Al Andaluz: Razlika med redakcijama

'''Al Andaluz''' ([[arabščina|arabsko]] الأندلس‎, DIN al-ʼAndalus, [[španščina|špansko]] Al-Ándalus, [[portugalščina|portugalsko]] Al-Andalus, aragonsko Al-Andalus, [[katalonščina|katalonsko]] Al-Àndalus, berbersko Andalus ali Vandalus), znana tudi kot '''Mavrska Iberija''' in '''Islamska Iberija''', [[srednji vek|srednjeveška]] [[islam]]ska država, ki je na svojem višku obsegala večino današnje [[Španija|Španije]] in [[Portugalska|Portugalske]], [[Andora|Andoro]] in del južne [[Francija|Francije]]. Ime se najpogosteje nanaša na dele [[Iberski polotok|Iberskega polotoka]] in [[Septimanija|Septimanijo]], ki so jim vladali muslimani ([[Mavri]]) v različnih obdobjih od leta 711 do 1492. Meje države so se zaradi vojn s krščanskimi kraljestvi stalno spreminjale.<ref>de Cortázar, J.A.G. de Cortázar1995, ''V Semana de Estudios Medievales'', Nájera, 1 al 5 de agosto de 1994, Gobierno de La Rioja, Instituto de Estudios Riojanos, 1995, str.52.</ref><ref>Ruano, E.B. Ruano2000, ''Tópicos y realidades de la Edad Media'', Real Academia de la Historia, 2000, str.79.</ref><ref>''Andalus, al-'', Oxford Dictionary of Islam, J.L. Esposito, Oxford University Press, 2003. Pridobljeno dne 12. junija 2006.</ref>

Po muslimanski osvojitvi Hispanije je bila Al Andaluz razdeljena na pet upravnih enot, ki so se približno ujemale s sednjo [[Andaluzija|Andaluzijo]], [[Galicija|Galicijo]] in [[Portugalska|Portugalsko]], [[Kastilja in Leon|Kastiljo in Leonom]], [[Aragonija|Aragonijo]] in [[Katalonija|Katalonijo]] in Septimanijo.<ref>O'Callaghan, J.F. O'Callaghan1983, ''A History of Medieval Spain'', Cornell University Press, 1983, str. 142.</ref> Od leta 711 do 750 je bila provinca [[Omajadski kalifat|Omajadskega kalifata]], ki jo je ustanovil [[kalif]] Al Valid I.. Od leta 750 do 929 je pripadala [[Kordovski emirat|Kordovskemu emiratu]] in od leta 929 do 1031 [[Kordovski kalifat|Kordovskemu kalifatu]], potem pa nasledstvenim kraljestvom ([[taifa]]) Kordovskega kalifata. Vladarji Al Andaluza so se trudili dvigniti kulturno izmenjavo in sodelovanje med muslimani in kristjani ter kristjani in Judi. Oboji so bili kot "ljudje iz Knjige" zaščiteni. Državi so sicer plačevali poseben davek, vendar so uživali notranjo avtonomijo.<ref>Lewis, G. Lewis1984, ''The Jews of Islam'', Princeton University Press, 1984, str. 14.</ref> V obdobju Kordovskega kalifata je bila Al Andaluz središče učenosti, mesto Córdoba pa eno od vodilnih kulturnih in gospodarskih središč tako v sredozemskem bazenu kot v islamskem svetu.

Za Al Andaluz obstajajo najmanj tri etimologije. Vse tri domnevajo, da je ime nastalo po rimskem obdobju iberske zgodovine.<ref>Bossong 2002.</ref>

Za ime Andaluzija ali Vandaluzija se tradicionalno verjame, da izhaja iz imena [[Vandali|Vandalov]], [[Germani|germanskega]] plemena, ki je za kratko obdobje (409-429) koloniziralo dele Iberskega polotoka. Teorijo se včasih povezuje z zgodovinarjem Reinhartom Dozyjem,<ref>Dozy, R.P. Dozy (1881), ''Recherches sur l'histoire et la littérature des Arabes d'Espagne pendant le Moyen-Age''.</ref> iz 19. stoletja, vendar je starejša in ima nekaj pomanjkljivosti. Dozy je sicer sprejel trditev, da ime izhaja iz imena Vandalov, vendar je bil prepričan, da se geografsko nanaša samo na pristanišče, iz katerega so odpluli v Afriko. Lega pristanišča ni znana.<ref>Bossong 2002.</ref>

