Michael Ende: Razlika med redakcijama

V tesnem sodelovanju s skladateljem Markom Lotharjem je napisal libreto za opero Momo in tatovi časa (Momo und die Zeitdiebe). Prvič je bila uprizorjena leta 1978 v deželnem gledališču v Coburgu. Leta 1979 je napisal svoj fantazijski roman Neskončna zgodba. Prodano je bilo približno deset milijonov izvodov romana, preveden pa je bil v 40 jezikov.

Leta 1985 je bil Michael Ende eden izmed avtorjev scenarija, po katerem je Johannes Schaaf posnel svoj film Momo. V filmu je tudi sam zaigral manjšo stransko vlogo. Od leta 1978 je sodeloval s skladateljem Wilfriedom Hillerjem, s katerim sta ustvarila številna glasbeno gledališka dela, kot je na primer opera Goggolori (Der Goggolori), ki je nastala leta 1985, ter zvočna knjiga Norbert Debelokožec ali Nagi nosorog (Norbert Nackendick oder das nackte Nashorn). Tematika knjig Momo in Neskončna zgodba je nevarnost sveta, v katerem vse bolj izginjata domišljija in človečnost. V filmu Tilmana Urbacha: Michael Ende – oče neskočne zgodbe (Michael Ende - der Vater der Unendlichen Geschichte), Michaelov lektor Roman Hocke poudarja, da pisatelj samega sebe ni videl kot pravega očeta pravljic.

Po smrti svoje prve žene, ki je umrla leta 1985, se je Michael leta 1989 poročil z japonsko prevajalko Mariko Sato, ki je nekaj njegovih del prevedla v japonščino.

Leta 1995 je Michael Ende umrl zaradi raka na želodcu v mestu Filderstadt-Bonlanden pri Stuttgartu. Pokopan je na starem pokopališču v Münchnu, v grobu s številko 212-W-3, ki ga zaznamuje ogromna bronasta knjiga, na kateri so reliefi pravljičnih figur iz njegovih del. Nagrobnik je delo Ludwiga Valentina Angereja.