljivi pridigi proti koncu [[ramadan]]a leta 1121 je naposled priznal, da njegovi argumenti niso prepričali Almoravidov za reforme, zato se je razglasil za potomca preroka in pravega Mahdija, božansko navdihnjenega razsodnika, kar mu je priznala tudi zbrana publika. Njegova razglasitev je pomenila vojno napoved almoravidski državi.
Po nasvetu enega od privržencev, Omarja Hintatija, vidnega poglavarja plemena Hintata, je leta 1122 zapustil jamo in odšel v Visoki Atlas organizirat almohadsko gibanje v plemenski zvezi Masmuda. Pridobil je podporo plemen Ganfisa, Gadmiva, Hintata, Haskura in Hazraja. Okoli 1124 je v Tinmelu v dolini Nfis v Visokem Atlasu postavil [[ribat]], nezavzeten utrjen kompleks, ki je služil kot duhovno središče in vojaški sedež almohadskega gibanja.
Almohadski upor je bil prvih osem let omejen na gverilsko vojno pod vrhovi in v grapah Visokega Atlasa. Povzročil je negotovost v državi in povsem zaprl nekaj cest in gorskih prelazov južno od Marakeša. Ogrožal je celo cesto do pomembnega mesta Sijilmassa, skozi katero je potekalo trgovanje preko [[Sahara|Sahare]]. Almoravidi skozi ozke prelaze niso mogli poslati dovolj vojakov, da bi pregnali almohadske upornike iz njihovih lahko branljivih gorskih trdnjav. Sprijaznili so se s gradnjo trdnjav, ki so omejevale njihovo delovanje, in iskanjem alternativnih prehodov preko Atlasa. Najslavnejša je bila trdnjava Tasgimut, ki je varovala dostop k Agmatu.
==Sklici==
{{sklici|2}}
[[Kategorija:Vladarske rodbine]]
| |||