PJ Harvey: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 22:
Po odhodu iz zasedbe Automatic Dlamini, januarja 1991, je PJ Harvey ustanovila lasten band z nekdanjima sočlanoma Robom Ellisem in Ianom Olliverjem. Zavrnila je različna poimenovanja, ker »nikakor niso zvenela dobro oziroma so namigovala na napačen tip zvoka«,<ref>Harvey, PJ. "We were playing around with other names but nothing felt right at all or just suggested the wrong type of sound or just wasn't right. And I also felt I am the songwriter in the band and I know that I'm going to be wanting to write songs and continue making music for quite a while but I can't guarantee that Rob and Steve will want to." Transkripcija izseka iz intervjuja s PJ Harvey v oddaji 120 Minutes, ki je bil predvajan na MTV-ju 20. junija 1993.</ref> se je odločila, da bo trio poimenovala PJ Harvey, obenem pa je s tem lahko nadaljevala solo glasbeno kariero. Trio so sestavljali PJ Harvey kot vokalistka in kitaristka, Ellis kot bobnar in spremljevalni vokalist ter Olliver na bas kitari. Slednji je kasneje zapustil skupino in se vrnil k Automatic Dlamini, zamenjal pa ga je Steve Vaughan. Aprila 1991 so izvedli porazen debitantski nastop v kegljišču hotela Antelope v Sherbornu. Takole se je kasneje spominjala dogodka: »Ko smo pričeli igrati, je bilo tam okoli 50 ljudi, med prvo pesmijo pa smo izpraznili prostor. Mislim, da sta ostali samo dve osebi. K bobnarju je pristopila ženska in se, medtem ko smo igrali, nanj drla: 'Ali ne vidite, da vas nihče ne mara! Plačali vam bomo, lahko nehate z igranjem, vseeno vam bomo plačali!'«.<ref>Linda Wertheimer (16 October 2004). "A Minimalist Effort From Rocker PJ Harvey : NPR".</ref>
Ko se je PJ Harvey, sicer še vedno neodločena glede kariere, vpisala na študij kiparstva na Central Saint Martins College of Art & Design, je band junija 1991 ustvarjanje premaknil v London. V tem času so posneli set demo posnetkov in jih ponujali založbam. Neodvisna založba Too Pure se je odločila za izdajo debitantskega singla »Dress« v oktobru 1991, kasneje pa tudi podpisala pogodbo s PJ Harvey. Skladba je prejela številne pozitivne kritike, John Peel, gostujoči kritik nekdanje glasbene revije [[Melody Maker]], jo je izvolil za single tedna, občudoval pa je »način, kako se zdi Polly Jean skrušena od teže lastnih pesmi in glasbenih aranžmajev, kot če bi bil zrak dobesedno izsesan iz njih … če ne venomer zadovoljivo, pa vedno občudovanja vredno«.<ref>Peel, John (1992). "Really the Blues". Melody Maker. February 1992: 52.</ref> Založba ni veliko vložila v oglaševanje singla, zato so kritiki menili, »da je imel ''Melody Maker'' več zaslug za uspeh singla 'Dress' kot založba Too Pure«.<ref>Parker, C (2007). The Wire, Volumes 281–286. California, United States: University of California Press. p. 300.</ref> Teden po izdaji, 29. oktobra, je zasedba za Johna Peela na radiu BBC 1 posnela nastop v živo, ki je vključeval pesmi »Oh, My Lover«, »Victory«, »Sheela-Na-Gig« in »Water«.
Februarja 1992 je zasedba izdala prav tako kritiško pozitivno ocenjen drugi single »Sheela-Na-Gig«, marca pa debitantski studijski album ''Dry'' (1992). Tudi slednji je prejel presunljiv mednarodni kritiški odziv, zato je po izdaji albuma PJ Harvey doživela skorajšnji živčni zlom. V posthumni izdaji ''Dnevnikov'' Kurta Cobaina, pevca skupine Nirvana, je album naveden kot njegov šestnajsti najljubši album. Revija ''Rolling Stone'' je PJ Harvey imenovala za najboljšo tekstopisko leta in najboljšo debitantsko pevko med ženskami. Hkrati z običajno verzijo albuma ''Dry'' je izšla še omejena izdaja dvojne verzije, ki je vsebovala originalne in demo posnetke vseh skladb, imenovana ''Dry + Demonstration''. Band je prejel tudi pomembno novinarsko kritje na Reading Festivalu leta 1992.
| |||