Almohadi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m zastava Zahodna Sahara |
Zgodovina/izvor (delno) |
||
Vrstica 1:
{{Infopolje Bivša država
|native_name = الموَحدون <small>''Al-Muwaḥḥidūn'' (arabsko) </small><br/><small>''Imweḥḥden'' (berbersko)</small>
Vrstica 54 ⟶ 55:
Gibanje proti vladajočim [[Almoravidi|Almoravidom]] je začel Ibn Tumart v plemenu Masmuda. Leta 1130 ga je prevzel Abd Al Mumin Al Gumi in ga vodil do svoje smrti leta 1163. V tem času so Almohadi premagali Almoravide in razširili svojo oblast nad vsem [[Magreb]]om in zatem še nad [[Al Andaluz]]om.<ref>P. Buresi, H. El Aallaoui, ''Governing the Empire: Provincial Administration in the Almohad Caliphate (1224-1269)'', Studies in the History and Society of the Maghrib, 3, Leiden: Brill, 2012. [http://books.google.fr/books?id=jcn8ugAACAAJ].</ref>
Almohadska oblast na [[Iberski polotok|Iberskem polotoku]] je trajala do leta 1212, ko je združena vojska [[Kastilja|Kastilje]], [[Aragon]]a, [[Navara|Navare]] in [[Portugalska|Portugalske]] v bitki pri Las Navas de Tolosa v Sierri Moreni porazila Mohameda III. Al Nasirja (1199–1214). Almohadi so po porazu kmalu izgubili skoraj vse svoje posesti v Iberiji, vključno z velikima mestoma [[Córdoba, Španija|Córdobo]] (1236) in [[Sevilla|Sevillo]] (1248).
==Zgodovina==
===Izvor===
Almohadsko gibanje je začel Ibn Tumart, pripadnik berberske plemenske zveze Masmuda v [[Atlas|Visokem Atlasu]] na jugu [[Maroko|Maroka]]. V Maroku, večjem delu zahodne severne Afrike ([[Magreb]]) in [[Al Andaluz]]u na [[Iberski polotok|Iberskem polotoku]] je takrat vladala berberska dinastija Almoravidov.
Ibn Tumart je v mladosti študiral najprej v Al Andaluzu in nato na teološki šoli Al Ašari v [[Bagdad]]u, kjer je prišel pod vpliv velikega učitelja [[Al Gazali]]ja. Kmalu je razvil svoj verski nauk, ki je združeval nauke različnih učiteljev. Ibn Tumartovo glavno načelo je bil strog unitarianizem (''tavhid''), ki zanika neodvisen obstoj božjih lastnosti, ker je nezdružljiv z njegovo edinstvenostjo in je zato mnogoboška ideja. Njegovi privrženci so postali znani kot al-Muwahhidun – almohadi, kar pomeni "enotnost boga".
Po vrnitvi v Magreb okoli leta 1117 je nekaj časa preživel v večih ifrikijskih mestih, kjer je pridigal in agitiral in vodil besne napade na vinske trgovine in druge znake krivovernosti. Krivdo za moralne odklone je zvrnil na vladajočo dinastijo Almoravidov in jih obtožil mračnjaštva in brezbožnosti. Nasprotoval je tudi njihovemu podpiranju Malikijeve pravne šole, ki se je oblikovala na podlagi soglasja (''idžma'') in pri razsojanju upoštevala tudi vire izven [[Koran]]a in Sunne, kar je bilo po Ibn Tumartovem mnenju bogokletno. Oblast ga je zaradi njegovih ognjevitih kritik in selitev od mesta do mesta izgnala iz Bejaija, zato se je utaboril na robu mesta Mellala in začel sprejemati prve učence, med njimi tudi Al Baširja, ki je postal njegov glavni strateg, in Abd Al Mumina, ki je kasneje postal njegov naslednik.
▲Almohadske oblast v [[Afrika|Afriki]] se je nadaljevala, dokler se ni njihovo ozemlje razdrobilo zaradi uporov raznih plemen in omogočilo njihovim največjim nasprotnikom [[Marinidi|Marinidom]], da so leta 1215 prevzeli oblast. Zadnji predstavnik Almohadske dinastije, Idris Al Vathik, je vladal samo še na majhnem ozemlju okoli [[Marakeš]]a, dokler ga ni leta 1269 umoril njegov suženj. Marakeš so zasedli Marinidi in končali bladavino Almohadov v zahodnem Magrebu.
==Sklici==
| |||