Leta 1980 je zgodovinar Halm, ki zavrača vandalsko teorijo, predlagal izvirno alternativno teorijo.<ref>Halm 1989.</ref> Izhodišče za njegovo trditev je dejstvo, da so si [[Vizigotsko kraljestvo|vizigotska]] germanska plemena osvojeno ozemlje na Iberskem polotoku razdelila z žrebom in da je bila Iberija zato v tujini znana pod njenim latinskim imenom ''Gotica Sors'' (gotski žreb). Gotska različica imena ni potrjena. Halm je domneval, da bi lahko tudi Vizigoti ozemlje povezovali z žrebanjem, zato je zanj predlagal rekonstruiran izraz ''* landahlauts'', ki se je kasneje poarabil v Al Andaluz. Halm svoje trditve ni podprl niti z zgodovinskimi niti jezikovnimi dokazi.

Tretja teorija trdi, da je beseda Andaluz pozarabljena različica imena [[Atlantida]]. Teorijo je pred kratkim zagovarjal španski zgodovinar Vallvé samo na podlagi dejstva, da podobno zvenijo nekatera krajevna imena, vendar zanjo ni ponudil nobenih zgodovinskih dokazov.<ref>J. Vallvé Bermejo, J. (1986), ''The Territorial Divisions of Muslim Spain'', Madrid. CSIC ([http://www.csic.es Consejo Superior de Investigaciones Científicas]).</ref>

Odnosi med Arabci in Berberi v Al Andaluzu so bili v letih po osvojitvi Iberskega polotoka precej napeti. Berberi so bili mnogo številnejši od Arabcev in so opravili večino spopadov, pri delitvi plena pa so bili zapostavljeni. Poleg tega so morali opravljati tudi zahtevne vojaške naloge, na primer službovati na najbolj ogroženih območjih. Nekateri arabski guvernerji so imeli s svojimi berberskimi generali dokaj dobre odnose, drugi pa so jih zelo zlorabljali. Upori berberskih vojakov so bili zato pogosti. Leta 729 se je uprl poveljnik Munus in ustanovil svojo državo Kardanjo v vzhodnih Pirenejih, leta 740 pa je izbruhnil velik upor v [[Magreb]]u v severni Afriki. Da bi zatrl upor, je omajadski kalif Hišam v severno Afriko poslal dobro oboroženo vojsko sirijskih Arabcev pod poveljstvom Bilada Aš Šama.<ref>Dozy, R. Dozy (1913), ''Spanish Islam: A History of the Muslims in Spain'', London, Chatto & Windus, str.133.</ref> Vojsko so sestavljali polki po 6.000 mož iz štirih največjih sirijskih okrožij ([[Damask]], [[Homs]], [[Jordanija]] in [[Palestina]]), katerim se je pridružilo 3.000 mož iz Kinasrina in 3.000 iz [[Egipt]]a. Sirijsko armado so berberski uporniki popolnoma uničili v bitki pri Bagaduri v Maroku. Njihova zmaga je k novemu uporu vzpodbudila tudi Berbere v seveni Iberiji. Uporniki so odstavili svoje arabske poveljnike in se z veliko vojsko odpravili na jug proti Toledu, Córdobi in Algecirasu. Arabski andaluški guverner, kateremu so se pridružili ostanki poražene sirijske vojske, približno 10.000 mož, je v nizu okrutnih bitk leta 742 upor zatrl.

