Al Andaluz: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Almoravidi... |
Družba |
||
Vrstica 78:
Leta 1469 je poroka Ferdinanda Aragonskega in Izabele Kastiljske nakazala začetek končnega obračuna s Kordovskim emiratom. Kralj in kraljica sta prepričala [[papež]]a, naj njuno vojno razglasi za [[Križarske vojne|križarsko]]. Kristjani so začeli drobiti eno središče odpora za drugim, dokler niso januaja 1492 po dolgem obleganju Granade dosegli, da jim je sultan Mohamed XII. predal svojo utrjeno palačo [[Alhambra|Alhambro]] v Granadi.
==Družba==
Al andaluško družbo so sestavljale tri glavne verske skupnosti: [[kristjani]], [[muslimani]] in [[judi]]. Muslimani, ki so bili na verski ravni enoviti, so bili na etnični ravni razdeljeni na več skupnosti, med katerimi so prevladovali [[Berberi]] in [[Arabci]]. Mozarabci so bili kristjani, ki so dolgo živeli pod muslimansko oblastjo, privzeli številne arabske običaje, umetnost in nekaj besed, vendar so obdržali krščansko obredje in svoje romanske jezike. Verske skupnosti v mestih so živele v ločenih soseskah. V 10. stoletju je prišlo do množičnega prestopanja kristjanov v islam in novonastali [[muladi]] iberskega porekla so postali večina muslimanskega prebivalstva. Okoli leta 1100 so skupaj z drugimi muslimani tvorili približno 80 % andaluškega prebivalstva.<ref>Glick 1999, 5. poglavje: Ethnic Relations.</ref><ref>Glick 1999, 1. poglavje: At the crossroads of civilization.</ref>
Berberi, ki so tvorili večino muslimanske osvajalske vojske, so se naselili v goratih regijah v sedanji severni Portugalski in na Centalni planoti (Meseta Central), medtem ko so se Arabci naselili na jugu in v dolini [[Ebro|Ebra]] na severovzhodu. Judje so bili večinoma pobiralci davkov, trgovci, zdravniki in ambasadorji. Ob koncu 15. stoletja je bilo v Granadi približno 50.000 Judov, v celi islamski Iberiji pa približno 100.000.<ref> Wasserstein 1995, str. 101.</ref>
==Sklici==
| |||