Skodelica kave (Bojan Martinec): Razlika med redakcijama

Zgodbe in črtice ubesedujejo vsakdanje stvari, ki se marsikomu ne bi zdele vredne omembe. Pisatelj se ponekod ukvarja z zamolčanimi ali drugače predstavljenimi poglavji slovenske zgodovine. Z vračanjem v preteklost, sanje in spomin -– na to nas opozarja že sam podnaslov -– pa opisuje bežne trenutke, ki so tako ali drugače zaznamovali glavnega protagonista, hkrati pa se vsakdanji in navadni dogodki spremenijo v bizarne situacije, ki so polne fantazijskih, tragičnih, optimističnih in nenavadnih dejanj.

V zbirki nastopajo karakterno zelo različne osebe, vendar so vsaka po svoje posebne, na prvi pogled bi lahko rekli, da celo malce čudne. Avtorjeva racionalnost in flegmatičnost jih dela drugačne, njihova ujetost v trenutku, ki je lahko čisto splošna ali pa na drugi strani zelo nenavadna, pa jim ustvarja probleme, ki pa so velikokrat rešeni na komičen način, vendar tragičnega zaključkakonca ne moremo izključiti, saj se lahko nek dogodek hitro prelevi v nepričakovan in žalosten koneczaključek.

Direktor majhnega tekstilnega obrata, v katerem so izdelovali moško in žensko spodnje perilo, je na oddelku za izdelovanje kombinež sklical sestanek zaradi kritičnega stanja in upada prodaje. Delavke so mu očitale nižanje plač in razsipnost v upravi, on pa je medtem sanjaril o polnih telesih svoje matere, žene in številnih ljubic iz tovarne, oblečenih le v oprijete kombineže. Zaposlene je nagovarjal v nošenje njihovih izdelkov; na oddelku naj bi jih dobile celo zastonj —– le da bi jih nosile in tako delale reklamo. S tem naj bi rešile obrat in nadaljevale njegove fantazije.

K nevropsihiatru Zgagi je prišel nek gospod Plahuta z nenavadnim problemom —– vsak njegov otrok, ki sta ga dobila z ženo, je bil drugačen – tako fizično kot tudi psihično; eden je bil celo zelen in oranžnih oči, druga rdečelasa in sivooka, sedmi otrok po vrsti je bil črnec, zadnja izrazita indijanka, še nerojen sin pa naj bi bil sodeč po ultrazvoku Kitajec. Zdravnik je nato opravil regresijo in ugotovil, da je bil v prejšnjem življenju Ibn Ali Ab Sarim Ad Abrami, šejk na severu Afrike, kjer je imel 228 različnih žena druge polti in rase.

Zgodba opisuje misli subjekta med nočnim ležanjem. Razmišljal je o vrstah čevljev in zajadral globoko nazaj do dogodka v otroštvu, ko sta z bratom dobila čisto novo obutev. Spominjal se je še drugih dogodkov – vse od prvega kolesa in ure, šole, mame do Dedka Mraza, mrzlih nog po sankanju in bolečine v kazalcu leve roke. Spraševal se je, kakšne spomine bodo imeli njegovi otroci na otroštvo, in ali se ga bodo sploh spominjali, saj se je z njimi v glavnem ukvarjala njihova mati. Po nočnem sprehodu se je vsedelusedel za prazno delovno mizo in se pogreznil v spanec.

Ker so prejšnji dan napovedali sončno vreme, je subjekt zgodbe preventivno spil napitke in vzel zdravila, da ga ne bi mučila migrena. Ko je odšel ven po časopis, se je zunaj pripravljalo na padavine. Ob deževnih dneh naj bi dobil čir na želodcu, zato se je pripravil na bolečine in vzel še druga zdravila ter izvedel številne zdravilne postopke. Ker je močno deževalo, je za vsak slučaj preselil pohištvo iz spodnjega nadstropja v zgornje. Zdelo se mu je, da ga bo zadel srčni infarkt, zato je že skoraj začel pisati oporoko. Pred spanjem si je v primeru plaza žepe napolnil z zdravili.

Zgodba opisuje prehajanje iz ene resničnosti v drugo, iz teme v svetlobo, iz noči v dan. Glavna oseba se je prebudila in poslušala ptičje petje ter opazovala nebo, ki se je izrisalo v svetlobi. Zaslišala je pasji lajež, glas mopeda raznašalca časopisov, in prižig starega sosedovega avtomobila. Iz kuhinje je zadišalo po kavi in spet so se začele obveznosti prihajajočega dneva ter vsakodnevne skrbi. Začelo se je jutro.

Literarni subjekt je na peronu čakal svojo ljubico, ki jo je srečal v restavraciji blizu term, kjer je delala kot natakarica. Tam je bil na oddihu brez žene in otrok. Izžarevala je kombinacijo idealne ljubice, matere in prijateljice. Takoj, ko jo je spoznal, je vedel, da brez nje ne more živeti. Ko se je odzvala na vabilopovabilo in prišla v Ljubljano, sta se poljubila kot mladoporočenca in odšla v hotelsko sobico, kjer sta se predajala strastem inter si izpovedala ljubezen. Ko je prišel čas odhoda, ga je povabila k sebi in mu obljubila, da bo na naslednjem srečanju izvedel njeno ime.

Franc Podbregar, nekdanji direktor, predsednik in sekretar, je bil že nekaj let upokojen. Nekega dne mu je med jedjo večkrat zazvonil telefon. Klicali so ga: bivša snažilka Marička, traktorist Pišta, hišnik Ludvig in nekdanji predsednik mladinske organizacije Iztok. Vsi so hoteli isto – da bi na volitvah volil za njihovo stranko. Franc je bil jezen, ker mu zaradi njih ni uspelo popiti bele kave in pojesti kruha, masla inter salame. Odločil se je, da bo naslednje leto kandidiral s stranko BKMS – Bela kava z maslom in salamo, saj bo mogoče le tako uspel dokončati svoj obrok.

V zgodbi so predstavljena pisma, ki jih je pisal Štefan oziroma Pišta, vojak, ki se je boril v prvi svetovni vojni v bližiniblizu Soče. Pisem, ki jih je pisal ženi in otrokom, ni nikoli poslal zaradi nevarnosti vojne. Pisal jim je o dogodkih na bojišču, o samem boju in drugih vojakih, v vsakem pismu je ženi izpovedoval ljubezen, izražal svoje ljubosumje in spraševal po otrocih. Izvemo tudi, da je bil ranjen in je ostal brez obeh nog. Zaključek prinaša srečen konec, saj se je Pišta živ in zdrav, sicer z nožnima protezama, vrnil k družini.

Sin opisuje očetov odhod v bolnišnico. Imel je hudo sladkorno bolezen, odpovedovalo mu je srce, zaradi bolezni pa je tudi oslepel. Potem, ko so ga preselili v bolnišnico v Trnovo, ga je sin obiskoval vsak dan. Vedno je bil zelo žejen, skoraj vsakič pa mu je naročil, naj mu prinese črno panoramo. Ta ni vedel kaj hoče, zato je njegovo prošnjo hitro pozabil. Po smrti je sin materi omenil, da mu je oče vedno omenjal neko črno panoramo. TaMati mu je povedala, da je bila to očetova najljubša skodelica kave, sina pa je to zelo prizadelo.