Po zmagi je izbruhnil nov spor, tokrat med sirijskimi generali in andaluškimi Arabci. Sirijci so avgusta 742 v bitki pri Aqua Portori premagali domačine, vendar jih je bilo premalo, da bi prevzeli oblast v Al Andaluzu. Spor se je končal leta 743 s dodelitvijo polkovnih fevdov sirijski vojski po vsem Al Andaluzu. Damaščanski polk so namestili v Elviri (Granada), jordanski v Reyyu (Málaga in Archidona), palestinski v Medini-Sidoniji in Jerezu, homski v Sevilji in Niebli in kinasrinski v Jaénu. Egiptovski polk so razdelili in ga namestili v Beji na zahodu in Tudmirju (Murcija) na vzhodu.<ref>Levi-Provençal (1950), str. 48; Kennedy (1996), str. 45.</ref> Prihod Sirijcev je bistveno povečal delež arabskega prebivalstva na Iberskem polotoku in pomagal okrepiti njihovo oblast na jugu, hkrati pa je neodvisnost njihovih polkov omajala oblast andaluškega guvernerja.

Spore in nerede so izkoristili tudi [[Franki]] in leta 752 pod vodstvom [[Pipin Mali|Pipina Malega]] napadli Septimanijo v upanju, da bodo Andaluzijcem odvzeli odskočno desko za napade v [[Frankovsko kraljestvo]]. Franki so po dolgotrajnem obleganju leta 759 osvojili še zadnjo andaluško trdnjavo Narbonne in pomaknili mejo svojega kraljestva na Pireneje.<ref>Cardini, F. Cardini ( 2001), ''Europe and Islam'', Wiley-Blackwell, str. 9.</ref>

Leta 756 je izgnani omajadski princ [[Abd Al Rahman I.|Abd Al Rahman]], z vzdevkom al-Dākhil – Priseljenec, porazil Jusufa Al Fihrija in ustanovil [[Kordovski emirat]]. Zavrnil je nadoblast abasidskega kalifa, ki je pobil večino njegove družine. Med svojim tridesetletnim vladanjem je vzpostavil oblast nad večino Al Andaluza in premagal pristaše Al Fihrijeve družine in abasidskega kalifa.<ref>Collins, R. Collins, ''The Arab Conquest of Spain, 710–797'',str. 113–140 in 168–182.</ref>

Obdobje kalifata je bilo zlata doba Al Andaluza. Namakalni sistemi so omogočali obilje poljskih pridelkov, ki so jih dopolnjevali z uvozom z [[Bližnji vzhod|Bližnjega vzhoda]]. Kmetijstvo je bilo mnogo naprednejše kot drugje v Evropi. Córdoba je imela morda 500.000 prebivalcev in prehitela [[Konstantinopel]], ki je veljal za največje in najuspešnejše mesto v Evropi.<ref>Chandler, T. Chandler (1987), ''Four Thousand Years of Urban Growth: An Historical Census'', St. David's University Press ([http://www.etext.org/Politics/World.Systems/datasets/citypop/civilizations/citypops_2000BC-1988AD etext.org]). ISBN 0-88946-207-0.</ref> V islamskem svetu je bila Córdoba eno od vodilnih kulturnih središč. Delo njenih najpomembnejših filozofov in znanstvenikov, predvsem polihistorja [[Ibn Rušd|Averroesa]] in kirurga [[Abulcasis]]a, je imelo velik vpliv tudi na intelektualno življenje srednjeveške Evrope.

Ravnanje z nemuslimani v kalifatu je še vedno predmet živahnih razprav med znanstveniki in komentatorji, še posebej med tistimi, ki jih zanimajo vzporednice s sožitjem muslimanov in nemuslimanov v sodobnem svetu.<ref name=Cohen>Cohen, M.R. Cohen (1994), [http://books.google.com/books?id=fgbib5exskUC Under ''Crescent and Cross: The Jews in the Middle Ages''], Princeton University Press, ISBN 9780691010823. Pridobljeno dne 24. novembra 2012.</ref>

Judje so tvorili več kot 5 % andaluškega prebivalstva.<ref>[http://countrystudies.us/spain/5.htm Al Andalus].</ref> Al Andaluz je bil v zgodnjem srednjem veku središče judovskega sveta. V njem je bila ena od najbolj stabilnih in bogatih judovskih skupnostih, ki je dala številne pomembne učenjake. Bernard Lewis se s takšno trditvijo ne strinja in trdi, da islam nikoli ni niti ponujal enakosti niti se pretvarjal, da jo ponuja, ker bi to bilo teološko in miselno absurdno.<ref>Lewis, B.W. Lewis (1984), ''The Jews of Islam'', str. 4.</ref> Lewis kljub temu pravi:

