Al Andaluz: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
slike |
Kordovski emirat in kalifat |
||
Vrstica 47:
Tretja posledica berberskega upora je bil propad oblasti kalifata v Damasku nad zahodnimi provincami. Omajadske kalife so leta 750 vrgli z oblasti [[Abasidi]] iz [[Bagdad]]a, ki niso imeli dovolj moči, da bi uveljavili svojo oblast tudi v Magrebu in Al Andaluzu. V zahodni Afriki so oblast prevzeli Fihridi, pripadniki lokalnega arabskega klana in potomci Okba Ibn Al Nafi Fihrija. Vladali so, kot da je ozemlje njihov zasebni imperij. V Ifrikiji je vladal Abd Al Rahman Ibn Al Habib Fihri, v Al Andaluzu pa Jusuf Al Fihri. Fihridi so pozdravili padec Omajadske dinastije in poskušali doseči dogovor z Abasidi, v upanju, da se bo njihova samopašna oblast nadaljevala. Ko so Abasidi njihovo ponudbo zavrnili in zahtevali, da se jim podredijo, so Fihridi zazglasili svojo neodvisnost in, najbrž ravno zaradi tega, povabili preživele člane Omajadske dinastije, naj se zatečejo k njim. Vabilo je bilo zanje usodno in so ga kmalu obžalovali, ker je Al Validov vnuk [[Abd Al Rahman I.|Abd Al Rahman]] upravičeno zahtevali vrnitev ozemlja. Abd Al Rahmanu se je pridružila tudi nezadovoljna lokalna gospoda.
===Kordovski emirat in kalifat===
{{glavni|Kordovski emirat|Kordovski kalifat}}
Leta 756 je izgnani omajadski princ [[Abd Al Rahman I.|Abd Al Rahman]], z vzdevkom al-Dākhil – Priseljenec, porazil Jusufa Al Fihrija in ustanovil [[Kordovski emirat]]. Zavrnil je nadoblast abasidskega kalifa, ki je pobil večino njegove družine. Med svojim tridesetletnim vladanjem je vzpostavil oblast nad večino Al Andaluza in premagal pristaše Al Fihrijeve družine in abasidskega kalifa.<ref>R. Collins, ''The Arab Conquest of Spain, 710–797'',str. 113–140 in 168–182.</ref>
Njegovi potomci so kot kordovski emirji uradno vladali v Al Andaluzu in občasno v delih zahodne severne Afrike približno stopetdeset let. Njihova resnična oblast, predvsem v severnih pokrajinah na meji s krščanskimi kraljestvi, je nihala in bila odvisna od kompetentnosti vladajočega emirja. Oblast emirja Abdalaha Ibn Mohameda, naprimer, je okoli leta 900 segala samo do predmestij Córdobe. Njegov vnuk [[Abd Al Rahman III.]], ki ga je nasledil leta 912, ni samo hitro obnovil moči Omajadov v vsem Al Andaluzu, ampak jo je celo razširil v zahodno severno Afriko. Leta 929 se je razglasil za [[kalif]]a in dvignili emirat na položaj, na katerem je lahko tekmoval ne samo z abasidskim kalifom v Bagdadu ampak tudi s šiitskim kalifom v [[Tunis]]u, s katerim je takmoval za oblast v severni Afriki.
Obdobje kalifata je bilo zlata doba Al Andaluza. Namakalni sistemi so omogočali obilje poljskih pridelkov, ki so jih dopolnjevali z uvozom z [[Bližnji vzhod|Bližnjega vzhoda]]. Kmetijstvo je bilo mnogo naprednejše kot drugje v Evropi. Córdoba je imela morda 500.000 prebivalcev in prehitela [[Konstantinopel]], ki je veljal za največje in najuspešnejše mesto v Evropi.<ref>T. Chandler (1987), ''Four Thousand Years of Urban Growth: An Historical Census'', St. David's University Press ([http://www.etext.org/Politics/World.Systems/datasets/citypop/civilizations/citypops_2000BC-1988AD etext.org]). ISBN 0-88946-207-0.</ref> V islamskem svetu je bila Córdoba eno od vodilnih kulturnih središč. Delo njenih najpomembnejših filozofov in znanstvenikov, predvsem Abulcasisa in Averroesa, je imelo velik vpliv tudi na intelektualno življenje srednjeveške Evrope.
==Sklici==
| |||