:''Judom je bilo na splošno dovoljeno, da so prakticirali svojo vero in živeli v skladu z zakoni in predpisi svoje skupnosti. Poleg tega so bile omejitve, ki so veljale zanje, bolj socialne in simbolne kot materialne in praktične narave. To pomeni, da so predpisi služili predvsem za opredelitev odnosov med obema skupnostma in ne za zatiranje judovskega prebivalstva.''<ref>B. Lewis (1984), ''The Jews of Islam'', str. 26.</ref>

Kalifat je v različnih obdobjih nemuslinamane obravnaval različno. Najdaljše obdobje strpnosti se je začelo po letu 912, ko sta vladala [[Abd Al Rahman III.]] in njegov sin [[Al Hakam II.]]. V tem obdobju se je judovska skupnost razcvetela. Judje so službovali v državnih službah in se ukvarjali z znanostjo, industrijo in trgovino, zlasti s [[suženjstvo|sužnji]] in [[svila|svilo]]. Južna Iberija je postala tudi zavetišče za zatirane Jude iz drugih držav.<ref>Stavans (2003), str. 10.</ref><ref>Kraemer (2005), str. 10–13.</ref>

Pod Almoravidi in Almohadi so verjetno bila obdobja preganjanja Judov,<ref>O'Callaghan (1975), str. 286.</ref> vendar so viri izjemno redki in ne dajejo jasne slike. Zdi se, da so se razmere po letu 1160 še poslabšale.<ref>Roth (1994), str. 113–116.</ref>

Muslimanski [[pogrom]]i proti Judom v Al Andaluzu so se zgodili v Córdobi (1011) in Granadi (1066),<ref>Schweitzer, F.M., SchweitzerPerry, M. Perry (200292002, ''Anti-Semitism: myth and hate from antiquity to the present'', Palgrave Macmillan, str. 267-268, ISBN 0-312-16561-7.</ref><ref>Gottheil, R., GottheilKayserling, M. Kayserling1906, [http://jewishencyclopedia.com/view.jsp?artid=412&letter=G&search=Granada ''Granada''], Jewish Encyclopedia, 1906.</ref><ref>Harzig, Hoerder in Shubert (2003), str. 42.</ref> čeprav je treba priznati, da so bili pokoli nemuslimanov v islamski zgodovini zelo redki.<ref>B. Lewis (1984), ''The Jews of Islam'', Princeton University Press, Princeton, New Jersey, str. 44-45, ISBN 978-0-691-00807-3. </ref>

Almohadi, ki so v Al Andaluzu in Magrebu vladali po letu 1147,<ref>Islamic world (2007), [http://www.britannica.com/eb/article-26925 Encyclopædia Britannica Online]. Pridobljeno dne 2. septembra 2007.</ref> so v fundalističnem pogledu daleč presegli Almoravide in bolj ostro obravnavali nemuslimane. Soočeni z izbiro med smrtjo in prestopom v islam so se mnogi Judje in kristjani je odselili.<ref name=Frank>Frank in Leaman (2003), str. 137–138.</ref><ref>

[http://www.myjewishlearning.com/history_community/Medieval/IntergroupTO/JewishMuslim/Almohads.htm The Almohads].</ref> Nekateri, na primer [[Majmonid]] z družino, so pobegnili na vzhod v bolj strpne islamske države,<ref name=Frank/> nekateri pa na sever v razvijajoča se krščanska kraljestva.<ref>Kraemer (2005), str. 16–17.</ref>

V Al Andaluzu je sobivalo mnogo ljudstev in religij, ki so vsaka po svoje prisprevale k intelektualnemu razcvetu. Pismenost je bila veliko bolj razširjena kot med narodi v zahodni Evropi.<ref>Previte-Orton (1971), 1. del, str. 377.</ref> Omajadi so si od samega začetka prizadevali, da bi nanje gledali kot na intelektualne konkurente Abasidov, zato je imela Córdoba knjižnice in izobraževalne ustanove, ki so se lahko primerjale z bagdadskimi. Svobodno potovanje med obema kalifatoma je bilo kljub nasprotjem dovoljeno, kar je pripomoglo k širjenju novih idej in dosežkov.